Zlomljen noht JE pomemben (Piše Mateja Florjančič)

Se opravičujem, ker tema ni v duhu bližajočih se praznovanj. Mislim, da je vsega, povezanega s prihajajočimi prazniki, dovolj drugje. Denimo v prodajalnah, kjer že od oktobra ponujajo božične dekoracije, bolj slabo pa se piše nekomu, ki po stari tradiciji jelko postavlja na sveti večer in se nekaj dni prej odloči, da bi zamenjal dekorativni repertoar.

Saj ga lahko. Le da bo novoletna smrečica v duhu ponudbe na trgovskih policah v tem primeru okrašena z velikonočnimi jajci, pod njo pa bodo ovcam družbo delali zajci in piščanci.

Velikokrat se zamislim nad tem, kam gre svet. Zakaj vsa ta naglica in prehitevanje. Zakaj se nam tako mudi naprej, saj nam tu, kjer smo, prav nič ne manjka. Zakaj ne znamo uživati v trenutku, ki nam je dan in v letih, ki nam pritičejo. Pustimo obdobje po 40, ko bi vsi bili radi videti stari 30 ali celo 20 let. Težnja po večni mladosti je že davno prerasla meje dobrega okusa.

Še bolj grozljiv je fenomen otrok, ki v stilu naglice sodobne družbe prehitevajo korake odraščanja, katere jim jih je namenila mati narava.

Malčki ne gledajo več njim namenjenih risank, temveč serije, resničnostne šove in oddaje, ki še zdaleč niso primerne zanje. Otroci ne poslušajo in ne pojejo več otroških pesmic ampak tisto, kar jim namešajo spotify, you tube ter podobne platforme. Njim zabave ne predstavljajo več norenje po travnikih, namizne igre ter lego kocke, temveč igrice na telefonu in računalniku. Nekaterim od njih niti blizu ne bi smeli, pa vendar ...

Kar je prilagojeno njihovi starosti je "dojenčkasto," mi je zadnjič razložila osemletna deklica, ki mi je občasno zaupana v varstvo. Ja, res se jim mudi postati veliki, zagotovo je željo po tem občutilo tudi dekle, ki si je pred nedavnim med osnovnošolsko telovadbo zlomilo noht, starši pa so zato šoli napovedali tožbo.

Povprečnežu se ob takšnih novicah zazdi, da spremlja rubriko pravljice za odrasle ali najmanj saj ni res, pa je. A kakor koli že, zgodilo se je in povsem se strinjam z nekdanjim ravnateljem ter pisateljem Dušanom Mercom, ki je v enem od medijev izjavil da upa, da bodo sodniki starše, če bo do tožbe res prišlo, nagnali iz dvorane. Kajti vse skupaj je, milo rečeno grotesko s povsem napačnim sporočilom mladim. Razumen človek se vpraša, kje so časi, ko se je vsaj malo vedelo, kaj kam sodi in kaj kam ne spada ter kaj kdo sme in česa ne.

Kar je prilagojeno njihovi starosti je "dojenčkasto," mi je zadnjič razložila osemletna deklica, ki mi je občasno zaupana v varstvo. Ja, res se jim mudi postati veliki.

Ko sem v osnovno šolo hodila sama, o dolgih nohtih ni razmišljala nobena vrstnica. Nalakirane smo lahko z občudovanjem opazovale le pri najbolj šik učiteljici in ji zavidale, ker so se ji tako lepo svetili. Pa niso bili vpadljivih barv. Največkrat je imela prekrite le s prozornim lakom. A nam so bili tako lepi in zanimivi. Zato, ker so bili naši vedno postriženi na kratko, čisti in natur barve ter teksture. Še v srednji šoli so bile sošolke z dolgimi nohti prej izjema kot pravilo.

V študentu smo s prijateljicami imele obdobje, ko je bilo lakiranje zanimivo. Takrat so v Ljubljani odprli prvi Drogerie Markt. Meka za dekleta. Pa je navdušenje sčasoma minilo, na koncu smo vse ugotovile, kaj je praktično in kaj ne.

