Prelomila sem zaobljubo, da v zakonu ne bom 'tečnoba' (resnična zgodba)

Med odraščanjem sem dobila vtis, da je godrnjanje nekaj, kar žene preprosto počnejo. Mislila sem, da mora večina žensk rotiti svoje može, da opravijo najpreprostejše naloge, kot so odnašanje smeti, pobiranje nogavic in pomagati pri otrocih.

Moja predstava o zakonski zvezi je bila, da žene tako rekoč vladajo, možje pa so tam zato, da se v veliki meri upirajo vsemu, kar jih žene prosijo. (Ni najlepša slika, kajne?)

Zato sem si prisegla, da bo moj zakon drugačen - svojega moža ne bom nikoli nadlegovala.

Prepričana sem bila, da si bova v zakonu brez težav porazdelila gospodinjske obveznosti, obenem pa moj mož ne bo mislil, da je heroj, ker skrbi za lastne otroke. Predvsem pa se ne bom nikdar pritoževala.

Pritoževanje je namreč nekaj povsem nesprejemljivega.

Doživljala sem ga kot nekaj, kar uničuje zvezo in je značilno za partnerja, ki sta obtičala v krogu zamer in ogorčenih prepirov.

Seveda, tako kot pri večini stvari, ki pridejo z odraščanjem in novimi spoznanji, sem se o marsičem motila. 

Kmalu sem spoznala, da se odnos zelo spremeni, ko imaš otroke.  

Pri zakonu gre za preživetje, medtem ko skušaš vzgajati otroke. In hočeš nočeš, imava z možem različna merila glede tega, kaj pomeni čista hiša in založen hladilnik. (In kar se tiče tistih nogavic na tleh? Ja, to je vsekakor stereotip, ki obstaja z razlogom. Predvsem zato, ker je popolnoma resničen).

Kljub kaosu, v katerem sem se znašla, nisem hotela zdrsniti v vlogo tečne žene.

Ali je moj mož pospravil perilo, preden je šel spat, kot sem ga prosila? No, ne.

Je odnesel smeti vsakič, ko sem ga prijazno prosila? Ne.

Ali mi je včasih prepustil večino vsega, kar je povezano z otroci? No, morda.

Toda vse to ni nujno razlog za prepir.

Perilo bo sčasoma pospravljeno, ne potrebujem ga za odnašanje smeti in dobro usklajujem svojo službo z materinstvom. 

Zagotovo mu ne bi začela 'težiti' zaradi teh stvari, kajti moje sitnarjenje mu zagotovo ne bi koristilo. 

Sitnarjenje bi mojega moža le ujezilo, jaz pa bi imela občutek, da nikoli ne bo storil tistega, kar ga prosim. 

Zato sem poskusila z različnimi taktikami - vizualnimi znaki ali preprosto samim početjem. In uspelo je ... večinoma.

Ponavljala sem si mantro, da svojega moža nikoli ne morem spremeniti, lahko pa spremenim sebe. In če me je kaj res začelo motiti, sem vedela, da morava to rešiti kot dva odrasla človeka.

Ko me je mož označil za tečnobo - kar se je zgodilo šele, ko sva bila sedem let poročena - mi je vsekakor strl srce.

Imela sva namreč pogovor o tem, da odlaša z obiskom zdravnika. To je ena tistih tem, s katerimi se številne ženske spopadamo, ker mnogi moški nikoli nočejo iti k zdravniku. In po mojem mnenju je odlašanje z obiskom zdravnika nesmiselno početje. 

Če ste poročeni in imate družino, se pregledi ne nanašajo le na vas; gre za celotno vašo družino. Zato je najbolje, da se spravite k zdravniku, ko je to potrebno.

Ko sem možu povedala svoje mnenje, je nenadoma eksplodiral: »Nehaj mi težiti glede tega!« je zavpil.

S temi besedami se je sedemletni niz »brez godrnjanja« nenadoma prekinil in bila sem čustveno uničena. Naenkrat sem se videla z drugačnimi očmi.

Ali sem postala tista žena, ki sem se je bala? Ali se možu zdim tečna? Ali se bova odslej žalila in drug drugega prizadela?

Izkazalo se je, da moja užaljenost in teženje nista uničila najinega zakona. Moj mož se je kasneje seveda opravičil in priznal, da ga je premagal strah. 

Namesto da bi se soočil s svojim strahom pred odhodom k zdravniku zaradi zdravstvenih težav, je svoja čustva stresel name.

Ni bilo ravno pošteno, a tudi to se včasih zgodi v zakonu. Oseba, ki jo imate najraje, včasih postane tudi vaša boksarska vreča.

Toda ta izkušnja mi je pokazala, da sem imela ves čas prav. Moj mož ne prenaša dobro mojega sitnarjenja.

In iskreno, tudi meni ni bilo preveč všeč. Nisem se poročila, da bi morala možu govoriti, kaj naj počne, kot da je majhen deček.

Namesto tega so me odkrit in pošten pogovor, izražanje mojih potreb in njegovo priznanje strahu pred zdravnikom, pripeljali veliko dlje kot moje nerganje. 

In če vse drugo odpove, lahko vedno poskusim poklicati njegovo mamo, da mu teži namesto mene. Ker noben moški ne bi nikoli rekel svoji mami tečnoba, kajne?

Prirejeno po Your Tango

Preberite še: Obžalujem, da sem zaprosila svojega moža (resnična zgodba)

Morda vas zanima tudi: Bojana Ivanović: »Pri nas Balkancih je ženska odgovorna za vse. Ne želim biti ujetnica takega življenja«