Gniloba za lepo fasado v slovenski družbi (Piše: Mateja Florjančič)

Nasilneži so mi vedno šli na živce. Včasih bi najraje skočila v kakšen film in komu, ki se kakorkoli izživlja nad šibkejšim, povedala svoje.  Ah, saj vem, filmi so filmi, žalostno pa je, da velikokrat odražajo resničnost in da je tudi ta prežeta z nasiljem.

To je postalo nekakšen modus operandi, s katerim se vse pogosteje uveljavlja svoj prav ali dokazuje premoč na več kot brutalne načine. Ne vem, kaj mora biti v človeku, da se na nekoga spravi z brcami in pestmi, kaj nekomu daje pravico, da drugemu grozi ali ga ponižuje, kaj se dogaja v možganih osebka, ki je prepričan, da je vsemogočen in mu nihče nič ne more.

A ne zgolj to, da nas nasilje v vseh oblikah obkroža, prav tako žalostno je, da ga opazovalci velikokrat opravičujejo, upravičujejo ali ga jemljejo kot nekaj povsem normalnega.

"Kakšna naša pevka," se je bralo v komentarjih tedaj, ko je v medijih zaokrožila vest, da je nekdo estradnici, ki ustvarja glasbo z melosom južno od Kolpe in se pač piše na  -ić, grozil, da jo bo pretepel in polil s kislino.

Kot da je sploh pomembno, kakšne pesmi poje in čigava je!  Tudi jaz je, odkar ne preveva več Jutri je nov dan, ne spremljam, a to ne pomeni, da bi se smel nanjo kdo spraviti na takšen način.

Ta hinavščina glede korenin se mi je vedno zdela nerazumljiva.

Ko zmagujejo ekipe športnikov, v kateri je neredko veliko prav takšnih priimkov, vsi tulimo, da so naši, ko pa začno tovrstna imena polniti črno kroniko, nočemo z njimi imeti ničesar ali jim, kot je razvidno iz zgodbe s Senidah, celo privoščimo. 

To, kako se nekdo piše, kako je videti, od kje prihaja, koga ljubi, kako se oblači in kakšne barve je njegova koža, ne bi smelo prav nič vplivati na to, kaj sme in česa ne sme početi ter tudi ne na to, kaj se mu lahko in kaj se mu ne sme zgoditi.

Obnašanje in samo obnašanje je tisto, kar šteje.

In obnašanje, s katerim nekdo nekomu škoduje, je treba obsojati. V vsakem primeru. Ni važno, kako je žrtvi ime, kje je doma, kako se piše in s čim se sooča.

Jerca Legan se je po ločitvi opogumila in vsem povedala, kaj se je v njenem zakonu dogajalo za štirimi stenami. Pustimo to, ali je prav, da se umazano perilo pere v javnosti in njeno izpoved vzemimo kot izpoved vseh, ki svojo stisko skrivajo.

Kajti Jerca še zdaleč ni edina, ki ima za seboj takšno izkušnjo. Kaj lahko se z njo sooča nekdo v sosednji hiši, prijateljica ali prijatelj, pa se nam o tem niti ne sanja.

Tudi meni se ni ….

Z Rebeko (ime je izmišljeno) sva se spoznali, ko sem se preselila v kraj, ker živim in stkali sva vez, ki je nisva presekali niti potem, ko se je ona s tednjim fantom odselila v urbano središče.

Večkrat sva se slišali, si pisali, srečanja v živo so bila redka, pa vendar, kadar je bila priložnost, sva se tudi dobili.

Povabila me je na poroko, skoraj istočasno sva pričakovali prvega otroka, tudi najina druga potomca sta sovrstnika. Delili sva si izkušnje veselega pričakovanja in vzgojne težave, a bolj, kot so otroci odraščali, redkeje sva se slišali, še redkeje videvali.

Zato me je malo pred novim letom presenetil njen klic, češ, da je v naših koncih in da bi se lahko kaj dobili. Seveda, z veseljem. Po toplem pozdravu sva se udobno namestili na mehkih sedežih lokala, srebali vsaka svoj čaj in govorili, kot da od tedaj, ko sva to nazadnje počeli, ne bi minilo že vsaj deset let.

Ko pa sem jo vprašala po možu, je otrpnila.

"Ločila sva se," je rekla. "Pred pol leta." Bila sem presenečena. Z njenim dragim sta se mi zdela skladen par. Vedno sta se držala za roki, si izmenjevala poljube, odmikal ji je stol preden se je usedla … "Zakaj?" sem vprašala, ne da bi sploh pomislila, da morda o tem  ne bi hotela govoriti. A ji ni bilo težko.

