Ne Janša in ne Golob ne bosta pomagala (Piše: Mateja Florjančič)

Sama zase bi rekla, da sem vaški človek. Kajti veliko bolj kot življenje v mestnem vrvežu mi odgovarja bivanje sredi narave, kjer se vendarle človek lahko zazre v daljavo, globoko zadiha, si odpočije od hrupa in betona ter dneve preživlja v okolju, kjer se med seboj vsi poznajo.

Seveda to ne pomeni, da se imajo vsi tudi radi. Kje pa. Odnosi na vasi so zelo pestri.

Z nekaterimi se razumeš, z drugimi se ne. Nekaterih ne preneseš, z drugimi preživiš skupaj ogromno časa. So družine, katerih vzajemnost izhaja že iz zgodovine in so družine, ki se, prav tako zaradi zgodovinskega ozadja, poveznega s kakšnim mejnikom ali neuslišano ljubeznijo, gledajo grdo.

A nekaj je neizpodbitno: ko nekega srečaš, ga vsaj pozdraviš in ko se znajdeš v zagati, bi ti vsak, če bi ti le lahko, pomagal. Vsaj meni do sedaj je. In jaz drugim.

Vse to me spremlja že od malih nog, kajti v vasici, razprostrti po pobočju hriba, ki se dviga nad ozko dolino reke, v kateri sem odraščala, ni bilo nič drugače.

A očitno se je tam v duhu novih družbenih smernic nekaj spremenilo. Na žalost ne na bolje.

"Ne vem, kaj je narobe, da me sploh ne pozdravi več. Če se srečava, se mi izogne," mi je že več mesecev nazaj potožila Sonja (ime je izmišljeno) in imela v mislih sovaščanko, s katero sta se vedno odlično razumeli.

Zadeva ji ni dala miru, zato jo je, ko je dobila priložnost, povprašala, s čim se ji je zamerila. In dobila odgovor. Očitno je nekoč v predvolilnem času v pogovoru beseda nanesla tudi na tedanje politično dogajanje in očitno se sovaščanka z mnenjem Sonje ni strinjala.

Nestrinjanje je bilo tako veliko, da se od tedaj, ko so se zadeve na voliščih končale, z njo ni več hotela niti pogovarjati.

Naj ob tem povem, da Sonja ni noben politični fanatik, voli po svoji vesti in živi tudi. Da bi nekoga samo zato, ker glede naših vrlih politikov razmišlja drugače od nje, odrezala iz kroga prijateljev ali znancev, ji ne pride niti na kraj pameti.

Kajti drži se načela, da če je politika edina točka nestrinjanja, za odnos ni relevantna. O njej se pač ne pogovarjaš, če pa že, se debata zaključi s strinjanjem, da se udeležena v debati ne strinjata.

A je potožila, da ji je hudo in da se je po utemeljitvi ledenega odnosa, ki jo je dobila, zjokala. "Ah, ne sekiraj se," sem ji rekla. "Bo tvoj mož to rešil z moškim po moško. Saj veš, oni naj bi razmišljali bolj praktično in manj čustveno od žensk."

Vendar tudi Janez (ime je izmišljeno) s soprogom sosede ni bil nič bolj uspešen. Nasprotno. V odgovor na vprašanje, kaj je narobe, da so se medsosedski odnosi tako spremenili, jih je pokasiral nekaj na račun pretekle in polpretekle zgodovine, na račun socialne (ne)pravičnosti v preteklosti, politične obarvanosti vasi, ob vprašanju, če si je kdaj vzel pol ure časa, da bi nekomu pomagal, pa se je Janez samo obrnil.

Tedaj je namreč dojel, da vse skupaj res nima smisla. Kajti v življenju še ni zavrnil pomoči. Če je bil zanjo naprošen ali če je človeka v stiski prepoznal sam. Ne glede na to kakšne barve je ta bil.

Tega mu ni bilo treba pojasnjevati. Tisti, ki mu je sebičnost očital, to dobro ve sam. Tako kot ve, da je bila pomoč med njima vzajemna in nihče ni beležil, kolikokrat jo je kdo ponudil oziroma kolikokrat dobil.

Ko sem vse to slišala, mi ni bilo nič jasno. Zakonca, ki sta se odločila presekati odnose, dobro poznam in kot otroci smo ju imeli vsi radi. Z njunima otrokoma smo rasli skupaj in se podili po okoliških gozdovih, v koritu sredi vasi spuščali čolne na baterije, skupaj hodili v šolo, si pomagali z nalogami, kadar je kdo bil bolan in zganjali norčije kot najstniki.

Nisem mogla verjeti, da nekdo nekoga samo zato, ker o glavnih akterjih v politiki razmišlja drugače, jemlje za sovražnika. In to po več desetletjih življenja na isti zemlji, po neštetih skupnih dogodivščinah, zabavah in delovnih akcijah, po neskončnih odmerkih smeha in zapetih pesmih, po številnih prvomajskih kresovanjih in praznovanjih rojstnih dni, po pričakovanjih novega leta ali po druženjih kar tako, ker je bila priložnost.

Da se po vsem tem med sovaščane naseli tako ogromen, na podlagi politike skopan prepad, da eden drugemu izjavi: "Tudi pozdravljajte nas ne več," je mnogo premilo rečeno, žalostno in samo po sebi se poraja vprašanje, kje so tu povezovalna politika, sprava, složnost in kaj vem kaj vse še, kar se v raznih političnih manifestih tako rado razglaša.

Sicer pa: v končni fazi vsak naj se obnaša tako, kot mu odgovarja in verjamem, da se v nadaljevanju omenjene zgodbe nihče ne bo nikomur vsiljeval in vsaj, kolikor poznam Sonjo ter Janeza, ne posmehoval in nikogar zaničeval.

Nasprotno, spoštovala bosta voljo druge strani in živela naprej po svoje.

A je že tako, da tedaj, ko bo nekdo v vasi, kjer se hiše vztrajno praznijo in kjer večina otrok prihaja le še na obisk, potreboval roko, po cesti iz naše prestolnice ne bosta prihitela ne Janša in ne Golob.

Ne glede na to koga je na volilnem lističu obkrožil tisti, ki bi pomoč potreboval. Najbrž se njune limuzine z vsem spremstvom po ozki in ovinkasti cesti do cilja niti ne bi prebile. In kdo ve, morda bo tedaj pomagal prav tisti sosed, s katerim naj se zaradi političnega razhajanja ne bi niti pozdravljali.

Ko sem odraščala, je med gospodinjami veljalo pravilo: zaradi kokoši in otrok se ne prepira. Kokošk, ki bi se dandanes prosto pasle po dvoriščih in travnikih ni več, otroški smeh med hišami pa je tako zaželen in dobrodošel, da nikomur ne pride na misel, da bi karal razposajen mladež.

Zato mislim, da je skrajni čas za novo pravilo. Pa ne zgolj v ruralnem okolju: zaradi Janše in Goloba se res ne splača prepirati.

Preberite še: Končno obstaja izraz za enega od mojih najljubših občutkov (piše Danaja Lorenčič)

Morda vas zanima tudi: Desa Muck: Zato zdaj gledam samo še sodnico Judy