Obžalujem, da sem bila superprenašalka negativnosti (Piše Danaja Lorenčič)

Ob novih ukrepih za zajezitev epidemije koronavirusa sem se sprva prijela za glavo. Zaskrbelo me je, kako bom pravočasno oddala vse intervjuje in tudi to kolumno, medtem ko imam doma dvoletnico. In v tistem me je spreleto: ''Ob prvem valu si jamrala, ker si ostala brez dela, zdaj jamraš, ker ga imaš. A zmoreš še kaj drugega, kot se le pritoževati, ker nič ni tako, kot si želiš?!''

Potem sem se spomnila na številne situacije, ko sem se pritoževala, ker stvari niso potekale v skladu z mojimi pričakovanji in na to, kako sem se ob tem počutila – grozno. Pravzaprav sploh nisem čutila svojega telesa, ker sem bila ves čas v svojem umu. In najbrž so se ob meni slabo počutili vsi, s katerimi sem se družila, saj sem jih z negativno energijo, čeprav nehote, skušala zvleči v svojo temo. Na to me je opozoril moj dragi, ko sem zadnje tedne ob spremljanju novic, zlivala gnev nad vsem, kar je narobe s trenutno situacijo. Motilo me je, da so vrtci zaprti; da ne morem kupiti darila za hčerkin rojstni dan; da zaradi nošenja maske ne vidim dobro, ker se mi zameglijo očala; da so šole zaprte, čeprav nimam šoloobveznega otroka, a jih imajo moje prijateljice; da ne morem v knjigarno in s prijateljico na kavo. Najbrž bi lahko do konca kolumne naštevala, kaj vse mi je šlo na živce. Vendar me je nekaj oziroma nekdo ustavil pri tem neumnem, sebičnem početju.

Najprej naj pojasnim, da ta nekdo - torej moj dragi - ni poosebljeno sonce. Velikokrat, ko se nanj zgrnejo oblaki, je vse prej, kot to. Toda v težkih situacijah se je vselej izkazal kot človek, ki ima v sebi neverjetno notranjo moč, s katero predrami tudi mene iz stanja duševne in telesne lenobe. Ko sem izgubila delo, je v tem prepoznal odlično priložnost, da končno začnem pisati knjigo. Ko sem hotela obupati nad pisanjem, me je spodbujal, kot da tečem na maratonu. Ko sem izgubila stik s svojim telesom in dušo, me je opolnomočil in mi pomagal, da ga spet obnovim. In ko sem ob novem valu epidemije spet začela drseti v melanholijo, me je opomnil, naj iščem radost v drobnih stvareh.

Sprva sem se mu upirala in ga rotila, naj me s svojim optimizmom, taoizmom in dudeizmom pusti pri miru, ker jaz pač nisem takšna kot on. Njegova pozitivnost me je spravljala ob pamet, ker ni hotel z mano sodelovati v kolektivnem jamranju nad trenutno situacijo. Kaj za vraga mu je, sem se spraševala, da se ni mogel tako kot večina ''normalnih'' ljudi zgražati nad ukrepi?! Iz kakšne čudne snovi je sestavljen, da se ga ne dotakne vso to sranje?!

Čez nekaj dni, ko sem srečala v parku kolegico, ki je v tarnanju prekosila celo mene, pa sem začutila, kako slabo se ob tem počutim. Namesto da bi se po srečanju z njo počutila lahkotno, ker sem z nekom podelila svoje črne misli, se mi je zdelo, da vlečem za sabo tono neprijetnih občutkov. Tisti dan sem naletela še na tri ženske, ki so bile podobno mračno razpoložene. Če bi kdo poslušal naše pogovore, bi najbrž pomislil, da smo doživele grozljive stvari. Vendar jih nismo, a se tega v dani situaciji nismo zavedale.

Ob koncu dneva sem se počutila, kot da me je povozil tovornjak. Negativna energija se je namreč razpršila kot virus in niti maska me ni mogla zaščititi pred njo. Spreletelo me je, da sem sama pripomogla k temu in da sem bila v zadnjih dneh superprenašalka negativnosti. Kar močno obžalujem.

Ko zaideš v meglo neprijetnih občutkov, kjer tavaš z ljudmi, ki prav tako kot ti nočejo čakati na sonce in ga tudi ko se pojavi, ne želijo videti ter sprejeti njegove toplote, te namreč le še korak ločuje od bivanja v temi. To vem, ker sem se velikokrat znašla v situacijah, ko se nisem zmogla obrniti k soncu, čutiti hvaležnosti in okrepiti svoje notranje moči, saj je bilo v resnici lažje tarnati in obstati v lastnem gnevu. A tokrat mi je moj dragi nastavil ogledalo, v katerem sem videla namrščeno, zagrenjeno in jezno žensko, pred katero sem hotela takoj zbežati.

Da bi ubežala tej strašni podobi, sem utišala svoj ego in za nasvet prosila svojega optimista-taoista-dudeista, ki je ravno tisti teden pisal članek o tem, kako prebroditi situacijo s koronavirusom in poskrbeti za duševno zdravje.

Vse bolj čutim svoje telo, kako se mehča in kliče po objemih, poljubih, dotikih, ki se jim, kadar vztrajam v temi, prevečkrat odpovem.

Predlagal mi je, da si ustvarim rutino, ki mi bo pomagala pri iskanju radosti. Upoštevala sem njegov nasvet in presenetilo me je, da sem to preživela brez hujših posledic. Celo koristilo mi je!

Z drobnimi koraki sem potrpežljivo stremela k svetlobi. Vsak dan sem naredila vsaj eno stvar, ki me radosti – tekla, pela, poslušala glasbo, pisala ali brala. Pozorna sem postala na trenutke, ki me osrečujejo – nežnost in bližina mojega najdražjega, hčerkin smeh, jutranje crkljanje z njo, njen ples in glasno prepevanje pesmice Mi se 'mamo radi v najbolj nenavadnih situacijah (nekoč, ko sva se z dragim sprla, je to pesem zapela tako odločno, da sva v hipu pozabila na razloge za prepir). In bolj kot sem se urila v svoji zmožnosti, da krepim notranjo moč in zmanjšujem potrebo po nerganju, bolje sem se počutila. Disciplino, ki jo imam pri delu, sem prenesla na disciplino pri skrbi zase, za kar me je navdihnila izjemna Tina Košir.

Moji strahovi, jeza in frustracije se iz dneva v dan raztapljajo, zato vse bolj čutim svoje telo, kako se mehča in kliče po objemih, poljubih, dotikih, ki se jim, kadar vztrajam v temi, prevečkrat odpovem.

Zaradi svojih dognanj najbrž ne bom postala superprenašalka svetlobe, vendar ne bom več neodgovorno pripomogla k širjenju negativnosti. Kajti na vprašanje, kdaj ste bili nazadnje v stiku z osebo, ki je zbolela zaradi nakopičene negativne energije, nočem odgovoriti: Vsak dan, ko sem se pogledala v ogledalo.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.