To je Nina. Medicinska sestra. Hvala Nina (Piše Mateja Florjančič)

To je Nina. Diplomirana medicinska sestra, zaposlena v eni od enot naše največje bolnišnice. Ob začetku vsake izmene si nadane skafander in stopi skozi vrata oddelka za bolnike s covidom.

Nina je tudi mama samohranilka osnovnošolke in srednješolca. Zato je pred ali po službi ne čaka počitek, temveč skrb, da je hladilnik tedaj, ko je ni doma poln, da je v skrinji vedno pripravljen obrok, ki ga je treba samo pogreti in da je perilo oprano.

Kadar jo hčerka prosi, če bi ji pomagala pri šolski nalogi, ne reče ne. In ko jo, v normalnih časih, pozno ponoči z zabave pokliče sin, se usede v avto ter ga gre iskat. Ker ona bi za svoja otroka storila vse.

Nina je soseda. Po njeni zaslugi na našem dvorišču vse od zgodnje pomladi do pozne jeseni cvetijo rožice, iz peska ne raste plevel, vrt pa je bogat z vso mogočo zelenjavo. Je še izjemna prijateljica in prva misel, ko kaj malo čudno boli ali se samo ne počutiš dobro. Je uho, ko je človek v stiski, rama, ko bi se zjokal, kompanjon, ko je čas za zabavo ter včasih neizprosen kritik. Ona pove stvari, ki bi jih človek moral, čeprav jih ne bi ravno hotel slišati.

In peče najboljše kremšnite. Brez instant dodatkov.

Vse to je Nina, v času koronavirusa predvsem medicinska sestra. Kadar mi razlaga, kakšen je njen urnik, se ji čudim, kako za vraga lahko sledi temu, kdaj se začne njena naslednja izmena in kako dolgo bo trajala. Dopoldanska se velikokrat raztegne v celodnevno ali se po kratkem oddihu nadaljuje z nočno. Dan za dnem je število prostih ur uganka in dan za dnem prinaša nova presenečenja.

V zaščitni opremi raje počaka, da se njena izmena konča, potem šele usliši naravo ali popije kozarec vode.

Včasih mi pripoveduje, v kakšnih razmerah poteka njeno delo, s čim vse se tam zaposleni soočajo, s kakšnimi težavami se spopadajo in kako rešujejo velikokrat nemogoče situacije. Svoj poklic opravlja že več kot dvajset let, a ob aktualnih prizorih še vedno kdaj ostane brez besed. Zgodbe, ki jih zadnje čase piše njeno delo, je nemogoče pustiti tam, kjer se zgodijo. Stiske, ki jih doživljajo tisti, za katere skrbi in na drugi strani vsi, ki so v njeni koži, bodo za vedno pustile grenke spomine.

Niti se ne spomni več, kdaj je imela vikend, kaj šele teden samo zase in za družino. Na trenutke se ji od daleč nasmehne nekaj prostih dni, pa … "Po vsakem testiranju zaposlenih kakšen pade s seznama," mi je rekla zadnjič. In tako ostanejo redki, ki z nečloveškimi napori branijo trdnjavo.

Nikoli se ne pritožuje. Ne nad plačo, ne nad delom, ne nad šefi, ne nad pacienti in ne nad dejstvom, da v zaščitni opremi raje počaka, da se njena izmena konča, potem šele usliši naravo ali popije kozarec vode. Ker se je res zoprno slačiti in nazaj oblačiti. "Takšno službo sem izbrala," pravi. In: "Če je vojna, naj bo vojna za vse."

Le sledovi maske in vizirja na obrazu ji gredo malo na živce. A kljub temu za vse, ki to potrebujejo, najde tolažilno in spodbudno besedo. Ter nasmeh. Čeprav ga izdajajo samo oči.

Ne ve, kam je odneslo Potrča, ne zanima je, kaj se dogaja z Zlatkom, ne spremlja, kaj je čivknil Janša ali kako je Hojs definiral nujne poroke. S tem se ne ukvarja. Ker nima časa.

Na razne teorije zarot, podtikanja in pleteničenja se ne ozira. Ne ve, kam je odneslo Potrča, ne zanima je, kaj se dogaja z Zlatkom, ne spremlja, kaj je čivknil Janša ali kako je Hojs definiral nujne poroke. S tem se ne ukvarja. Ker nima časa in ker ni poklicana za to, da bi sodila, kdo od tistih, ki odločajo in kdo od onih, ki se ne strinjajo ima prav ter kdo se moti. Ona je poklicana, da, kadar nekdo potrebuje pomoč, pomaga.

To je Nina, ki letos ni šla na morje, čeprav ga ima neizmerno rada. Tudi martinovanje je šlo mimo nje, četudi njene korenine izhajajo iz vinorodnega območja. Ne zaradi zapovedi, ki nas držijo doma, temveč, ker ji tega ni dala vest.

Kajti dobro se zaveda, kakšne bi lahko bile posledice. Zanjo ali za ljudi, ki jim ima rada ter za katere skrbi. Doma in v službi.

Nina je ena od številnih, ki so v teh kaotičnih časih, kot radi rečemo, v prvih bojnih linijah. Kakšne bitke v resnici bijejo, vedo le sami. Bitke med bolniškimi posteljami in zasloni, bitke doma, kjer se življenje kljub vsemu ne ustavi ter bitke v sebi, ki tudi tedaj, ko je za to priložnost, velikokrat ne pustijo spati.

A so tam. Za oporo, pomoč, tolažbo, toplo besedo, včasih za lažje slovo. Zato, hvala vsem. Hvala Nina.

Kolumne izražajo stališca avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.

Naslovna fotografija je simbolična.

Preberite še: Drugi poizkus: Kaj bom in česa ne bom počela (Piše Goga)

Morda vas zanima tudi: Z masko ali brez, zdaj vsak išče svojih pet minut slave (Piše Petra Ivetić Cerar)