Kaj pa, če pozitivnost ni nujno rešitev? (piše: Danaja Lorenčič)

V njej psihoterapevtka Whitney Goodman piše o škodljivih učinkih obsedenosti s pozitivnostjo, ki postopoma uničuje naše odnose. 

»Sreča in pozitivnost sta danes tako cilj kot obveza. Na vsakem koraku slišimo, da moramo biti hvaležni ali pozitivno naravnani. Če vam gre v življenju kaj narobe, ste sami krivi, ker niste imeli 'pravega odnosa' ali 'se niste dovolj potrudili'«, zapiše avtorica, ki poudarja, da pot do avtentičnosti ni skovana z nasmeški, temveč z iskrenim soočanjem z vsemi našimi čustvi – torej ne le s krivdo, ki je bila moja zvesta spremljevalka. 

Večino življenja sem verjela, da sem kriva, ker se nisem rodila kot optimistka. Kriva, ker ne znam sleherni trenutek čutiti hvaležnosti, da sem živa, zdrava in da imam streho nad glavo.

Kriva, ker ob izgubi dela (in posledično tudi denarja), nisem v tem prepoznala blagoslova – da imam končno čas za pisanje knjige, temveč sem čutila strah, ki se je pretakal po mojih žilah. Kriva, ker ob prepirih z možem nisem vselej prepoznala priložnosti za osebnostno rast in utrditev najine zveze. 

Tako kot marsikdo sem se ujela v zanko toksične pozitivnosti in čutila sram, kadar me dobronamerni nasveti niso pregnali iz dna in osvetlili z žarečo svetlobo, ki menda življenje naredi nepopisno lepo.

Ob stavkih, kot so »Bodi hvaležna za to, kar imaš«, »Čas celi vse rane«, »Lahko bi bilo huje«, nisem čutila olajšanja, temveč odtujenost.

Zdelo se mi je, da me oseba, ki mi deli nasvete, sploh ne sliši, vidi in čuti, temveč skuša zmanjšati pomen moje bolečine in preusmeriti pogovor tja, kjer ni prostora za žalost. 

Mislila sem, da sem čudna, kadar je med mano in drugimi zazeval prepad, ker nisem zmogla ponotranjiti njihove pozitivne naravnanosti.

Prepričevala sem se, da bi morala biti srečnejša, bolj hvaležna in da nekaj počnem narobe, ker ne znam vsak trenutek uživati v življenju.

Predvsem pa nisem vedela, kaj naj ukrenem s svojo temo, sencami in demoni – jih odrinem daleč proč ali pometem pod preprogo, obenem pa upam, da me nikdar več ne obvladujejo. 

Bežanje pred neprijetnimi čustvi se zame ni obneslo. Vedno znova so se pojavila in z vso silo treščila vame. Seveda bi bilo lažje, če jih preprosto ne bi čutila in bi se znala spoprijeti z njimi na učinkovit način, a tega še nisem povsem usvojila.

Zaradi tega se čudim ljudem, ki to ne le obvladajo, temveč so dovolj samozavestni, da drugim dajejo napotke ter jim pokažejo »pravo« pot do izpolnitve. 

Industrija pozitivnosti je dandanes namreč vredna več milijard. Pozitivno razmišljanje je navdih gurujev za samopomoč, svetovalcev za osebnostno rast in avtorjev številnih priročnikov, ki nas skušajo prepričati, da smo ustvarjalci svoje usode in da s pozitivno naravnanostjo lahko živimo srečno do konca svojih dni. 

Ni presenetljivo, da je pozitivno razmišljanje privlačno, saj nam vzbuja občutek, da nadziramo svoje življenje, hkrati pa nas odvezuje odgovornosti zanj.

Z vseh strani na nas prežijo sporočila o moči pozitivnega razmišljanja, kako pozitivnost vpliva na naše zdravje in na kakšen način lahko pozitivno pristopimo k življenju tudi v težkih situacijah. Če tega ne zmoremo, v družbi, ki časti pozitivnost, veljamo za šibke.

Toda, ali je to res?

Kaj pa, če pozitivnost ni nujno vedno rešitev za težave, ampak jih poglablja, saj nam ne dovoli, da se soočimo s svojimi čustvi, temveč jih skrijemo za nasmehom?

Najbrž nisem edina, ki ob nasvetih, s katerimi me nekdo poskuša prepričati, naj neham dramatizirati in pogledam na situacijo s pozitivnega vidika, otrpnem.

Ob samooklicanih svetovalcih za srečno življenje domnevam, da moram iz sebe zradirati »slabe« občutke in se ponovno zagnati kot računalnik, nato pa naložiti le pozitivne programe v svoji notranjosti.

A tega ne zmorem, ne znam – in niti nočem več. 

Nisem namreč robot, računalnik ali stroj, temveč človek, ki ne stremi k idealizirani sreči, temveč k valovitemu življenju, ki vključuje tako vzpone kot padce, rast in stagnacijo, zadovoljstvo in žalost.

Predvsem pa se z drugimi povezujem s priznavanjem lastne ranljivosti, strahov in občutkov – in tkem vezi, ki segajo onkraj pozitivnosti, lažnih nasmehov in površinskih odnosov.

Vezi, ki prodrejo globlje in pustijo pečat. 

Kolumne izražajo stališca avtorjev in ne nujno tudi uredništva Mična.  

Preberite še: V mojem odporu do zime sem prepoznala svoje nasprotovanje nedelu (Piše: Danaja Lorenčič)

Morda vas zanima tudi: Dragoceni nasveti znanega terapevta, s pomočjo katerih bo življenje lažje