Kateri žanr bomo živeli v letu 2021 (Piše Goga)

Pred časom sem na Instagramu prebrala naslednjo misel: “Preden podpišem, da se strinjam z letom 2021, želim prebrati pogoje in pravice.” Sama se pridružujem!

Obljubim, da bo moja naslednja kolumna dišala po vseh novoletnih dogajanjih preteklih let. Opisovala bom spomin na pepparkakor piškote iz Stockholma, na vonj domače potice, na pohajkovanje po nemških in avstrijskih božičnih sejmih, na vonj vroče čokolade v Londonu, na tisti ponovoletni dan v Kranjski Gori … Vse, da se odkupim za to temačno kolumno, ki mi je niti ne smete zameriti. 

Tako temačna namreč izhaja iz ždenja med štirimi stenami. Na videz in na nekakšen način tudi res idealnega, kjer med drugim pečem medenjake za prvega dobrega moža, se ukvarjam z družino več kot je potrebno, a v sebi hlepim za občutkom svobode, ki ga meni predstavljata dva trenutka: sprehod med gore, ob rekah in poteh, kjer srečujem zadovoljne planince in me na koncu čaka koča z dobro domačo hrano ali sprehod po tujih mestih, ki me navdihnejo in oblikujejo s svojimi zgodbami za nadaljnje mesece in leta.

Potovanja in pešpoti so moje zatočišče. Kako torej zdaj shajati brez njih? Zahodna civilizacija je namreč v svojem demokratičnem bistvu tudi in predvsem to, da lahko živimo drug ob drugem, se obiskujemo, potujemo, se izgubimo v množici ali v samoti in se najdemo med sebi enako mislečimi, med ljudmi, ki so nam blizu tako ali drugače. Že od rojstva liberalizma po francoski revoluciji je postalo potovanje in delo, pa tudi življenje na različnih koncih Evrope nekaj, kar je bilo mogoče in je rastlo kot ena najlepših idej. Potem pa se zgodi, kot v nekem političnem trilerju, da se življenje čez noč spremeni. Da si ne moremo ogledati nobene gledališke predstave, da intelektualno razglabljamo med štirimi stenami in samo z ljudmi, ki so nam (pre)blizu, a nam ravno s tem ne morejo dati infuzije razširjanja obzorij. Kajti vsi smo tu, zaprti, odrezani z enako mislečimi.

Tako se zdaj šolajo tudi naši otroci. Svet je črno-bel. Sivine in rožnatih odtenkov ni več. Starši smo enostranski učitelji, ki snujemo njihov svet okoli naših prepričanj ali dognanj.

Na trenutke se nam vsem že malce meša. Tistim, ki smo doma ali delamo od doma čas res teče popolnoma drugače. Načrt je vsako jutro optimističen - dneve si delimo na delo, čas za pomoč pri šolanju na daljavo, na čas za pripravo hrane, čas za pospravljanje, čas zase.

Začne se narobe. Časa za najino jutranjo kavo v resnici ni. Ta se v normalnem svetu odvije v miru, ko otroka odideta v šolo. Odkar sta doma, pa raje spita manj kot več. Zato se moram z možem pogovarjati v šifrah, ne smem se niti pošteno razjeziti, saj to vnese nemir v naš vsakdan. Že tako smo obsojeni na štiri stene in na biti skupaj. In delamo vse skupaj. Tudi čaša ljubezni in naklonjenosti se v takšnih razmerah lahko mimogrede prekucne.

Potem pa se zgodi, kot v nekem političnem trilerju, da se življenje čez noč spremeni. Da si ne moremo ogledati nobene gledališke predstave, da intelektualno razglabljamo med štirimi stenami in samo z ljudmi, ki so nam (pre)blizu, a nam ravno s tem ne morejo dati infuzije razširjanja obzorij.

