»Nasilno vedenje je naučeno vedenje in izbira« (svetovalka Tjaša Hrovat o pomoči žrtvam nasilja)

Vsak dan se policija in socialni delavci srečujejo s primeri nasilja v družini, klicev na pomoč je bilo še več, ko smo bili zaradi koronavirusa prisiljeni več ostajati doma. A še vedno tam zunaj ostaja veliko žrtev, ki o nasilju že vrsto let molčijo, saj se bojijo tako odziva okolice kot kajpak tudi partnerjevega novega izbruha.

A obrnejo se lahko med drugim tudi na Društvo za nenasilno komunikacijo, kjer jim bodo nudili svetovanje, podporo in tudi morebitno nastanitev. »Vsi programi za žrtve nasilja so brezplačni. Vsi podatki o uporabnicah in uporabnikih so zaupni. Žrtve nasilja, vključene v svetovanje, lahko ostanejo anonimne,« zagotavlja svetovalka Tjaša Hrovat, s katero smo se pogovarjali o vzrokih in razsežnostih nasilja nad ženskami v Sloveniji.

V zadnjem času so tudi mediji znova poročali o nekaterih strahovitih primerih nasilja, ki so se tudi tragično končala. Kaj denimo pomeni primer zadnjega hudega napada v Žalcu za ostale žrtve, ki doma zbirajo pogum, da bi nasilje prijavile?

Primer poznam le iz medijev, zato ga ne morem zares komentirati, saj ne poznam vseh okoliščin. Po naših izkušnjah je prijava nasilja na policijo, skupaj s prepovedjo približevanja, kljub vsemu eden najpomembnejših varnostnih ukrepov za ustavljanje nasilja. Dobro je, da ima ob prijavi nasilja žrtev tudi strokovno podporo. Ob pomoči strokovne osebe, na primer svetovalke iz centra za socialno delo ali nevladne organizacije, izdela varnostni načrt, v katerem predvidi možna tveganja in kako se jim izogniti. V primeru, da žrtev nasilja ocenjuje, da povzročitelj ne bo spoštoval izdanih ukrepov, je smiselno razmišljati o začasnem umiku v krizni center ali varno hišo, čeprav je to za večino žrtev težek in neprijeten korak. Pomembno je upoštevati oceno žrtve, saj je ona tista, ki najbolj pozna povzročitelja in najbolje ve, česa je sposoben.

Umik v varno hišo je za večino težek in neprijeten korak.

Ne glede na vse, ostaja dejstvo, da imamo vsi, vključno z inštitucijami, omejene možnosti vpliva na druge ljudi. Ukrep prepovedi približevanja v večini primerov pomaga, da povzročitelj nasilja vsaj za čas prepovedi preneha s povzročanejm nasilja, a tega ne more zagotoviti. Dobro narejen varnostni načrt lahko zmanjša ogroženost žrtve. A le oseba, ki povzroča nasilje, je tista, ki lahko zares zaustavi nasilje – s svojo odločitvijo, da ga ne bo povzročila.

Kdo je ponavadi tisti, ki mu ženske najprej zaupajo in sporočijo, da so žrtve nasilja? Kako dolgo ponavadi traja?

Izkušnje so zelo različne. Pogosto ženske najprej spregovorijo z neko bližnjo osebo, na primer z najboljšo prijateljico ali z neko sorodnico ali sorodnikom. Pogosto se obrnejo tudi na katero od nevladnih organizacij za pomoč žrtvam nasilja, kot je Društvo za nenasilno komunikacijo. Sicer pa se od državnih institucij obrnejo na center za socialno delo ali na policijo. Tiste, ki o nasilju prvič spregovorijo s policijo, so ponavadi žrtve, ki so neposredno ogrožene, to pomeni, da pokličejo v trenutku izbruha nasilja.

Kakšen je postopek, ko se ženska obrne na vas - kaj ji ponudite, kam usmerite, kakšna svetovanja, morebitno nastanitev, podporo?

Na društvu imamo dva glavna programa za pomoč žrtvam nasilja – svetovalni program in program varne hiše. S programom svetovalnega dela želimo nuditi prostor in čas, da oseba, ki je doživela nasilje, spregovori o svoji izkušnji in dobi ustrezno podporo. Svetovanja so prilagojena individualnim potrebam in željam osebe. Potekajo v prostorih Društva za nenasilno komunikacijo, praviloma enkrat tedensko po eno uro. Na željo uporabnice ali uporabnika se lahko svetovanja kadarkoli prekinejo. Za vključitev je potrebno le to, da oseba preko maila ali telefona stopi z nami v kontakt in se naroči na prvi pogovor.

Vsi programi za žrtve nasilja so brezplačni. Vsi podatki o uporabnicah in uporabnikih so zaupni. Žrtve nasilja, vključene v svetovanje, lahko ostanejo anonimne.

