Resnična izkušnja: »Šla sem na 20 zmenkov v eni noči (in zgodilo se je to!)«

Osredotočenost na ocenjevanje videza ljudi, žaljivke, če po enem stavku ne želite takoj odvreči spodnjic, cel kup nezaželenih slik ... seznam se lahko nadaljuje v neskončnost.

Torej, ko se je na Facebooku pojavil oglas za hitre zmenke, sem se zamislila. 

V preteklosti bi ga ignorirala, toda trenutno sem bila izžeta zaradi sodobnih nasvetov za zmenke in tuhtanja, kako najti pravo ljubezen, zato sem pomislila: »Zakaj za vraga pa ne?«

Zagotovo ne more biti hujše od tega, da te nekdo označi za debelo, ker si predolgo odgovarjala na sporočilo.

Glede na svoje pretekle izkušnje sem mislila, da so morda hitri zmenki boljši način za spoznavanje novih ljudi kot spletni zmenki. Odločila sem se, da poskusim. Kaj pa lahko izgubim?

Hitri zmenki

Eden od glavnih razlogov, zakaj je dogodek »hitri zmenki« vzbudil moje zanimanje, je bila njegova struktura. Sodeloval si lahko, če si na dogodek pripeljal prijatelja nasprotnega spola, za katerega si jamčil, da je v redu oseba (in da ni poročen).

Morda se to ne zdi tako revolucionarno, vendar sem slišala zgodbe, zaradi katerih se mi je zdel ta dogodek boljši od drugih. Zgodbe, na primer o tem, kako so nekateri moji moški prijatelji, čeprav so bili že poročeni, bili povabljeni, naj se udeležijo večerov hitrih zmenkov, kjer se spogledujejo z ženskami.

Ideja, da s seboj pripelješ prijatelja, za katerega misliš, da je super, vendar ni pravi zate, se mi ni zdela slaba, hkrati pa s tem poskrbiš, da je enako število moških in žensk na dogodku.

Pred dogodkom sem bila navdušena. Spoznala bi veliko primernih moških, klepetala bi z njimi osebno namesto preko spleta in morda celo začutila tisto kemijo, ki manjka, ko imaš opravka zgolj s fotografijo in besedami na zaslonu.

Zmenek naj bi trajal štiri minute, kar se mi je sicer zdelo premalo časa, da spoznaš drugo osebo. Ampak ne nazadnje gre za idejo »hitrih zmenkov«, zato sem se pač prilagodila. 

Zmenki, ki potekajo z bliskovito hitrostjo

V enem večeru naj bi imela 20 zmenkov, kar se mi je zdelo veliko, glede na to, da sem bila v prejšnjih mesecih samo na enem zmenku.
Vse do dogodka sem bila zelo vznemirjena in navdušena, a tisto noč sem bila nervozna. Kako naj naredim vtis na drugo osebo v štirih minutah?

Kako naj vem, če bom koga zanimala? In najpomembneje: kaj naj oblečem? Kakšen stil bo najbolje predstavil mojo osebnost?

Ker sem neodločna, sem na Facebooku objavila anketo, v kateri so bile možnosti kavbojke in lepa majica ali obleka. Toda moji prijatelji mi niso pomagali – polovica je predlagala obleko, polovica pa kavbojke. Odločila sem se za kavbojke, pete in lep »top«, da bi bila videti sproščena in elegantna hkrati.

Zadnja stvar, ki sem si jo želela, je bilo ustvariti vtis, da sem preveč obsedena z videzom. Imela sem dobesedno štiri minute, da očaram nekoga. 

Kasneje sem se spraševala, ali so kavbojke vplivale na razplet mojih hitrih zmenkov. Ko sem prispela na dogodek, sem bila prijetno presenečena.

Vbaru ni bilo obupanih piflarjev, ampak zabavni, samozavestni ljudje. Eden od njih me je celo takoj pritegnil!

Zgrabila sem pijačo in potem je bil čas za zmenek.