Ko je odraščala moja starejša hči se je spogledovala z dolgimi nohti. Priznam, že v višjih razredih osnovne šole je porabila veliko časa za piljenje, čiščenje, barvanje, oblikovanje.

Na njenih nohtih so za posebne priložnosti nastajale prave umetnine. Ko sem jo včasih pobarala, kaj na to porečejo učitelji, mi je odgovorila: "Ko mi bo kdo utemeljil, zakaj jih ne bi smela imeti, jih ne bom imela več." Očitno so šolniki že tedaj glede lepotilnih prijemov mižali bolj, kot pri nas. Kajti nihče se nikoli ni spotaknil ob njene nohte. Vsaj ne, da bi jaz to vedela.  A če se ji je kateri zlomil med telovadbo ali ob kateri drugi priložnosti, zagotovo nisem šla v napad z odvetniki.

Čeprav je, verjemite, zlomljen noht v najstniških letih velika tragedija. Nekajkrat so zaradi tega tekle krokodilje solze. Moja tolažba se je glasila nekako takole: "Če bo to najhuje, kar te bo doletelo v življenju, ti bo super krasno."  Kadar to ni zaleglo, je sledila grožnja:  Če boš zaradi zlomljenega nohta jokala, ti bom vse na kratko pristrigla jaz. Kajti krajši, kot so, manj je možnosti za omenjeno nezgodo." Pa reees nisem nek starševski bav bav in sem od vedno skušala razumeti mladež v stiski. Ampak …  kar je preveč, je preveč.  

Kmalu jim bodo v skladu s trendi najbrž sledili lasni podaljški, umetne trepalnice, napihnjene ustnice in kaj jaz vem, kaj še vse.

O umetnih ni nikoli razmišljala. Šele sedaj, ko ji študij in delo ne dopuščata, da bi jim posvečala vsaj pol toliko časa, kot jim ga je nekoč, se poigrava z idejo, da bi si jih omislila.

Očitno so časi tudi tu drugačni in umetni nohti že v osnovnih šolah niso več nekaj neobičajnega. Kmalu jim bodo v skladu s trendi najbrž sledili lasni podaljški, umetne trepalnice, napihnjene ustnice in kaj jaz vem, kaj še vse. Starši pa bodo ob takšnih in drugačnih nezgodah izpostavljali travmatične izkušnje otrok ter njihove pravice.

Do česa? Do tega, da bi bili drugačni, kot so? Da bi jim bilo dano vse, kar jim srce poželi? Da bi se že od daleč videlo, kdo ima in kdo nima? Da bi bili nekoč primerni kandidati za sanjske moške in sanjske ženske? Da bi na družabnih omrežjih dobili kar največ všečkov? Da bi čimprej ponotranjili vrednote, iz katerih se hranijo današnja površnost in plehki odnosi?

Ne razumem. Odraslih, ki to dovolijo. Otroke, ki si tega želijo, malo bolj. Konec koncev so že od preranih nog bombardirani z izkrivljenimi ideali. Neizoblikovana osebnost jim slepo sledi, če je nekdo ne usmerja pravilno.  Tu naj bi, kot odgovorni, zreli in modri na zavoro stopili starši. Pa žal vse prepogosto ne, nad čemer bi se morali kot družba zamisliti.

In si priznati, da je z vidika enega od dokazov, da plujemo v napačno smer, zlomljen noht še kako pomemben.

Kolumne izražajo stališca avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.

Preberite še: Zdaj prekinem svoj molk, kadar se drugi ženski godi krivica. Četudi Ksenije Benedetti osebno ne poznam (Piše Danaja Lorenčič)

Morda vas zanima tudi: Iz vrha curlja navzdol, od tam se kužimo. Z načini, sredstvi, besedami, idejami (Piše Ula Furlan)