Obžalujem, da sem zaprosila svojega moža (resnična zgodba)

Ko sem odrasla, sem vedela dve stvari - nikoli se ne bom poročila, razen če bom imela otroke, in ločitev zame nikoli ne bo ena od možnosti.

Moja mama se je namreč zelo grdo ločila, ko sem bila mlajša, in prisegla sem si, da ne bom nikoli ponovila njene zgodbe. Zame je bilo sprejemljivo vse ali nič.

Z možem sva skupaj že več kot desetletje in poročena sva pet let. Vse sva naredila v nasprotju z običajnimi normami.

Namesto da bi najela stanovanje in se naučila živeti skupaj, sva takoj vzela kredit. Starševstvo se nama je zgodilo kmalu zatem, ko sva se odločila, da nehava uporabljati zaščito, čeprav nisem aktivno poskušala zanositi.

Ko je bil najin prvi otrok star leto in pol, sem se odločila, da je skrajni čas, da imamo vsi trije enak priimek. Tako sem torej zaprosila svojega moža. 

In od takrat mi je žal, da sem to storila. 

Nekega večera, ko sem popila veliko vina in sem bila bolj pogumna, sem začela naštevati razloge za poroko: zaradi finančne varnosti, zaradi želje po obletnici, ker sva do tistega trenutka imela le tako imenovano obletnico »najinega prvega srečanja«, ker sva mislila, da so obletnice stvar, ki jo praznujejo samo poročeni pari, in sva bila v čudnem položaju, ker nisva bila poročena …

Ko je rekel »da«, sem začutila kratkotrajen val navdušenja nad načrtovanjem poroke in medenih tednov.

Predstavljala sem si, da bom nosila obleko brez naramnic, napisala bi svoje zaobljube in po obredu bi vrgla šopek ljubkih zelišč in rož, ki sem jih imela na svojem vrtu. Odpluli bi na majhen otok ob obali in tam taborili en teden, medtem ko bi živeli od vina, seksa in sendvičev.

Tako romantično sem si vse skupaj predstavljala, vendar tako daleč od realnosti.

Načrtovanje so hitro prekinile zahteve starševstva in odgovornosti povezane z lastništvom stanovanja. Lahko bi si privoščila elegantno samopostrežno večerjo ali kupila nov grelnik vode. Lahko bi najela jadrnico za medene tedne ali dala zamenjati zavore v avtu.

A obojega nisva mogla.

Torej s tisto malo romantičnih nagnjenj, ki jih je ostalo v načrtu za poroko, sva neko mirno zimsko popoldne imela zelo skromno poroko v najini jedilnici. 

Nisva si izmenjala prstanov. Nisem nosila najlepše obleke. Najin prijatelj, ki je bil rahlo pijan in je okreval po ločitvi, je posnel manj kot ducat zamegljenih slik. Med slovesnostjo je najinemu malčku spustila plenica, nato pa je naš pes pobegnil v gozd.

Najina poroka je bila vse prej kot pravljična.

Ko razmišljam o tem, kako se je moj naziv spremenil iz »gospodična v gospa«, si ne morem kaj, da ne bi čutila obžalovanja.

Seveda so dogodki, ki so se odvijali takrat, v najboljšem primeru komični (v najslabšem pa morda malo žalostni), vendar imava z možem trden zakon – in, ali ne bi to moralo biti tisto, na kar naj se osredotočam? A

li ni najin trden odnos del zgodbe, ki je najpomembnejši?

Pa vendar, če bi morala vse ponoviti znova, bi počakala, da me moj mož zaprosi.

Ne bi se odpovedala svojim romantičnim željam in diamantnemu prstanu, ker sem mislila, da sem le tako lahko prava feministka.

Možu sem omenila, da bi se morda lahko odločila za obnovitev najinih zaobljub v prihodnosti, vendar tokrat ne bom jaz tista, ki bo dala pobudo.

Počakala bom, da se spusti na eno koleno, kot bi moral to storiti že prvič.

Prirejeno po Your Tango

Preberite še: Resnična izpoved: »Takšno je življenje, če svojega moža spoznaš pri 19 letih«

Morda vas zanima tudi: Maja (Sanjski moški 2022): »Moške zanima, kako biti bolj vzdržljivi in čuteči ljubimci«