Osebe lahko hkrati s svetovanjem uporabijo tudi možnost socialnega zagovorništva ali spremstva na institucije v postopkih, ki so povezani z reševanjem nasilja. Spremstvo žrtvam nasilja omogoča, da dobijo potrebne informacije o zakonodaji, o postopkih, o službah, da lahko bolje zaščitijo svoje pravice, dobijo podporo, da lažje vzdržijo notranje in zunanje pritiske, imajo možnost, da se po zaključenem postopku pogovorijo, kako se počutijo, kako so doživele celoten postopek in naredijo načrt, kako bodo vztrajale na poti iz nasilja. Svetovalka se lahko v vlogi zagovornice obrača na različne institucije in prispeva k temu, da bo izkušnja žrtve upoštevana in slišana. Pri tem uporabnice in uporabnike spodbuja, da v čim večji meri sami poskrbijo za zagovarjanje svojih pravic in zbiranje informacij, saj jim to daje večji občutek moči in obvladovanja situacije.

Poleg svetovalnega programa imamo tudi dve varni hiši, kamor se lahko umaknejo tiste ženske, katerih življenje je zaradi nasilja ogroženo in zato potrebujejo varen prostor. Znotraj varne hiše dobijo vso potrebno podporo in informacije, da lahko poskrbijo za svojo zaščito in varno življenje tudi po odhodu iz varne hiše. Bivanje v varni hiši je omejeno na največ eno leto. Pred prihodom v varno hišo je potreben uvodni pogovor. Žrtve, ki so vključene v naše programe, imajo na voljo tudi razne delavnice, vodeno skupino za samopomoč, pravno pomoč, varstvo za otroke v času svetovanj in podobno.

Ali je sploh upanje na »srečen konec«, ko se enkrat nasilje zgodi? Ali recimo obstajajo primeri, ko sta partnerja ob pomoči lahko složno živela naprej? Verjetno je primerov le enkratnega nasilja bolj malo?

Nasilje v partnerskem odnosu je praviloma dalj časa trajajoče in ne gre za enkratni dogodek. Samo upanje na izboljšanje nikoli ne privede do spremembe, potrebna so konkretna dejanja. Žrtve so tiste, ki so pripravljene veliko narediti, da bi se odnos izboljšal, pogosto tudi na svojo škodo. Prilagajajo se, poskušajo se pogovoriti in upajo, da se bo tako nasilje ustavilo. Ker pogosto menijo, da so za nasilje, ki ga doživljajo, odgovorne same, želijo delati na spremembi sebe in svojega vedenja. Najpogosteje nič od tega ne bo zaustavilo nasilja, če povzročitelj v svojem vedenju ne vidi težave ali pa nasilja sploh ne prepoznava. Pogosto se namreč zgodi, da tako povzročitelji kot žrtve prepoznavajo večino oblik fizičnega nasilja, veliko slabše pa psihično, ekonomsko ali spolno nasilje. Za nasilje je namreč odgovorna izključno oseba, ki ga povzroča.

Prenehanje nasilja v odnosu je mogoče, a mora biti za to motivirana oseba, ki nasilje povzroča.

Prenehanje nasilja v odnosu je mogoče, a mora biti za to motivirana oseba, ki nasilje povzroča. Ko oseba ugotovi, da je njeno vedenje škodljivo, tako zanjo kot za njene bližje in bi ga želela spremeniti, je storjen pomemben prvi korak. Po naših izkušnjah pogosto začetna motivacija pride od zunaj, s strani inštitucij. Če osebi grozi zaporna kazen ali kazenska ovadba, če ga zaradi nasilja zapusti partnerka, če so njegovi stiki z otroki slabi in tako dalje, bo to lahko začetna motivacija za spremembo. Tudi zato je pomembna prijava na policijo, saj nekateri povzročitelji šele ob soočenju z dejstvom, da je to, kar počnejo, kaznivo dejanje, začnejo preizpraševati svoje nasilne vedenjske vzorce. Ko oseba torej želi spremembo, je dobro, da se vključi v ustrezen program ali poišče svetovalno ali terapevtsko pomoč ustrezno usposobljene osebe in začne delati na spreminjanju svojih škodljivih prepričanj in vedenj.

V takih primerih se nasilje v odnosu lahko ustavi, sicer ne. 

Mnogokrat so ljudje presenečeni, ko izvedo kaj se je dogajalo za štirimi stenami, da se denimo moški na zunaj kaže povsem drugačen. Od kod sploh izvira ta nagnjenost k nasilju, kaj so glavni vzroki?

Res je. Nekateri povzročitelji nasilja so lahko navzven zelo prijetne in priljubljene osebe in nasilje povzročajo samo nad partnerko ali v družini. Žrtvam takih oseb je še toliko težje spregovoriti, saj menijo, da jim nihče ne bo verjel ali pa odgovornost za nasilje pripisujejo sebi. To, da je oseba lahko nenasilna zunaj družine, kaže na to, da svoje vedenje lahko dobro nadzoruje, čeprav povzročitelji nasilja pogosto rečejo, da »niso vedeli, kaj delajo,« »da jim je tema padla na oči« in podobno. Nasilno vedenje je naučeno vedenje in izbira. Naše vedenje pa izvira tudi iz prepričanj, ki jih imamo o sebi in svetu. Menimo, da je vzrok za nasilje nad ženskami neenakost žensk in moških v družbi. Oseba, ki ima stališča, da mora biti ženska poslušna, da mora zadovoljevati želje in potrebe svojega partnerja, da je njeno mesto dom, da je njena glavna naloga skrb za otroke in podobno, bo bolj verjetno povzročila nasilje nad partnerko. Prav tako bo oseba, ki ima kot del svojih vrednot tudi sprejemljivost nasilja - če oseba torej meni, da je nasilje sprejemljiva oblika vedenja za dosego svojih ciljev, z veliko verjetnostjo povzročala nasilje.

