Ne hodite na zmenek z osebo izven vaše lige (in to je razlog, zakaj)

Ko iščete partnerja, kakšen je vaš ideal? Najverjetneje želite biti z nekom, ki je fizično privlačen, izjemno pameten, uspešen, s podobnimi vrednotami in neverjetno osebnostjo.

Želite partnerja, ki je popoln in je čista desetka. Kdo si ne bi želel hoditi s slavno osebnostjo ali super modelom?

Toda naše želje niso nujno uresničljive. Kako torej »igra zmenkov« v resnici deluje?

Preprosto »pravilo« zmenkov

Za začetek je pred vami miselni eksperiment: Predstavljajte si sto samskih ljudi, ki iščejo zvezo, in jih postavite skupaj v sobo za en večer. Kdo bi končal skupaj?

To je seveda odvisno od različnih dejavnikov in je lahko sprva zelo zapleteno. Po drugi strani pa je lahko varljivo preprosto. Enostavna napoved o tem, kdo bo končal skupaj, namreč temelji na dolgoletni teoriji znanosti o odnosih.

Natančneje, »hipoteza ujemanja« napoveduje, da se bodo ljudje najbolj ujeli s podobnim partnerjem.  

Na to vplivajo različni dejavniki, zaradi katerih ste bolj ali manj zaželeni na zmenku, kot so vaš videz, lastnosti, spretnosti, značajske poteze, osebnost itd. Glede na hipotezo o ujemanju se bodo zbližale osebe, ki so si podobne po stopnji fizične privlačnosti. 

Toda, ali se to dejansko zgodi?

Kaj želite v primerjavi s tem, kar dobite?

V raziskavi, ki je preverjala »hipotezo ujemanja«, je sodelovalo približno 200 udeležencev, ki so izpolnili spletni vprašalnik o vrednosti/samovrednosti svojega partnerja na podlagi lastnosti, kot so fizična privlačnost, samospoštovanje, všečnost, toplina, prijaznost in zaupanje. 

Nato so udeleženci ustvarili svoje spletne profile za zmenke in si predstavljali, da iščejo partnerja. Ogledali so si profile potencialnih partnerjev in navedli, ali menijo, da bi se potencialni partner »verjetno pozitivno odzval name, če bi stopil v stik z njim.«

Zelo privlačni udeleženci so bili bolj zainteresirani za stike s partnerji z visoko vrednostjo, medtem ko so manj privlačni udeleženci iskali partnerje nižje vrednosti. Vendar so udeleženci z nižjo vrednostjo dejansko raje imeli privlačnejše potencialne partnerje; toda niso bili nagnjeni k temu, da bi sledili tej preferenci, saj so se bali zavrnitve. 

Raziskava je pokazala, da si vsi želijo partnerja z visoko vrednostjo, toda le tisti, ki mislijo, da imajo sami visoko vrednost, so dovolj samozavestni, da sledijo svojim željam. Izkazalo se je, da ljudje na splošno niso poskušali povabiti na zmenek nekoga, za katerega so verjeli, da je izven njihove lige – verjetno zaradi strahu pred zavrnitvijo.

Tudi zmenki preko spleta so dali podobne rezultate.

Uporabniki so pogosto kontaktirali tiste osebe, ki niso bile v njihovi ligi (bile so privlačnejše od njih). Zakaj pa ne?

Spletni zmenki in aplikacije za zmenke so namreč drugačni od zmenkov v živo, saj je manj možnosti, da bi bili zavrnjeni (tj. ljudem ni treba takoj reči ne; lahko se preprosto ne odzovejo). To vodi do pristopa »shotgun«, ki pomeni, da navežete stik s precej bolj privlačnimi ljudmi. 

Vendar se tovrstno razmišljanje ni obneslo, saj stiki niso bili vzajemni. Od oseb, ki so bile privlačnejše od njih, namreč niso dobili odgovora. 
Namesto tega so uporabniki prejeli povratna sporočila le, če je bil uporabnik v njihovi ligi. Na podlagi tega se zdi, da so osebe sicer poskušale pritegniti pozornost privlačnejših partnerjev, vendar so bila ta prizadevanja neuspešna.

Lekcija je torej jasna: Kar hočemo, je lahko precej drugačno od tistega, kar se dejansko zgodi. 

Prednosti, če ne dobite, kar želite

Navsezadnje si vsi želimo fantastičen odnos. In marsikdo misli, da se bo to uresničilo, če bo imel idealnega partnerja. Lahko pa se glede tega motimo, kot se je zgodilo Tjaši.

»Šest mesecev sem hodila s fantom, v katerega sem bila zaljubljena več let. Bil je namreč eden tistih priljubljenih fantov – lep, duhovit športnik, v katerega je bila zagledana polovica deklet na šoli.

Ker sama nisem veljala za lepotico in nisem bila priljubljena, sem mislila, da nimam nobenih šans pri njem. Potem pa se je zgodilo kot v kakšnem romantičnem filmu.

Ker je imel težave pri matematiki, me je prosil, če mu lahko pomagam pri učenju – medtem, ko sem ga skušala učiti o integralih, sem bila bolj živčna od njega, saj sem komaj zadrževala dih ob njem.

Čisto sem bila nora nanj. In v nekaj mesecih sva spletla zanimiv odnos. Vedno več časa sva preživljala skupaj, a niti pomislila nisem, da bi mu lahko bila všeč. Dokler se ni nekega dne prikazal pred vrati moje hiše in me vprašal, če bi šla z njim na zmenek.

Od takrat je šlo vse samo še navzgor oziroma se mi je tako vsaj zdelo. A sčasoma so moji dvomi vase naraščali. Spraševala sem se, zakaj je sploh z mano, če nisem tako lepa, zdelo se mi je, da naju vsi opazujejo in se sprašujejo, kaj dela tak lepotec s punco kot sem jaz.

Postajala sem tudi vse bolj ljubosumna na njegove prijateljice, ostale sošolke in njegove bivše punce. Na neki točki je bilo zanj vse to preveč, zato mi je rekel, da sem jaz edina, ki dvomi v naju in da me ne more nenehno prepričevati, da me ljubi.

Ko sva se razšla, sem mislila, da je konec sveta. Potrebovala sem dve leti, da sem ga prebolela. In še danes me stisne, ko pomislim, da sem zaradi lastne negotovosti uničila nekaj lepega.«

Na splošno se zdi, da je sporočilo glede partnerskih odnosov sledeče: Kar želite in kar dobite, sta lahko dve različni stvari. Življenjsko dejstvo je: ljubezenski loteriji ni mar za vaše želje. 

Kajti v resnici ne vemo vedno, kaj je za nas najboljše v odnosih. Ko iščete popolnega partnerja, morda ne boste dobili tistega, kar mislite, da želite. Namesto tega boste morda dobili točno tisto, kar potrebujete za odlično razmerje. 

Prirejeno po Psychology Today

Preberite še: 'Nedolžno' spogledovanje je lahko škodljivo (in to je razlog, zakaj)

Morda vas zanima tudi: Tuna v konzervi: Koliko jih lahko pojemo (in zakaj ni pametno odliti olja, v katerem je!)