Ženska propada pri živem telesu, pristojni pa prelagajo odgovornost (Piše: Mateja Florjančič)

Že zelo zgodaj zjutraj je slišati, kako se po pesku na dvorišču obračajo kolesa njene hojce. Ne da bi pogledala skozi okno dobro vem, kje se bodo najprej ustavila. Pri smetnjakih. Z značilnim zvokom odpira velike kontejnerje in gleda, kaj uporabnega je dan prej pristalo v njih.

Včasih najde kakšen kos plesnivega kruha in ga poje, včasih odvržena oblačila odpelje na košarici hojce s seboj, včasih najdbo pusti na klopi na dvorišču, se zgodi, da v smeteh ni nič, kar bi vzela.

Takrat le zapre pokrove in se odpravi naprej.

Kolesca po asfaltu hitreje tečejo in pot jo pripelje na njeno glavno destinacijo: pred vaško trgovino, kjer najprej preveri še tamkajšnje smetnjake, nato se usede na klopco pred vetrolov in čaka, da trgovke odklenejo vrata ter upa, da bodo do nje milostne in ji na posodo dovolile vzeti tisto, po kar je prišla.

Po belo vino v dvolitrski plastenki. "Po petem v mesecu je že brez denarja," je nekoč povedala ena od njih in na vprašanje, zakaj ji sploh dajejo na up odgovorila, da je bil njen odziv, ko so jo nekoč zavrnile, vse prej kot prijeten in ga nočejo več doživeti. Vaški gostilničar ji je že pred leti zaprl vrata.

Ko bo dobila pijačo, se bo z njo žejala vso pot nazaj do doma, se vmes večkrat spočila in se nekako prebila do domačega dvorišča. Posedela bo za mizo ob lopi, nekaj nabrane hrane zmetala mačku, ki je ne bo pojedel, potem bo za nekaj ur izginila in se popoldne spet pojavila ter opravila isto pot.

Ne, to ni izmišljena zgodba in ne govori o liku, ki bi se idealno vklopil v zgodbe Charlesa Dickensa. To je zgodba iz naše bližnje soseske, ki vedno glasneje priča o tem, kako nemočni smo posamezniki in institucije in kako nam včasih ne preostane drugega, kot zgolj opazovati propadanje nekoga pred našimi očmi.

Ženska, ki jo opisujem, živi v našem bloku. Že vrsto let, a zadnjih nekaj bi težko še rekli, da živi. Še životari je premila beseda. Njena postava je sključena, noge tako tanke, da se človek vpraša, kako jo še nosijo, vedno je v enih in istih oblačilih, katerih vonja si nihče noče niti predstavljati.

Alkohol je pustil posledice in jo pripeljal tako daleč, da je vsem čisto jasno, da ne more skrbeti zase, nobeni instituciji pa se to ne zdi tako očitno, da bi ukrepala. Ali pa ima zavezane roke.

Kolikokrat se je zgodilo, da je opita padla in nekje obležala, kolikokrat se je klicalo reševalce in policaje in kolikokrat so jo odpeljali v upanju, da jo bodo nastanili nekje, kjer bi bilo zanjo poskrbljeno človeku dostojno, vendar se je vedno znova po treh, štirih, petih dneh vrnila in zapadla v staro rutino.

"To ni v naši pristojnosti," se vsakič glasi odgovor na naše klice, dopise in prošnje centru za socialno delo, upravniku bloka in tudi sanitarni inšpekciji, naj vendarle kaj ukrenejo. Pošiljajo nas levo in desno, na koncu se ne zgodi nič.

Dlje od pisnih pozivov naj počisti za seboj in opominov o zapadlih obveznostih, ki ostanejo neprebrani v nabiralniku, ali z drugo pošto obležijo nekje sredi vasi, se ne premakne nič. Že celi dve leti.

Opravilne sposobnosti ji ne morejo vzeti. Mnenje psihologa, ki jo je enkrat ocenil, že zdavnaj ni več aktualno, saj se postopki za odvzem opravilnosti  vlečejo dlje kot tri mesece, kolikor velja, ona pa verbalno spretna vselej prepriča odgovorne, da z njo ni nič narobe. Njen obrambni mehanizem je prav neverjeten. Čeprav ne vem, kam zadolženi za takšno problematiko gledajo. Slika je že brez besed več kot dovolj zgovorna.   