Od 20 moških, s katerimi sem govorila, sta bila samo dva, ki mi sploh nista bila všeč. Eden od njih me je, ko je izvedel, da pišem o zmenkih, nenadoma prekinil in rekel: »V redu, kako pa naj potem fant v svojih zgodnjih 20-ih najde dekle v manj kot treh mesecih?«

Poskušala sem se nasmejati in reči: »Oh, veš, dandanes je letvica tako nizka, da ...« Toda ni mi pustil dokončati stavka. 

»Kako to misliš, da je letvica nizka? Lokal?« je rekel in pokazal na bar in zmedenega natakarja, ob katerem sva stala. »Ne, ne,« sem odvrnila in poskušala dodati kretnje, da bi razumel moj pomen.

»Mislim, letvica je tako nizka, saj poznaš izraz letvica?« Fant je še kar naprej strmel vame. »Hočeš reči, da je bar nizek?«

Nisem imela več potrpljenja z razlaganjem besede letvica, zato sem dejala: »Vse bo v redu, prijatelj, samo ne bodi kreten.« Ampak ne, še kar ni odnehal. »Vseeno mi je glede obnašanja, zanima, kam greš, če hočeš spoznati bejbe?«

Moj bog, to so bile najdaljše štiri minute v mojem življenju.

Toda ostali zmenki so bili super! Počutila sem se fantastično, ko sem se pogovarjala z moškimi. Dobivala sem komplimente z vseh strani (»Imaš najbolj nepozaben obraz v sobi« … skoraj sem se stopila od sreče) in mnogi moški so bili videti razočarani, ko so naše štiri minute potekle. Več jih je reklo »Vsekakor morava nadaljevati ta pogovor,« in predlagalo, da zapišejo moje ime na svoje karte za ujemanje.

Od 20 zmenkov sem pri 9 osebah odkljukala »da«. Štirje odločni »da« in pet fantov z nedvomnim potencialom, ki sem ga želela raziskati.

Od tam sem odšla z občutkom, da je moj ego na najvišji ravni v zadnjih letih. Tisto noč sem zaspala z nasmehom na obrazu.

Oh, kako sem bila naivna.

Rezultati hitrih zmenkov

Zbudila sem se ob sporočilu simpatičnega moškega, ki sem ga na dogodek pripeljala kot svojega prijatelja.

»Kako ti je šlo na zmenkih?«

»Oh ja!« sem pomislila, vstala s postelje in pregledala e-pošto. Imela sem tako dobre pogovore z moškimi in vsaj pet jih je trdilo, da me res želijo spet videti, zato sem bila precej samozavestna.

Toda prejela nisem niti enega sporočila od podjetja za hitre zmenke. Prijatelja sem vprašala, kdaj je dobil sporočila od žensk, s katerimi se je ujel, in rekel je, da že prejšnji večer. Prejšnji večer?! Povedala sem mu, da nimam niti enega sporočila.

»Oh,« je rekel. »No, morda najprej dobijo sporočila tisti, ki se niso ujeli z veliko ljudmi. Imam samo dve sporočili, zato morda potrebujejo več časa, da obdelajo tvoja sporočila, ker jih je veliko.«

Poskušala sem verjeti temu, a ... nekako nisem. 

Tisti dan sem šla v službo zaskrbljena in osveževala sem svojo e-pošto kot obsedena. Sredi dneva, ko še vedno nisem dobila nobenega sporočila, sem se odločila kontaktirati podjetje za hitre zmenke.

»Hej fantje,« sem napisala. »Na dogodku prejšnji večer sem se imela tako čudovito. Samo spraševala sem se ... dvema mojima prijateljema, ki sta šla na dogodek za hitre zmenke, ste že poslali sporočila, meni pa še ne. Moji preveč dejavni možgani so se spraševali, ali jih preprosto še niste uspeli poslati ali pa imate tehnične težave?«

Bila sem obupana in patetična, a preprosto sem morala vedeti, kaj se je zgodilo.