Menimo, da je vzrok za nasilje nad ženskami neenakost žensk in moških v družbi.

Oseba, ki je odraščala v družini, kjer je bilo prisotno nasilje, lahko kasneje prevzame nasilen vzorec vedenja in začne tudi sama povzročati nasilje, a to nikakor ne drži vedno. Izkušnja nasilja lahko namreč osebo tudi dodatno senzibilizira za nasilje in ga kasneje ne le ne povzroča, temveč tudi jasno izraža in zagovarja stališča nenasilne komunikacije.

Kakšne posledice vse skupaj pusti otroku, ki to nasilje spremlja ali tudi celo sam doživlja? Je velikokrat pozneje v življenju tudi sam nagnjen k nasilju?

Nasilje ima številne in pogosto zelo hude posledice za otroka, ki ga doživlja ali ga je doživel. Posledice so različne, saj so odvisne od več dejavnikov, na primer od značilnosti zlorabe (kako dolgo je trajala, intenzivnost in pogostost zlorabe, za kakšno obliko zlorabe je šlo in drugih okoliščin ...), odziva okolice, pristojnih institucij na zlorabo, podpore otrokove socialne mreže, otrokovih osebnostnih značilnosti, morebitnih drugih težav in njegovih sposobnosti za soočanje s stresom. Ni nujno, da so posledice nasilja pri otroku prisotne njegovo celotno življenje ali da segajo v vse pore njegovega življenja. Z ustreznim ukrepanjem lahko otroku pomagamo, da bo kljub izkušnji nasilja živel kakovostno in zadovoljno življenje.

Sicer pa se posledice nasilja lahko kažejo tako na fizični ravni v obliki poškodb, kot na psihičnem in vedenjskem nivoju. Doživljajo posttravmatski stresni sindrom, imajo težave s koncentracijo, so depresivno ali tesnobno razpoloženi, jih je strah. Opažamo tudi agresivne izbruhe, destruktivno in rizično vedenje, kršenje pravil; po drugi strani pa tudi pretirano podredljivost in prilagodljivost, preveč odraslo vedenje, pretirano odgovornost.

Je veliko primerov tudi obratnih situacij, torej nasilja žensk nad moškimi? Ali se o tem le toliko manj govori?

O tem se zagotovo govori manj, a razlog je v tem, da je nasilja žensk nad moškimi bistveno manj. Moški so pogosteje žrtve nasilja s strani drugih moških, predvsem, kadar gre za kaznivo dejanje nasilništva. Lahko so tudi žrtve spolnega nasilja, predvsem na vojnih območjih ali v zaprtih sistemih, kot je zapor. Moški lahko doživljajo nasilje tudi s strani svojega partnerja v istospolni partnerski skupnosti. Tuje raziskave kažejo, da je nasilje v moških homoseksualnih zvezah prisotno v enaki meri kot v heteroseksualnih partnerstvih.

Obstaja tudi določen odstotek moških, ki so žrtve nasilja s strani svoje partnerke. Tudi tovrstno nasilje je nesprejemljivo, pri njegovi obravnavi pa je dobro poznati razlike med nasiljem, ki ga povzročajo ženske in nasiljem, ki ga povzročajo moški. Nasilje, ki ga povzročajo ženske nad moškimi, praviloma nima hujših telesnih poškodb, poleg tega ženske pogosteje uporabljajo psihične oblike nasilja. Moški tudi pravijo, da se, ko ženske kričijo nanje, ne počutijo zelo fizično ogrožene. Vzroke za nasilje praviloma eksternalizirajo, ženske pa internalizirajo, kar pomeni, da moški vzroke za svoje nasilje iščejo v drugih ljudeh/okoliščinah, ženske v sebi. Ženske zato hitreje sprejmejo odgovornost za storjeno nasilje in je z njimi lažje delati na odpravi nasilnih vedenj. Je pa nasilje moških v družbi še vedno prepogosto tolerirano, ker naj bi se skladalo z vlogo moškega, zato ženske, ki povzročajo nasilje, občutijo večji sram in občutek krivde ter so bolj motivirane za spremembo vedenja.

Če ste v nasilnem razmerju, svojega partnerja prijavite na policijo (in recite, da vas je strah, vztrajajte), svojim prijateljem in družini povejte, kaj se vam dogaja.

Pokličite lahko tudi na brezplačno številko Društva SOS, 080 11 55, in jim zaupajte svojo težave. Pomagali vam bodo.

Obrnete se lahko tudi na Društvo za nenasilno komunikacijo