Znani Slovenci o spominih na prvi šolski dan

Tudi znani obrazi so bili nekoč otroci, šolarji.

S kakšnimi mislimi in pričakovanji so vstopali v prvi razred?

In vsak razred potem?

Trije voditelji so nam zaupali, kako se spominjajo vstopa v šolo in kako te dni doživljajo zdaj, ko so tudi sami starši.

Simon Vadnjal, pevec in voditelj

Ana Tavčar, voditeljica

»Prav zanimivo, moj prvi šolski dan je kar nekako zavit v meglo. Mislite, da moram govoriti s psihologom? (smeh) Spomnim se samo, da so me starši peljali in mi ni bilo treba peš, da sem prišla domov k noni na kosilo in da se je vse vsem zdelo običajno.

Takrat to ni bil tak velik dogodek, ni bilo z nami staršev, šola je pač bila šola in starši so se v njej prikazali dvakrat na leto, moji niso vedeli, kdaj imam test, kdaj imam seminarsko nalogo, kdaj sem vprašana, kdaj imamo domače branje, kdaj so se sošolke skregale z mano, dobili so samo odlično spričevalo na koncu leta in življenje je teklo naprej. In teklo je zelo mirno, spomnim se svoje šole, rada sem hodila v šolo, zelo sem čakala, da grem tja.

In ta ritem, hladno jutro, razen izjemoma sem šla peš od doma do šole, na poti so se pridruževale sošolke, zrak je bil miren, avtomobili so mimo vozili mirno, vse je teklo precej bolj počasi. In za nazaj smo na poti ukradli kakšno češnjo in jezili kmete, avti so spet počasi vozili mimo, kdaj je kakšen starš, ki je bil na poti, ustavil in nas odpeljal do doma, to je bil že luksuz. In doma je čakala nona s pašto z golažem na mizi. Karirast prt in zraven nonov teran, ne zame, jasno (smeh), toplina, mir, domača hrana, počasnost.

Ko tako pomislim, drug svet v primerjavi s šolo in življenjem mojih otrok, nove generacije. Kot da je vmes minilo sto let. In ja, čakala sem, da se končajo počitnice, ker mi je prav manjkala šola. Čisto drugače od mojih sinov, ki me vsak dan sprašujeta: koliko dni počitnice še, koliko? In potem sta z vsakim dnem bolj nejevoljna, češ, spet ta šola. In samo mama, torej jaz, se veseli šole. (smeh)

Da gresta nazaj, da prevzame institucija delo in vzgojo, vsaj en del. Vsako leto poskusim motivirati sinova: u, šola se začne, a ni to fajn! Ampak dobim nazaj samo jezne obraze in izjave v slogu: mama, lahko že nehaš, vsi pač ne maramo šole, kot si jo ti. To mi vedno govorita. Šolske potrebščine pa čakajo na zadnji dan, da bodo nakupljene.

To pa je moj ležerni slog, dokler ni treba, ni treba. Gre za modifikacijo rekla 'kar lahko storiš danes, odlašaj na jutri'. (smeh) Mogoče je bil kakšen moj prednik Črnogorec (smeh), ker tako slavim počasnost!«

Tanja Postružnik, voditeljica

»Lepi spomini. Prvi šolski dan je bil poln vznemirjenja, da bom spet videla sošolke in sošolce, učiteljice in učitelje, tudi poln pričakovanj, kaj bo prineslo novo šolsko leto, morda rahlo otožen, ker so počitnice tako hitro minile.

Spomnim se tudi vstopa v prvi razred. Prvi šolski dan, prva učitel­jica, gospa Marija. Da, tega dne res nisem pozabila, tudi ne rutic in kap pa izvrstne torte in čudovitega papirnatega prtička, ki sem ga, kot je bilo pogosto, tudi sama spravila v zbirko papirnatih prtičkov. Zdaj, ko sem mama, ni dosti drugače, je le bolj intenzivno, saj vem, kako poteka pot, kje so strmine in kje pasti. Odraščanje je lepo, a je tudi izjemno naporno, šola in družba sta malo drugačni kot nekoč.

Z otrokoma se veselim, seveda, je pa tudi nekaj skrbi in vprašanj. Sta srečna? Bosta gibko vijugala? Bosta znala izbrati in videti svetlobo? Bo vse dobro? Šolske potrebščine pa so že nakupljene, vse naročim takoj junija, ko dobita otroka sezname potrebščin, učbenikov in delovnih zvezkov. To me pomirja, da te dni ni skakanja po trgovinah.«

Preberite še: Pomembno vprašanje, ki bi ga starši morali zastaviti otrokovemu učitelju na začetku šolskega leta

Morda vas zanima tudi: Bogdana Herman: Neusmiljena prva leta življenja zaznamovala njen način mišljenja