Možganska kap: Z optimizmom lahko zremo v prihodnje desetletje

Dr. Andraž Stožer, dr. med., vodja oddelka za fiziologijo pri mariborski medicinski fakulteti, je znanstveni svetovalec pri recoveriX Slovenija, sistemu, posebej razvitem za bolnike z nevrološkimi okvarami.

Sistem s pomočjo možgansko-računalniškega vmesnika omogoča rehabilitacijo – ta je za zdaj na voljo v Mariboru, Kranju in termah Dobrna – gibanja rok in dlani.

Da bi razumeli, kako terapija recoveriX deluje, prosim, razložite, kako živčne celice ohranjajo stik pri zdravih ljudeh.

Stik ohranjajo tako, da med seboj komunicirajo. Ko se komunikacija prekine, se skozi sinapso, stično točko nevronov, signali ne prenašajo več.

Pri možganski kapi, travmatski poškodbi možganov, tudi pri nekaterih boleznih, kot je multi­pla skleroza, se pripeti propad živčne celice v višjih centrih. Zdaj zgornji nevron s podrejenim, ki je v hrbtenjači, ne more več komunicirati.

A s podrejenim nevronom komunicira navadno več zgornjih nevronov. Pri nevroloških okvarah ne odmrejo vsi. Problem je v tem, da preostali, ohranjeni in funkcionalni, običajno ne zadostujejo. Če zgornja živčna celica ne aktivira spodnje, začnejo stiki postopoma propadati. Zato je pri vsaki vrsti rehabilitacije ključna ideja pri življenju obdržati (ali celo okrepiti) vsaj tiste še ohranjene stike.

Žal veliko standardnih pristopov tu ni zelo uspešnih, saj je zelo težko zagotoviti to tako zelo pomembno hkratno aktivnost, komunikacijo med zgornjim in spod­njim motoričnim nevronom. Klasični pristopi poskušajo aktivnost v spodnjem motoričnem nevronu spodbujati tako, da fizioterapevt na primer premika ali z električno stimulacijo stimulira okončino. S tem je mogoče doseči določeno električno aktivnost v spod­njem motoričnem nevronu.

Težava pa je, da ta komunikacija velikokrat ni sočasna. Nevroni so izjemno izbirčni pri tem, kaj jim pomenita hkratna aktivnost in ustrezna komunikacija. Tukaj v zgodbo vstopa recoveriX. S pomočjo meritve električne aktivnosti v zgornjih motoričnih nevronih lahko objektivno ocenimo, kdaj so zares aktivni.

Metoda recoveriX se lahko uporablja za rehabilitacijo po možganski kapi v akutni, subakutni in kronični fazi.

Na podlagi tega signala lahko električni stimulator z zelo kratkim zamikom stimulira spodnji motorični nevron, da celici to aktivnost razumeta kot hkratno. S tem se živčni stik ohrani, morda celo okrepi, gotovo pa ne propade.

Multipla skleroza je kronična vnetna avtoimunska bolezen, ki nastane kot posledica propadanja ovojnic živčnih vlaken. Tega za zdaj ni mogoče povsem ustaviti.

Tudi multipla skleroza ni bolezen, ki bi vodila v izgubo ovojnic vseh zgornjih motoričnih nevronov naenkrat, čeprav lahko poteka v dramatičnih zagonih. Trenutne terapije so namenjene temu, da se proces imunskega napada ustavi.

Vemo, da se lahko mielinska ovojnica obnavlja vse življenje. Ljudem z MS lahko recoveriX zelo pomaga, preden izgubijo pomembne motorične funkcije. Sposobnost možganov za nevroplastičnost nam­reč omogoča stalne prilagoditve.

Pri terapijah, ki jih javnost še vedno spoznava, pacienti upajo na čudeže, a izboljšati kakovosti svojega življenja čez noč ni mogoče, mar ne?

Pri kapi ali patologijah, ki vodijo v enak vzorec izpada hotenega giban­ja, so po navadi štirje glavni problemi. Prvi je, da ima oseba težavo z izvedbo želenega giba. Drugi, da mišica zaradi neaktivnosti atrofira. Tretji, da se lahko zaradi patoloških nevronskih povezav določene mišice zakrčijo. In četrti, pojavijo se lahko določeni nehoteni refleksi.

Vsi ti štirje problemi ljudem močno otežujejo življenje, a jih je mogoče s terapijo pozdraviti. Metoda recoveriX deluje tako, da oseba opravi petindvajset enournih terapij. V vsaki izvede 240 gibov, kar na koncu znese kar 6000 gibov. Uspeh bo seveda večji pri tistih, ki bodo še doma sledili navodilom, ki jih dobijo od svojega fizioterapevta, zdravnika.

Tisto, kar se po naši terapiji najprej izboljša, je, da popusti spastičnost. Pasivna gibljivost v prizadeti okončini se izboljša, oseba lahko na primer razklene roko, ki je bila prej povsem zakrčena. Končno lahko spet prime v roko glavnik, brisačo, žlico. To, da lahko nekdo, ki je imel prej roko v povsem neuporabnem položaju, zdaj pa jo ne le premakne, temveč je tudi manj zakrčena, manj boleča, to je ogromno.

Včasih se nato zgodi, da bolniki poročajo celo, da bolje hodijo. Zakaj? Ker ima roka, ki ni več nenehno pokrčena v komolcu, v zapestju bolj funkcionalen položaj tudi med hojo ali celo omogoča, da si oseba pomaga s palico. Drugi del tega izboljšanja pa je verjetno mogoče razložiti z delovanjem naših možganov.

Ko se v možganskem korteksu pojavi vzorec želene aktivnosti, ta aktivnost ni nikoli omejena le na en prst, roko, zapestje, temveč se vedno razširi na celotno telesno shemo. Čeprav je gib morda omejen na zgornjo okončino, njegova izvedba vključuje tudi mišice, ki zagotavljajo stabilnost celotnega telesa.

Možgani so res fascinanten organ, ki vedno znova preseneča. Kaj navdušuje vas?

Že pred več kot sto leti so ruski nevrofiziologi opazovali sposobnost nevroplas­tičnosti, ko so spremljali vojne ranjence s poškodbami osrednjega živčnega sistema. Potem pa je velik korak nazaj naredil gospod, ki je sicer izjemno pripomogel k raz­voju nevrofiziologije, a si je privoščil mnenje, ki se je žal močno prijelo. Santia­go Ramón y Cajal, sicer prejemnik Nobelove nagrade za fiziologijo, je namreč zapisal, da je tisto, kar je uničeno, nemogoče obnoviti.

Po drugi svetovni vojni pa so raziskave začele potrjevati, da je nevro­plastičnost v resnici vseživljenjska. Nastanek novih slikovnih metod, ki omogočajo preučevanje možganov tako rekoč v živo, pa je samo še utrdil prepričanje, da nikoli ni prepozno. Zato je tisto, kar me najbolj navdušuje, to, da lahko končno s časovno ciljano uporabo funkcionalne električne stimulacije pacientu pomagamo na enostaven, prijazen in neboleč način na podlagi temeljnih nevro­fizioloških dognanj.

Z optimizmom lahko zremo v prihodnje desetletje, v katerem lahko pričakujemo celo majhno revolucijo pri zdravljenju bolezni osrednjega živčnega sistema in poškodb, o katerih danes še mnogi strokovnjaki trdijo, da glede njih ni mogoče veliko storiti.

Preberite še: Štiri navade, s katerimi boste poskrbeli za zdravje možganov

Morda vas zanima tudi: Jasmina Završnik o življenju po kapi: Izliti vse na papir in se tako razgaliti ni mačji kašelj