Nikamor ne spadam, osamljena sem, a novih stikov se bojim (nasvet strokovnjaka)

Vprašanje bralke:

Že nekaj časa razmišljam na koga naj se obrnem za nasvet in sem se odločila da bom poizkusila tukaj.

Stara sem 47 let, že 18 let živim sama s sinom, redno zaposlena. Ko je bil sin majhen, sem delala tudi po dve ali tri službe, da sem naju lahko preživela in nama uredila dom. Imam zlate starše, brata s katerim sva se po več kot dvajsetih letih ponovno povezala, ko se mu je razkopala družina. Žal vem že v naprej, da ko se bo postavil na svoje noge, me ne bo več poznal ... Nimam pa partnerja, s katerim bi lahko delila svoje življenje, nimam prijateljev, ne znam se povezati z ljudmi ... Osamljena sem.

Že od nekdaj imam težave v povezovanju z ljudmi, že kot otrok nisem nikoli imela družbe, nikamor nisem spadala. Ko sem kot mlado dekle imela fante, za njihove starše nisem bila nikoli dovolj dobra, bila sem preveč čudna. S tem imam še vedno težave.

Ne razumem, kaj je z mano narobe. Nisem hudobna, niti nesramna, vedno sem se trudila biti prijazna. Če morem, pomagam, drugače se ne vtikam. Žal pa ne vem kako naj se ljudem približam, kaj naj se pogovarjam ... Imam občutek da sem neumna, nerazgledana in nesposobna, da delujem nedostopno, mogoče sem hladna ... Ne vem?

Ljudi težko spustim v svojo neposredno bližino, ker sem vedno jaz tista, ki sem »tretje kolo«. Prevečkrat sem bila prizadeta, izdana, zaničevana ... Kar pa ne pomeni, da si ne želim prijateljstva in pristnih odnosov. Saj se pogovarjam z ljudmi, toda pogovori so po navadi prazni, puhlice, neosebni. Ko opazujem ljudi - sosede, "prijatelje", sodelavce -, vsi se nekako povezujejo, družijo, dobivajo na pijači, kavi, piknikih ... name se obrnejo samo, ko kaj potrebujejo, če pa sem povabljena, po navadi ne sprejmem povabila ali pa ga odpovem, zaradi strahu, da bom kaj narobe rekla, kaj preveč povedala, da bom izpadla neumna in se komu zamerila ali bila predmet spotike ...

Opažam tudi, da težko sledim pogovoru, koncentracija mi pade, ne znam se sprostiti, če pa se že, vse skupaj pokvarim s kako neprimerno opazko, za katero sploh ne vem zakaj sem jo izgovorila, od kje je prišla, saj je običajno čisto nasprotje mojega mišljenja in se potem počutim do konca neumna. Težko izrazim svoje mnenje, saj ko mi nekdo negira, si ne upam, ne znam postaviti zase – tudi, če vem da imam prav, ker se bojim da bom izpadla neumno. Enostavno nimam besednega zaklada, ne znam utemeljiti svojega pogleda.

Vse to me dela depresivno.

Tudi jaz bi rada imela občutek da nekam spadam, da me ima nekdo rad zaradi mene same, rada bi izrazila svoje mnenje, brez strahu.

Kaj lahko storim, kako si lahko pomagam?!

Odgovarja Samo Babuder, psihoanalitični psihoterapevt: Sprostiti bo treba psihične blokade

Opisujete težavo, s katero se spopada mnogo ljudi, pa čeprav se vam morda zdi, da ste vi edini. Gre za negativno (socialno) samopodobo, ki je verjetno posledica vzgoje, v kateri starši preveč ovirajo otroka pri uveljavljanju, bodisi tako da mu poskušajo odvzeti vsako nepriliko in se do njega vedejo preveč zaščitniško, ali pa so pri postavljanju svojih zahtev preveč nepopustljivi in prezgodaj ter pretrdo od njega zahtevajo odpovedovanje lastnim željam. V takšnih razmerah otrok razvije prezgodaj in v preveliki meri samokontrolo, ob čemer izgubi naravno sproščenost in podjetnost, kar pride do izraza zlasti v medosebnih odnosih. Njegova komunikacija s soljudmi je, kljub naporom, da bi bil všečen, otežena. Za neuspeh krivi sebe.

Od tod verjetno vaš občutek, da ste neumni, nerazgledani in nesposobni. Ker se iz strahu, da ne bi povedali kaj neprimernega, bojite spregovoriti, za sogovornike delujete nedostopni in hladni. Zato vas ljudje težje sprejemajo, vi pa se medosebnim stikom raje izogibate. Tako je krog sklenjen, vi pa ostajate osamljeni in nesrečni.

V takšnih razmerah otrok razvije prezgodaj in v preveliki meri samokontrolo, ob čemer izgubi naravno sproščenost in podjetnost, kar pride do izraza zlasti v medosebnih odnosih.

Zaradi pretirane samokontrole težko sledite pogovoru in vzdržujete koncentracijo ter sproščenost, kot ste sami opisali svoje doživljanje. Ves čas se sprašujete in bojite, da ne bi rekli kakšne neprimerne opazke. Ko pa spregovorite, se nato sprašujete, ali je bilo izrečeno morda neprimerno in ste izpadli neumno. Pri takšnem neprestanem samospraševanju je nemogoče biti sproščen, spontan in osredotočen na rdečo nit pogovora.

Ker vam kot otroku verjetno starši (oziroma skrbniki) niso v dovoljšni meri dovolili izražanje svojih želja in teženj, se niste mogli naučiti svobodno izražati svoje mnenje in se postaviti zase. Ta vedenjski vzorec ste prenesli v odraslost in čeprav veste, da je vaše stališče v pogovorih s soljudmi pravilno, kot ste napisali, se raje umaknete in si ne upate utemeljiti svojega pogleda.

Opisane težave rešujemo s psihoterapijo. V zaupnem in sprejemajočem odnosu s terapevtko ali terapevtom si sčasoma dovolite spregovoriti, ne da bi imeli občutek, da vas nekdo ocenjuje, in brez strahu, da ne boste sprejeti. Samokontrola začne popuščati in sčasoma se začne krepiti občutek, da postajate vedno bolj sproščeni in si lahko bolj in bolj zaupate.

 V odnose s soljudmi vstopate vedno bolj lahkotno in neobremenjeni. Upate si izraziti svoje mnenje in tudi če se nekdo ne strinja z vami se ne umaknete. Ker samokontrola popušča, se sprosti miselni proces in ni se vam več treba truditi iskati pravih besed.

Te same in neovirano prihajajo v zavest. Vedno bolj zaupate svoji intuiciji in izražate pozitivne lastnosti svojega značaja. To vas dela privlačno in v svoje življenje lahko začnete pritegovati ljudi, s katerimi si ga želite deliti.

Preberite še: V zakonu škriplje zaradi sestre moje žene (nasvet strokovnjaka)

Morda vas zanima tudi: Sporne prakse slovenskih delodajalcev do zaposlenih, in kako ukrepati (nasveti pravnika)