Res mi ni jasno, kako je lahko na eni od tovrstnih obravnav prepričala sodnika, da ne škoduje ne sebi in ne drugim. Da je sposobna skrbeti zase. Prav tako mi ni jasno, zakaj k njej ne pošljejo kakšnega sodnega izvedenca, da bi videl, kakšno je v resnici stanje.

Priznam, njeni možgani, ko je treba, delajo s polno paro in si spretno izmišljuje izgovore, zakaj nikogar ne spusti v stanovanje. Zakaj delavke s centra za socialno delo vedno ostanejo pred vrati.

Priznam, njeni možgani, ko je treba, delajo s polno paro in si spretno izmišljuje izgovore, zakaj nikogar ne spusti v stanovanje.

Kaj je za njimi, najbrž nihče noče vedeti. "Vedno zajamem sapo in grem hitro čez hodnik," pripoveduje soseda, ki si z njo deli del skupnega prostora. "V poletni vročini je smrad izza njenih vrat neznosen. Zaudarja po gnilobi, zatohlosti in fekalijah. Iz njega stanovanja letajo muhe in čudno bi bilo, da bi bile muhe edine živali. Ograje in stikal se ne dotikam z rokami, temveč s komolci, saj nočem stakniti kakšne bolezni," še pravi.

Prava razsežnost težave je vidna vsakič, so se v hodniku prižge luč. Madeži njenih rok so po steni več kot očitni. In več kot očitno je tudi, da je gospa brez elektrike. Znova. Enkrat ji je prej omenjena soseda že pomagala, da jo je dobila nazaj, sedaj pravi, da ji ne bo več.

"Po zakonu ima vsak pravico živeti tako, kot mu odgovarja," mi je ob enem od obiskov in prošnji, naj ukrepajo, dejala zaposlena na centru za socialno delo.

Njena izjava me je, milo rečeno, osupnila. "Veste, svoje otroke od malega učim, da ima vsak res pravico živeti tako, kot mu odgovarja, a le do točke, ko ne ogroža drugih in ne ogroža sebe. Kajti nekdo, ki škoduje sebi, prej ali slej škoduje tudi okolici," sem ji odgovorila. 

Strinjala se je z mano in strinjala se je tudi, da nas je nekritično opevanje človekovih pravic pripeljalo malce predaleč. Kajti s tem, ko smo leta poudarjali samo te, na drugi strani pa v senco metali dolžnosti, spoštovanje sočloveka in empatijo smo zašli na stranpoti, kar je vidno na čisto vsakem koraku.

In tako očitno pridemo do pravice nekoga, da se lahko, kadar mu prija, onečedi kar na skupnem hodniku ali dvorišču, čeprav se tam igrajo otroci.

Ne vem, kaj bi še lahko storili, da bi se zadeva rešila. Ne vem, katere službe še vključiti v problem in se sprašujem, kaj bi se moralo zgoditi, da bi se kaj le spremenilo?

"Najbolj strah me je, da kaj zakuri. Da v stanovanju zaspi s prižgano cigareto. Da pusti odprt plin. Celo hišo lahko požene v zrak," pravi prijateljica, ki velikokrat dela v nočni izmeni, kar pomeni, da sta njena otroka ponoči sama doma. Res je, da nista več majhna, pa vendar ta misel ni ravno lepa popotnica, ko se zvečer namesto v posteljo odpravi proti službi. A ji kljub temu včasih na kljuko vrat obesi vrečko s hrano. Ker se ji ženska smili.

"Kaj je s tisto vašo sosedo," me sprašujejo sovaščani in mimogrede navržejo še, kje je znova za seboj pustila kup pošte, umazanih cunj, pokvarjene hrane iz smetnjakov ali praznih plastenk.

Ne vem, kaj je s tisto našo sosedo. Propada pri živem telesu. Ne vem, kje sta njeni hčerki. Daleč od tega, da bi ju obsojala. Njuna mama ni bila mama, ki bi z otroki stkala tesne vezi, čeprav je po vasi velikokrat razlagala, kako je vsaki kupila svojo hišo.

A vseeno konec koncev je človek, ki umira vsem na očeh, nihče pa očitno nič ne more, da bi zaščitili njo in vse, ki z njo, prihajajo v stik.

Preberite še: »Bilo je obdobje, ko se nisem zavedala pomena besede mama« (Piše: Mateja Florjančič)

Morda vas zanima tudi: Danaja Lorenčič: Zahodnih vrednot in družbe ne moremo spremeniti, lahko pa spremenimo to