Stres in depresija: V življenju nam je lahko pogosto težko

Duševno zdravje je postalo tema, o kateri v javnosti vse več govorimo, kar je dobro. Večina teh razprav se osredotoča na izboljšanje duševnega zdravja za vse. Toda jezik je lahko spolzek. Izraz duševno zdravje uporabljamo kot evfemizem. Spodbuja nas, da se osredotočimo na urejanje bolj ali manj prehodnih stanj in vzdrževanje nečesa, kar naj bi vsi imeli. S tem pa lahko pogosto, čeprav z dobrimi nameni, spregledamo resne človeške stiske.

Način, kako govorimo o duševnem zdravju kot o motivaciji za številne naše dejavnosti, lahko postane nadomestek za širše utemeljene razprave o tem, kako bi morali delovati. Pokazalo se je namreč, da pojma stres in depresija v vsakdanjem življenju pogosto uporabljamo poenostavljeno, gotovo pa sta dve različni stanji. Zato je treba vedno, ko kdo pove, da je depresiven ali pod stresom, ugotoviti, kaj s tem misli, kako ti stanji opredeljuje.

Splošne izraze, s katerimi želijo ljudje implicitno povedati, da jim je težko ali da doživljajo negativna duševna stanja, je treba dekonstruirati, izluščiti pomen, zdravniško gledano pa preveriti, ali ima to doživljanje naravo tako imenovane klinične motnje ali ne – to pomeni, ali je mogoče podati diagnozo.

Stresna os

Za boljše razumevanje je dobro najprej razčleniti, kaj je stresor. To je dogodek, dražljaj, ki na nas tako pomembno vpliva, da se mora organizem nanj prilagoditi z delom naše fiziologije, z našo stresno osjo. Pot, po kateri se stres iz možganov razširi po vsem telesu, se namreč imenuje stresna os oziroma os hipotalamus-hipofiza-nadledvična žleza; po njej potujejo signali in aktivirajo avtonomni živčni sistem, ki uravnava odzivanje na stresne situacije. Stresorji so lahko vsakdanji in imajo nizko jakost, lahko pa so zelo intenzivni ali celo travmatski. Obenem so lahko enkratni ali pa trajajo dlje časa.

Stres je odziv našega telesa na dražljaj, obremenitev. Ta je lahko duševna, telesna, odnosna in podobno. Ko govorimo o stresu, ga lahko dojamemo kot pozitivnega, lahko pa je tudi negativen, ki je škodljiv. Čeprav je naš organizem narejen za to, da stresni odgovor uravnava, nam ta poda pomembne informacije o našem delovanju, o tem, kaj moramo storiti. Stres je torej običajni fiziološki odgovor. Če pa so stresorji preveliki, predolgo trajajo ali nismo opremljeni z dobrim spoprijemanjem s stresom, lahko nastane neravnovesje.

Več kot dvesto oblik depresije

Besedo depresija danes pogosto uporabljamo kot sopomenko žalosti, brezvoljnosti, občutka praznine. Čeprav je žalost težko prenašati, je naravno, in ne bolezensko stanje. V življenju nam je lahko pogosto težko, neprijetno, a to ne pomeni, da imajo ta občutja naravo bolezni. Depresija namreč za klinika vedno pomeni skupino simptomov oziroma doživljanja in odzivanja, ki jim je mogoče podati diagnozo: na primer pomanjkanje energije za zadeve, ki smo jih prej z lahkoto opravili – in to traja določen čas –, črnogledost razmišljanja, izguba veselja do reči, ki so nam vedno veliko pomenile. Tudi to mora trajati zdržema vsak dan najmanj 14 dni ali več.

Omen­jeni so glavni znaki, potem pa je še več dodatnih, stranskih, ki se morajo pojavljati. Obstaja več kot dvesto oblik depresije. Lahko je blaga in ne potrebuje zdravil, temveč manj obremenitev, več podpore, določen čas za preseganje tega stanja, gibanje in podobno. Zmerna depresija že potrebuje zdravljenje, huda depresija ali depresija s psihotičnimi simptomi pa praviloma tudi bolnišnično zdravljenje.

Povezava med stresom in depresijo

Dejstvo je, da so stresorji oziroma doživljanje stresa, ki ga ne zmoremo dobro obvladovati, pomemben dejavnik tveganja za vse duševne motnje, tudi depresijo. Pojavijo se ob prehodih življenjskega cikla, ko se denimo vloge prerazporedijo, ali pri življenjsko pomembnih dogodkih (odhod v šolo, ločitev, začetek skupnega življenja, smrt v družini itd.).

Lahko so razmeroma nizke jakosti, a trajajo dolgo, tudi leta, ko imamo občutek, da smo se znašli v okoliščinah, glede katerih ne zmoremo ničesar narediti, naj bo to v družini ali na delovnem mestu. Lahko so tudi travmatske narave. Če se travmatski dogodki pripetijo v odraslosti, so za duševno zdravje manjši problem kot denimo navezovalna travma, nevarnost, ki jo čutimo ob osebah, ki bi nas morale varovati, in ne zlorabljati, ko smo majhni.

Ko se vse preplete

Depresija se lahko pojavi zato, ker smo genetsko nagnjeni k tej bolezni. Lahko smo po temperamentu bolj melanholični in zato prej depresivni, lahko pa razvijemo epizodo depresije po resnem ali kroničnem stresorju. Tej depresiji pravimo reaktivna. Pri genetski obremenitvi in pasivnem temperamentu je že zato verjetneje, da se bo po stresorjih oziroma slabo obvladanem stresu razvila depresija.

Zakaj nastane depresivna reakcija, ni povsem jasno. Zelo pomemben dejavnik tveganja je na primer telesna izčrpanost, druga telesna šibkost ali bolezen, pri kateri je večja stopnja vnetja. Vzrok lahko tiči denimo v pomanjkanju podpore v skupnosti. Med dejavnike tveganja pa sodi, kot že omen­jeno, tudi naša osebnost, naš temperament. Ko se številni dejavniki tveganja povežejo, se lahko začne razvijati stanje depresije.

Preberite še: Niste krivi, da je vaše srce zlomljeno, ste pa odgovorni, da zacelite čustvene rane

Morda vas zanima tudi: Psihiatri razkrivajo: to so osebe, ki so najbolj nagnjene k izgorelosti