Od idealno začrtanega dne do tistega ta pravega popoldneva se ponavadi zgodi, da postorim vse, časa zame pa na koncu zmanjka. Vsaj takega, kot sem si ga zastavila. Ko pridem čez vsa opravila, se namreč zleknem na kavč. Utrujena. Včasih naveličana in tudi jezna.

Vem, da je to na en način edinstven čas. Čas, ko smo lahko res skupaj, a zavedati se moramo, čeravno so predstave o skupnem času čudovite, da v resnici delamo doma tudi vse tisto, kar drugače ne delamo doma - da je obveznosti več.

Seveda je res tudi, da z velikim zanimanjem, medtem ko pišem in sestavljam načrte za prihodnost, vlečem na ušesa predavanjem, ki jih poslušata moja otroka. Zavzeto poslušam tudi njune odgovore, kadar sta kaj vprašana. Še posebej malega, za katerega si najbolj želim, da v času, ko je doma, v varnem okolju svoje sobe, dobi prepotrebno samozavest za odgovarjanje in pisanje.

Na spletu je nešteto člankov z nasveti, kako preživeti drugi val epidemije, ko ste zaprti doma. Nasveti so odlični. Res pa je, da morajo biti razmere za upoštevanje le-teh idealne. Ali pa morate imeti železno moč volje in neizčrpen vir energije.

Zdi se, da je ta drugi val nekako težji. Tudi ljudem je težje. Namesto da bi se veselili bližajočih se praznikov, druženja s prijatelji in sorodniki, smo tu, zaprti … Prepuščeni na milost in nemilost raznim teorijam zarote, strahovom o spremenjenih DNK-jih, o čipih v cepivu, o popolni razdvojenosti na bogate in revne, o spremembi življenja na slabše. Za nekatere na rob preživetja. Kaj lahko se izkoristi vsaka priložnost, da se spremeni svet.

Teorije zarot mi ne dišijo. Še več, že od začetka si sicer predstavljam, da je bil ta virus ustvarjen z razlogom in da vodilni vedo veliko več, kot želijo povedati. A v resnici se po tem težkem zdravstvenem obdobju lahko zgodi še težji, tisti, ki bi začel upodabljati črne scenarije teh temačnih zarot. Naivni bi bili vsi, ki bi pomislili, da za vsem skupaj ne obstaja kakšna temačna agenda poniževanja, ugonabljanja na nekakšen način zasužnjevanja. Kdo od vseh teh nekaj odstotkov ljudi, ki imajo denar, ki si ga v fizični obliki ne morejo niti predstavljati, si ne bi želel, da to traja večno? Če že znajo prebrati naše misli, zakaj ne bi znali pobrati naše ideje in nas napeljali na popolno poslušnost?

Včeraj sem bila pri zdravnici. Pogovarjali sva se o bolezni, ki se mogoče skriva nekje v mojem telesu. Stopim iz ambulante in čakam na izvide. Seveda začnem brskati po telefonu in poskušam brati. A ekran so zasuli oglasi zdravil za moje mogoče stanje. Ni bilo googlanja - temveč samo pogovor! To vem že dolgo, a me vsakič znova preseneti.

Če si ne zakrivamo pogleda in kljub temu, da lahko nekateri ta čas preživimo kot čas, ki ga namenimo družini, pa se črn scenarij že odvija - serije in filmi se nekega dne lahko uresničijo. To že vidimo, če si pogledamo filme, ki so povezani z epidemijo. Države podjarmljanja in kratenja pravic so že tu. Letos nekako ne diši po praznikih. Diši po represiji, po izgubi nekega časa, po izgubi svobode. Upam, da se ne bomo zbudili v Gileadu iz Dekline zgodbe.

Se bomo zbudili v drami, grozljivki, komediji, kriminalki?

Kolumne izražajo stališca avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.

Preberite še: Drugi poizkus: Kaj bom in česa ne bom počela (Piše Goga)

Morda vas zanima tudi: Postali smo najbolj samocenzurirana družba, ki pa očitno vzgaja čustvene invalide (Piše Goga)