Kaj lahko storiš, ko te v trgovini zgrabi … kašelj (Piše Mateja Florjančič)

Ura se je bližala poldnevu. Glavnina dela je bila opravljena, na pisalni mizi sta čakala dva računa, da ju odpošljem. Zunaj so sončni žarki končno prebili meglo in porodila se je ideja, da bi se do pošte odpravila peš. Pol ure razgibavanja po urah sedenja za računalnikom se mi je zdelo pravi balzam za dušo in telo, tudi psu bo kratek sprehod prišel prav.

Ker sta v naši vasi pošta in trgovina v enem, sem na listek na hitro napisala še nekaj stvari, ki nam jih je zmanjkalo, si nadela nahrbtnik, obula superge, oblekla jakno, vzela povodec in se odpravila  v naravo.

Bala sem se, da bi se pošta zaprla, preden bi prišla do nje (ja, nekateri boste težko razumeli, da je treba najprej preveriti urnik), zato sem pospešila korak. Šibko jesensko sonce ni pokazalo prave moči, mrzel zrak me je rezal v grlo, kajti ob hitri hoji je bilo nemogoče dihati na nos in vse skupaj je pripeljalo do dokaj zoprne situacije.

Pred trgovino privežem psa, po protokolu v vetrolovu razkužim roke, si pravilno namestim masko in vzamem košarico. Najprej stopim do poštne blagajne in v trenutku, ko trgovki/poštarki naročam želeno kuverto, začutim tisto zoprno praskanje v grlu. Predstavljala sem si, da ga povzročata dve molekuli mrzlega zraka, ki sta se odločili na poti malo poplesati in se nista hoteli s kolegicami takoj spustiti v pljuča.

Ne, zagozdili sta se na sredini grla in nase opominjali z nadležnim srbenjem. Zagotovo se je to vsem že neštetokrat zgodilo in povsem jasno je, da je edina rešitev težave … kašelj.

A kašljati dandanes ni kar tako. Je skoraj zločin. Zato zunaj najprej pogledaš, če ni nikogar v bližini, tedaj se šele upaš olajšati, ker se ti je denimo zaletela slina. Če je kdo na vidiku, si postavljen pred resno dilemo: kašljati ali zadušiti se … Nočeš namreč v očeh drugih izpasti kot pošast s super orožjem, ki naokoli strelja bacile. Roko na srce, prva in edina misel ob sicer posledici neštetih možnih vzrokov, je sedaj grozeči covid.

Zavedajoč se tega, sem pred pleski steklom, ki na pošti ločuje uslužbenko od strank, na vse pretega skušala zadržati odziv telesa. Res sem se trudila. Zaman … in pozor… zakašljala sem. Enkrat.

Si predstavljate prizor v risanki, ko se vsi mrki in jezni pogledi molče usmerijo v nedolžno bitje, ki je brez sodbe prepoznano za krivo velike katastrofe, nedolžno bitje pa z velikimi očmi leze vase in v sebi kriči nisem kriv? No, tako nekako je vse skupaj izpadlo.

Prisežem, če bi bila zunaj grmada, bi gorela na njej, ona pa bi v rokah držala baklo, ki bi zanetila kres.

Misleč, da je zadeva za mano, sem se s košarico vendarle odpravila še med police po tistih pet stvari z listka. A glej ga zlomka. Molekulici sta se le potuhnili, nista pa se umaknili. In znova sta začeli svoj ples. Tokrat sta noreli še živahneje. Ali pa sta povabili klapo. Groza. Preden sem uspela stopiti pred vrata trgovine, da bi tam dokončno opravila z njima, mi je ušel še en grozeči zvok. Zunaj sem med kašljem hitela sosedi, ki se mi je najprej izognila v širokem loku pojasnjevati, da se mi je samo zaletelo. Ta razlaga se mi je zdela enostavnejša.  "Joj, zoprno," je rekla in me sočutno potolkla po hrbtu. "Ne morete si predstavljati, kako zelo," sem si mislila.

Na srečo ostalih se po pravilniku v mali trgovini ne smejo zadrževati več kot tri stranke hkrati. Dve tetki, ki sta izpolnjevali kvoto, sta se tako lahko skrili v varno zavetje dveh edinih polic. Izginili sta kot kafra. Dobesedno, vam rečem. Ena je nato z neverjetno hitrostjo švignila skozi vrata. Brez robe, ki jo je prišla iskat. Še pred tem sem ujela njen pogled iznad maske. Nič kaj prijazen. Prisežem, če bi bila zunaj grmada, bi gorela na njej, ona pa bi v rokah držala baklo, ki bi zanetila kres.

Ne vem, če sem že kdaj bila v takšni zadregi. In to zaradi kašlja.  

Razumem tudi drugo stran. Resnično. "Tudi meni je zoprno, če kdo kašlja v moji bližini," je pripomnila starejša hči, ko sem dogodek opisovala pri kosilu. Mlajša me je jezno gledala, češ, kako si lahko kaj takega dovolim, sin pa je vprašal: "In kaj lahko narediš?!"

Kajti ja, vsi vemo, kaj moramo početi: nositi masko, razkuževati roke, se ne družiti, se šolati in delati od doma, ostajati v svoji občini, biti ob devetih zvečer doma in tko dalje in tako naprej.

Nihče pa nam ni povedal, kaj za vraga lahko človek stori, če ga v javnosti kljub vsemu zgrabi … kašelj.

Kolumne izražajo stališca avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.

Preberite še: Sama s tremi najstniki ali zakaj bi se komu zmešalo ... (piše: Mateja)

Morda vas zanima tudi: Ljudje smo taki packi …. (Piše: Mateja)