"Veš, je rekla, tebi lahko povem, če pripovedujem o tem komu, ki je vsa ta leta bil nekje okoli naju, mi le redki verjamejo, kaj vse sem doživljala ob njem. Tako moja kot njegova družina nista mogli verjeti, ko sva jima povedala, da se razhajava. Sosedje so naju gledali z odprtimi očmi, vendar je bilo za najino lepo fasado vse gnilo.

Saj bi morala že na začetku zveze prepoznati določene rdeče zastavice, kot temu pravijo sedaj. Pa jih nisem. Ali jih nisem hotela. Nisem si hotela priznati, da se preveč burno odzove, kadar se pogovarjam s katerim od mojih ali njegovih prijateljev ali samo z znancem na ulici.

V vseh moških je že tedaj prepoznaval tekmece in grožnjo najini zvezi.  Bolj, kot sem mu dopovedovala, da z nikomer ne nameravam imeti nič, bolj me je zasliševal in spraševal, kaj se plete za njegovim hrbtom. Bil je ljubosumen na fante, ki so bili že moji bivši ali samo prijatelji ter smo se družili, preden sva se midva sploh spoznala.

Moj družabni krog se je tedaj močno skrčil. Njemu na ljubo sem velikokrat zanemarjala prijateljice. Na zabave z njimi najraje sploh nisem šla, ker sem vedela, da bi bila, kljub temu, da me je spodbujal naj grem, potem znova deležna zasliševanj in očitkov.

A vse to sem ignorirala. Tedaj se o tem, kaj v odnos ne prinaša nič dobrega, ni tako veliko govorilo in pisalo, kot se sedaj. Pa tudi, če bi se, vprašanje, če bi dojela, da sem v šolskem primeru toksičnega odnosa.

Bila so dobra obdobja, a bilo je tudi veliko slabih.

Potem je prišla poroka, otroka, pa hiša, on je gradil kariero, jaz sem se posvečala družini.

Bila so dobra obdobja, a bilo je tudi veliko slabih.

Neskončna vprašanja, če nisem bila točno ob minuti doma, ljubosumje na prijateljice, ki sem jih našla v drugih mamah, kreg zaradi sosedov, s katerim sem vedno rada poklepetala.

Pa zaničevanja, poniževanje, pokroviteljstvo. Vedno je na prvo mesto poslavljal svojo mamo, njena beseda je bila zanj sveta, moja ničvredna. Kritiziral je mene, moj način oblačenja, pričesko, mojo družino, vzvišeno je preverjal, kaj kuham otrokoma, na spletni banki pregledoval, za kaj zapravljam denar in vohljal po mojem telefonu.

Nekoč je na mojem računalniku celo nastavil, da so vsi maili, ki sem jih poslala, prišli tudi na njegov račun.

Bil je bolestno ljubosumen in bolj, kot sem mu dopovedovala, da ga ne varam, bolj je bil prepričan, da mu lažem, nekaj prikrivam in skrivam.

Včasih sem mislila, da se mi bo zmešalo. Včasih sem sredi noči od njega zbežala v gozd, ker ga nisem več mogla poslušati. Želela sem si, da bi mu z majhno metlico lahko počistila stike v možganih, ker očitno niso delovali prav.

Dojela sem, da bi me rad zaprl med štiri stene in me odrezal od celega sveta. Če naju je med tem, ko sva šla po cesti, kdo pozdravil iz avta, je bil cel halo.

Če se mu vsakič, ko me je klical, nisem oglasila na telefon, je bilo hudo. Spomnim se, ko me je nekoč klical, ko sem bila ravno pri frizerju, telefon pa je bil v jakni na obešalniku. Vsi v salonu so me že čudno gledali, ker ni prenehal z zvonjenjem. Na koncu je bilo vsaj 10 neodgovorjenih klicev in prav toliko sporočil, doma pa spet drama."

Gledala sem jo z odprtimi ustmi, ona pa je očitno sprostila ventil in prepovedovala naprej:

"Najedal, težil mi je za vsako malenkost in hkrati zatrjeval, da to počne zato, ker me ljubi in me noče izgubiti. Vedela sem da to ni ljubezen, a bila sem v nezavidljivi situaciji; otroka majhna, jaz brez lastnih sredstev, hiša skupna in on navzven idealni mož in očka. Kadar si je za to vzel čas.

