Dogodek, ob katerem bi moralo biti nekoga znotraj zdravstva pošteno sram (Piše: Mateja Florjančič)

Kljub vsemu, kar se dogaja znotraj našega zdravstvenega sistema, moram priznati, da sama z njim res nimam nobene slabe izkušnje.

S prijateljico se zato večkrat malce sporečeva na to temo, saj je ona zaradi svojih izkušenj do vsega skupaj veliko bolj kritična.

"Vem, da ti praviš, da je vse popolno," začne stavek, ki se nato nadaljuje s kritiko nečesa, povezanega z zdravniki.

Ne mislim, da je vse idealno. Daleč od tega. Ne smem pa se z osebnega stališča pritoževati. Konec koncev imamo tako jaz kot moji otroci svojega osebnega zdravnika in zobozdravnika (ja, se strinjam, nekaj, kar bi moralo biti samo po sebi umevno, a vsi vemo, da pač ni).

Kadarkoli sem zdravnika potrebovala sama, sem vedno prišla do njega, enkrat na pet let me povabijo v referenčno ambulanto, za mano so trije porodi in s tremi otroki veliko obiskov otroških in šolskih ambulant, zobarja in ortodonta.

Ko so slednjega rabili moji otroci, smo še v doglednem času prišli do njega. In dobili so zobne aparate. Brez, da bi morali vzeti hipoteko na nepremičnino.

Žal besede ne smem reči glede zdravstvenih strokovnjakov, s katerimi smo po potrebi sodelovali.

Ne rečem, da mi kdaj ni zatežilo, ko je ura, ob kateri smo bili kje naročeni, krepko presegla časovni okvir. A je že tako: "Enkrat zaradi nekoga čakamo mi, drugič zaradi nas čaka nekdo drug," sem tedaj mirila razgrete male glavice, ki bi raje počele vse kaj drugega, kot posedale po plastičnih stolih, zlagale ogromne lego kocke v čakalnici ali brale letake na stenah in mizi.  

Se strinjam, to je izključno moja oziroma naša izkušnja. In vem, da žal niso vse takšne.  

Kot nekakšnega idealista in večnega optimista z vedno na pol polnim kozarcem me je zato zadnjič globoko prizadela vest o tem, kako malo vreden je včasih človek v kolesju našega zdravstva.

Še največjemu ciniku in zagrenejenežu bi bilo namreč težko verjeti, da se lahko zgodi kaj takšnega, kar se je zgodilo nekomu, ki je celo življenje delal, na žalost pa mu ne ambulante in ne bolnišnične sobe zadnja leta niso bile tuje.

Človeku, ki ga je potem, ko naj bi življenje postalo umirjeno in spokojno, zdravje teplo na vse mogoče načine.

Včasih sem se spraševala, kjer še najde voljo, da se vedno znova pobere ne glede na to, kako močno ga udari. In tudi, kakšna moč in neizmeren vir energije mora tleti v vseh, ki so mu blizu.

Kajti še ko so se zadeve vsaj malo umirile, nikoli niso dobro vedeli, kako dolgo bo mirno in kako kmalu bo znova treba iskati pomoč ter premagovati razdalje med domom, zdravnikom in bolnišnico.

Tako je bilo tudi po še eni neprespani noči, ko je zaradi hude vročine moral k zdravniku, ta pa ga je iz ambulante poslal v bolnišnico. Z rešilcem.

Tam so mu na urgenci opravljali vse mogoče preiskave in iskali vzroke za nenadne težave ter ga, ko so prišli zadnji izvidi, obvestili, da lahko gre domov. Ampak ne z rešilcem, ker … Ne vem, zakaj!

Vse lepo in prav. A ura je bila tedaj 11. zvečer, on težak invalid, doma 50 kilometrov stran v kraju, kjer so še čez dan povezave z javnim prevozom vse prej kot idealne, ob 11. ponoči pa lahko nekdo o njih le sanja.

Potem, ko mu kljub mrzličnemu iskanju ni uspelo najti prevoza, so mu blagovolili ostati čez noč, a mu v isti sapi naročili, da mora nakasneje ob šestih zjutraj domov. Namenili so mu posteljo. Na urgenci. Na njej je spal v tistih oblačilih, v katerih je bil sprejet.

Takoj zjutraj je doklical soprogo in uredila je prevoz. Prišel je domov. Za en dan. Že naslednjega je moral nazaj v bolnišnico.

Ta zgodba mi ne da miru, ker se ob njej sprašujem, če je človek res vreden tako malo?

Sprašujem se, zakaj se varčuje na takšnih primerih, ko iz pripovedovanja nekoga, ki zadeve pozna od znotraj, dobro vem, da se nekje na veliko zapravlja za ljudi, ki vsega, kar jim naše zdravstvo ponuja, velikokrat ne samo, da ne cenijo, temveč tudi pridno izkoriščajo.

Tudi takšni, ki imajo pri 40. komaj kakšen mesec delovne dobe, torej se ve, koliko so prispevali v tako pogosto omenjeno in na žalost bolj kot ne prazno zdravstveno blagajno.

Ne bom navajala konkretno, da ne bi koga tlačila v blato, rekla pa bom, da gre za centre, kjer nekateri, ki na določeni točki življena nečemu niso znali, zmogli ali hoteli reči ne, večkrat dobijo posteljo, pižamo in vso oskrbo.

Kjer jih takoj, ko potrebujejo takšnega ali drugačnega specialista, osebje s taksijem pelje do njega. Kjer naročajo zdravila v oblikah, ki si jih drugje ne morejo niti privoščiti oziroma sploh ne vedo, da obstajajo.

Ne, ne zavidam jim, ne zavidam nikomur. Hvala bogu, da obstajajo ustanove, kjer jim pomagajo. Čeprav ne vidim smisla v tem, da se lahko vračajo znova in znova: "To je bil njegov sedmi sprejem ..." pove moj vir.  

In mislim si, da če je, naj bo za vse. In če ni …

Izkušnja prej omenjenega gospoda me je osebno prizadela. Kajti to je bil moj stric. Pred kratkim smo se od njega za vedno poslovili.

Vesela sem, da me bo nanj vezalo veliko lepih spominov in ne izkušnja, ki jo je bil deležen v zadnjih dneh in ki si je nikakor ni zaslužil. Ki si je ni zaslužil nihče, ki mu je bil blizu ter je trpel skupaj z njim.

Vem, sistem je takšen, kot je. In vem, da deluje (ali razpada) po določenih zakonitostih. A v vsakem sistemu na obeh straneh stojijo ljudje.

In na tem mestu se vprašam: kakšen človek lahko težkemu invalidu ob 11. zvečer v bolnišnici reče: "Morate domov. Rešilec pa vam ne pripada."

Kolumne izražajo stališca avtorjev in ne nujno tudi uredništva Mična.

Preberite še: Krajši dnevi, vse več teme in pojav sezonske depresije (to so načini, kako jo premagati)

Morda vas zanina tudi: Veliki horoskop za leto 2023: podrobne napovedi za vsako znamenje