Približno uro kasneje je moj telefon piskal z odgovorom. »Najlepša hvala za sporočilo! Morda je šlo nekaj narobe, ker smo zagotovo poslali vašo e-pošto. Tako nam je žal, da je niste dobili! Ali vam lahko pošljemo na drug e-poštni naslov?«

Oddahnila sem si. »Da, prosim,« sem vtipkala. »Še dobro. Začelo me je skrbeti!«

Nekaj ​​sekund pozneje sem odprla mapo »Prejeto« in tam je bilo. E-pošta z mojimi ujemanji ... Ali bolje rečeno »ujemanje« v ednini. Z enim tipom. Ki se ga sploh nisem spomnila.

V mislih sem preletela vse fante, ki sem jih označila z »da«, in tega se nisem spomnila. Pravzaprav sploh nisem bila prepričana, da sem odkljukala »da« pri komerkoli z imenom, ki strmi vame z zaslona.

In nenadoma so se vsa moja pričakovanja razblinila. Od devetih moških sem bila všeč samo enemu. Mogoče sem se organizatorjem zasmilila in so me pomilovali. Moj um je podivjal in začela sem analizirati vse, kar se je tisti večer zgodilo. 

Gospod »imate najbolj nepozaben obraz v sobi«  je odkljukal  'ne'? Fant, ki me je takoj pritegnil, je rekel 'ne'. Vsi fantje, ki so mi rekli, da me 100-odstotno zagotovo želijo spet videti, so odkljukali 'ne'? Celo fantje, ki mi niso bili pretirano všeč, a nisem nasprotovala temu, da bi jih spet videla, so odkljukali 'ne'?!

In kar naenkrat so me preplavili občutki žalosti in začela sem jokati. Res je, da sem imela PMS, vendar si preprosto nisem mogla kaj, da se ne bi vprašala, kaj je narobe z mano, da me niti eden od devetih ni kontaktiral.

So bile krive kavbojke? Sem bila preveč zgovorna? So se moški ustrašili moje samozavesti? Nenadoma so me preplavili vsi moji strahovi glede samozavesti, ki mi med spletnimi zmenkarijami sploh niso padli na misel, in počutila sem se, kot da se utapljam v dvomih vase.

Z aplikacijami za zmenke sem nekako pričakovala, da ne bom imela sreče in nisem vzela stvari preveč osebno. 

Ko sem se osebno srečala z moškimi na hitrih zmenkih, pa je bilo drugače.  Moški, ki jih srečam na Tinderju, so  po navadi nesramni.

Moški, ki sem jih tisto noč spoznala na hitrih zmenkih, pa so se zdeli tako simpatični in vsi so mi povedali točno tisto, kar sem želela slišati. Počutila sem se izigrano, prevarano. Počutila sem se, kot da bi me kar devetkrat zavrnili.

Najslabše od vsega pa je, da sem se spraševala, če je z mano nekaj narobe. Na koncu sem edinemu moškemu, ki mi je pisal, poslala SMS in po nekaj sporočilih me ni več kontaktiral. 

Super.

Torej, ali se bom še kdaj odpravila na hitre zmenke?

Morda mislite, da sem popolnoma nora, vendar se bom. Toda tokrat ne bom tako naivna.  

Če bi hitre zmenke doživljala kot nekaj zabavnega, kar bi se lahko končalo z zmenkom ali dvema, naslednji dan ne bi bila tako razočarana.

Morala bi imeti realna pričakovanja, da so hitri zmenki v bistvu enaki kot če greš zvečer v bar in klepetaš z ljudmi – jasno je, da ti ne bodo vsi, s katerimi se pogovarjaš, dali svoje številke.

Naslednjič se bom na hitre zmenke odpravila bolj samozavestna. Kajti vem, da je težje ohraniti občutek lastne vrednosti, ko se pogovarjaš z moškimi v živo, saj sem takrat bolj ranljiva kot preko spleta. 

Vsekakor so hitri zmenki bolj prijetni kot spletni zmenki. Zdaj tudi vem: Če nekateri moški niso odkljukali »da«, niso zame. In to je v redu.

Kajti očitno ne vedo, kaj zamujajo.

Prirejeno po Your Tango.

Preberite še: Iskrena izpoved: »Prosim, nehajte komentirati moje telo zaradi 'zaskrbljenosti'«

Morda vas zanima tudi: To je najboljši nasvet, kaj storiti (in česa ne), ko vas zapusti partner