Najhuje je bilo, ko smo se kam vozili. Kajti iz avta ne moreš zbežati in ubežati besedam, ki režejo v srce. Kolikokrat sem si želela, da bi imela tedaj popularen walkman, da bi lahko na ušesa dala slušalke in na glas nabila muziko. Samo da ga ne bi slišala. Ker zagovarjati se ni imelo smisla.

Njegov ponos mu ni dal, da bi se odločil za terapijo.

Nikoli ni dvignil roke name, nikoli me ni varal, nikoli ni bil fizično nasilen, tudi ne do otrok, a pogledi in besede včasih bolijo prav tako, kot udarci.

Velikokrat sem mu predlagala, naj skušava težavo rešiti s pomočjo nekoga, ki bi nama lahko pomagal. A njegov ponos mu ni dal, da bi se odločil za terapijo."

Obrisala si je solze in očistila nos ter nadaljevala: "Vedno sem bila v stresu, kajti tudi, ko so nastopila 'mirna obdobja', sem bila v krču. Vedela sem, da ne bodo trajala.

Pokrovko z lonca je izbil pri družinskem kosilu, ko je znova začel z očitki in z zaslišanjem, koga sem srečala, ko sem otroka peljala v knjižnico. Začela se je ista zgodba, fant in dekle pa sta naju samo poslušala.

Pogledala sem ju in dojela, da je to slika, ki je ne smeta več gledati, da ne smeta ponotranjiti  vzorcev,  po katerih se nekdo nad nekom sme izživljati, pa čeprav samo verbalno. Da ne smeta za pravega sprejeti obnašanje, s  katerim nekdo nekoga nadzoruje in mu pripoveduje stike.

Da ne smeta vzeti za resničen mit, da ženske in moški ne morejo biti prijatelji in da sta edina v življenju sprejemljiva odnosa odnos med partnerjema in odnos med otrokom ter staršem. To je bila točka, ko sem si rekla, da je dovolj.

Dojela sem, da moram biti boljši zgled.

Od tu naprej ni bilo vedno lahko, a nekako sva izpeljala zadeve tako, da sva otroka z ločitvijo čim manj obremenjevala.

Vedno pravim, da je nemalo odgovornosti za vse, kar se je zgodilo v najini zvezi, tudi na meni. Predolgo sem bila tiho, nikoli pa mi ni bilo žal, da sem si na določeni točki upala.

Res je, moj materialni status je, odkar sva šla narazen, občutno nižji, a kvaliteta življenja neprimerljivo boljša. Počutim se, kot bi se znebila spon, ki so me vezale vsa ta leta. In veliko sem se naučila.

Bolje potegniti črto kasneje, kot nikoli.

Šola je bila trda, a hvaležna sem za vsako lekcijo. Predvsem za to, da sem dojela, česa v nobenem odnosu ne smem več dopuščati."

Vesela sem zanjo, da je to zmogla. In vesela sem, da mi je zaupala svojo zgodbo. Zgodbo, ki pravi, da je res bolje ukrepati prej, kot kasneje, a hkrati govori, da je vseeno bolje potegniti črto kasneje, kot nikoli.

Prav njena pripoved mi je mogoče dala moč, ki sem jo uporabila pred nekaj dnevi.

Med mano in novim sosedom je prišlo do kratkega  stika. Povedala sem mu svoje mnenje in stališče glede zadeve, o kateri se nisva strinjala. In on me je, kratko malo, poslal v tri ... Dobesedno.

Obstala sem, kajti še nikoli nisem bila deležna takšnih besed. Saj ne, da se ga ne bi vsaj malo bala. Stric je le pol metra višji in 40 kg težji od mene, a sem mu, čeprav je v meni vrelo, mirno odgovorila, da se z menoj tako nihče ne pogovarja in se tudi on ne bo.

Lahko se ne strinjava, a tudi nestrinjanje je treba izražati spoštljiv način.

"Bravo mami, ponosni smo nate," so mi kasneje rekli otroci, ki so vse slišali.

Tudi jaz sem bila ponosna nase. Ker sem si upala, ker se nisem spustila na nizek nivo in ker sem otrokom dala vedeti, da je nasilje, ne glede na obliko in vrsto ter ne glede na to, od koga pride in komu je namenjeno, v vsakem primeru nesprejemljivo.

Preberite še: Vsi smo lahko Nina Klinar ('umazana' ločitev, v kateri je pristala še policija)

Morda vas zanima tudi: 5 najpogostejših razlogov, zakaj vztrajamo v toksičnih zvezah