Zdenka Zalokar Divjak: Časa za spontano igro skoraj ni več in to je velika škoda

Bliža se prvi šolski dan, nanj se že pripravljajo tako otroci kot starši. Kaj storiti, da bo prehod iz počitniške brezskrbnosti v šolske obveznosti čim lažji, svetuje red. prof. dr. Zdenka Zalokar Divjak, univ. dipl. psih., mag. soc. psihiatrije in spec. logoterapije.

Na srce staršem polaga: »Otroštvo in odraščanje otroka nam je dano v omejenem času, zato je pomembno, s kakšno duševno hrano ga bomo oskrbeli.«

Ne moremo mimo strahotnih poplav, ki so prizadele Slovenijo. V šolo bodo šli tudi otroci s teh območij. Kako jim lahko starši in učitelji vsaj malo olajšajo te dni?

Kadar nastanejo krizne situacije, na katere se ne moremo pripraviti, je za otroke najbolj pomembno, da jim zagotovimo varnost. Varni pa so najbolj ob svojih starših in ljudeh, na katere so navezani. Starši in učitelji imajo odločilno vlogo, da se čim prej ustvari življenjski ritem, ki so ga bili otroci deležni pred kriznimi dogodki.

Glede na vso humanitarno pomoč se to zdaj uresničuje. Pomembno pa je tudi, da odrasli s svojo prizadevnost­jo obdržijo pozitivno naravnanost za vsakodnevne dejavnosti. Svojo prizadetost naj podelijo z odraslimi, ker so otroci predvsem čustvena bitja in ne morejo biti tolažniki odraslih.

Kako naj se z otroki pogovarjamo o poplavah, če živimo v krajih, ki jih ujma ni zajela? Kako jim razložiti podobe na televiziji?

Kaj in koliko se pogovarjamo s tistimi, ki jih poplave niso prizadele, je odvisno predvsem od starosti otroka. Predšolskim otrokom gotovo ni treba kazati slik in jim razlagati, kaj se je zgodilo. Šolskim pa je treba opisati realno situacijo.

Velikokrat povem, da se o spanju in hrani z otrokom ne pogovarja, razpravlja in pogaja, ampak z doslednostjo ustvarimo potreben ritem spanja in hranjenja.

Če se odrasli odločimo, da gremo pomagat na poplavljena območja, pojdimo brez otrok in jim bomo s tem najboljši vzor, kaj pomeni solidarnost in pomoč sočloveku. Seveda pa lahko ob nakupu šolskih potrebščin poskrbimo, da jih darujemo za otroke s poplavljenih območij tako, da se naši otroci tudi čemu odpovedo.

Od začetka šole nas loči še deset dni, kako se pripraviti? Kdo rad podaljša počit­nice vse do zadnjega dne, če ima možnost, toda ali je vendarle bolje, da je otrok pred začetkom šole nekaj dni doma, da se pripravi na prvi šolski dan?

Menim, da potrebujemo tako odrasli kot otroci pred začetkom dela ali šole domače okolje, da se vrnemo v običajni ritem. Otroci naj bodo čim bolj samostojni pri skrbi za šolske potrebščine, starši pa morajo poskrbeti, da se spet vzpostavi ritem hranjenja, spanja, dela, prostega časa.

Zdaj je tudi čas, da se pospravijo omare ter da se pripravijo oblačila in obutev za jesen.

Zlasti poseben je vstop v prvi razred, za otroka lahko pomeni tudi stisko. Kako naj se starši o tem pogovarjajo z bodočim prvošolčkom? Kako naj preživijo zadnje dni počitnic, da bo otroku prve dni v šoli čim lažje?

Otroci se praviloma veselijo vstopa v prvi razred. Ni se treba veliko pogovarjati o vstopu v šolo, ker ravno s tem lahko povzročimo največjo stisko.

Bolje se je osredotočiti na to, da je starševska pozornost usmerjena na otrokovo vztrajnost, da dokonča aktivnost, ki jo je začel, da ne potrebuje stalne prisotnosti in odobravanja staršev, da zna biti tiho, ko odrasli govorijo, da zna počakati, se umiriti, tega bodo učiteljice najbolj vesele.

Pisali ste o pomenu spanja, o tem, da so otroci pogosto utrujeni. Poleti je več priložnosti za malce »ponočevanja« tudi pri otrocih in mladini, kako pa naj starši znova vzpostavijo otrokov spalni ritem pred začetkom novega šolskega leta?

Tudi med počitnicami red­no sprašujem otroke in mladostnike, kdaj hodijo spat. Zelo malo staršev zahteva enak ritem spanja med počitnicami, kar gre na škodo otrokovega duševnega zdravja. Pri vseh anksioznih stanjih, ki jih obravnavam pri otrocih in mladostnikih, so v prvi vrsti težave s spanjem.

Če otrok ne gre dovolj zgodaj spat, se telo ne more odpočiti. Tudi pri mladostnikih nič ne pomaga, če potem spijo do poldneva, melatonina ne morejo nadoknaditi.

Velikokrat povem, da se o spanju in hrani z otrokom ne pogovarja, razpravlja in pogaja, ampak z doslednostjo ustvarimo potreben ritem spanja in hranjenja.

Otroci so verjetno utrujeni tudi od mnogih obšolskih dejavnosti. Kako in koliko jih izbrati? Kako prepoznati, da si je otrok morda naložil preveč?

Opažam, da starši preveč poslušajo otrokove želje, katere dejavnosti so primerne zanj. Upoštevati je treba predvsem otrokovo starost, njegove sposobnosti, zlasti v smislu vztrajnosti, in ne neke dejavnosti izbrati samo zato, ker se je nanjo prijavil njegov prijatelj. Zlasti na razredni stop­nji sta dovolj dve dejavnosti, pozneje pa tudi.

Starši želijo danes otrokom omogočiti marsikaj, morda tudi tisto, česar sami niso imeli. A med tekanjem z ene dejavnosti na drugo zmanjka časa za dolgčas, ki je brez dvoma kdaj pa kdaj koristen tako za otroke kot odrasle. Se strinjate?

Seveda, otroci potrebujejo čas, da se spočijejo, umirijo, naredijo šolske obveznosti. Časa za spontano igro skoraj ni več in to je velika škoda, ker je ravno spontana igra pomembna za socializacijo in ustvarjalnost otroka.

Katere aktivnosti priporočate, da bo prehod v šolo čim lažji?

Na razredni stopnji ples, ročne aktivnosti, pozneje pa odvisno od otroka, šport, glasbena šola, robotika itd.

Kaj pa omejevanje telefona in drugih tehnologij? Pri katerih letih otroku pustiti koliko časa, preživetega ob ekranih?

Strokovnjaki, ki se ukvarjajo z raziskavami možganov otrok in mladostnikov, do dvanajstega leta ne priporočajo ekrana, pozneje pa ne več kot uro na dan. Spopadamo se z veliko odvisnostjo od ekranov in tako starši kot učitelji v šoli so tu ključne osebe, ki lahko otroka usmerjajo v fizične in umske aktivnosti brez ekrana.

Za konec vas prosim še za kako kratko misel, popotnico za otroke in starše.

Otroštvo in odraščanje otroka nam je dano v omejenem času, zato je pomembno, s kakšno duševno hrano ga bomo oskrbeli.

Preberite še: Pomembno vprašanje, ki bi ga starši morali zastaviti otrokovemu učitelju na začetku šolskega leta

Morda vas zanima tudi: Mama otroka z Downovim sindromom: Pogrešala sem to, da mi nekdo čestita za rojstvo otroka