Užaljena bi bila, če bi bila babica (Piše: Mateja Florjančič)

Kot otrok sem del počitnic vedno preživela pri stari mami. Po današnjih kriterijih bi bila njena hiša najbrž označena kot otroku nevarno življenjsko okolje.

V njeni neposredni bližini je bil most, kjer smo otroci večkrat postajali in gledali postrvi, ki so plavale v mirni reki pod njim, z njega metali palčke in tekmovali, čigava bo prva priplavala pod njim ali opazovali po nevihti deročo vodo, ki se je kot bela kava v ogromnih valovih valila po strugi. Lahko bi kdo padel vanjo. Pa ni. Naprej od mostu je bila edina cesta skozi kraje v ozki dolini. Lahko bi kdo stekel nanjo in bi ga zbil avto. Pa ni.

Tik nad hišo je tekla železna kača. Po njej so gor in dol vozili vlaki. Prvi dve noči so me zbudile težke tovorne kompozicije, ki so se spuščale po tirih in je bilo slišati, kako zavirajo, ali so težek tovor z muko vlekle v breg. Stene hiše so se kar tresle. Kasneje jih nisem niti slišala več.

Na progi so bili (in so seveda še danes) predori, skozi katere smo z bratom, sestro, bratranci in sestričnami pogumno korakali, kadar smo bili pri stari mami vsi na obisku. Predvidevali smo, da dobro vemo, kdaj pride naslednji vlak. Kadar smo se v predvidevanjih ušteli, smo vedeli, kam se mu umakniti. Staršem se o naših vragolijah ni niti sanjalo. Na plano so prišle pred kratkim, ko je eden od mlajših bratrancev, ki je odraščal v kraju, kjer vlaka niso poznali, pripovedoval, v kakšno grozo smo ga s svojimi idejami spravljale nore starejše sestrične, ko smo ga vlekle skozi predore. V eno smer se je pustil prepričati, ko naj bi se po isti poti vrnili, se je uprl. Oprosti Aleš …

Poleti sva se s sestrično, ki je živela v istem kraju kot stara mama, hodili kopat v bližnji tolmun reke, nihče naju ni preverjal in nadzoroval, ko sva bili lačni, sva vedeli, kje bova dobili na oko ocvrta jajca. Stara mama je znala poskrbeti, da mi pri njej ni bilo dolgčas: z vlakom sva se vozili v Novo Gorico pa od tam peš čez mejo v Italijo po rozine, riž in kavo ali k njeni sestrični v Bohinjsko Bistrico.

Kamor nista vozila avtobus ali vlak, sva hodili peš. Večkrat sva se tako v breg odpravili na pokopališče v vas visoko nad dolino, kjer je tedaj spal samo moj dedek, sedaj tam počivata tudi ona in njen najstarejši sin. En kilometer je njen dom ločil od vaške trgovinice (včasih me je pustila doma in je šla sama). Več kot dva kilometra je bilo do kmetije, kjer je kupovala sveže domače mleko.

 NIJZ je starim staršem podajal navodila ali če hočete priporočila, kako naj med počitnicami, ko jih bodo najbrž večkrat obiskali, pazijo na svoje vnuke.

Spomnim se, kako sva nekoč v mraku pešačili nazaj proti domu in nama je ustavil sosed. S fičkotom, ki je imel odprt pokrov motorja. Meni je bilo to tako grozno, da se nisem hotela peljati z njim in sem trmarila, da ne grem v takšen avto. A stara mama je bila pri uveljavljanju svoje volje zelo uspešna. Če ni šlo zlepa, je šlo zgrda in na koncu je zagotovo obveljala njena: dve po riti pa flik v avto.

Na tiste dni imam res lepe spomine. Čeprav se danes sprašujem: kako za vraga sem sploh preživela počitnice pri njej?

Omenila sem že, kje je stala njena hiša, tudi v njej na otroka prežečih nevarnosti ni manjkalo: v tleh hodnika je bila z desko pokrita odprtina za v klet. Stopice, ki so vodile v spalnico, so bile tako strme, da se je bilo po njih najbolj varno spuščati vzvratno.

Njene omarice niso bile zaščitene s posebnimi varovali, da jih kot otrok ne bi mogla odpirati, tudi na vtičnicah jih ni bilo, v kuhinji je v hladnih dneh gorelo v štedilniku, ki je pekel cel, v dnevni je bila visoka krušna peč, s katere padec bi se lahko končal z zlomom katere od okončin, najbolj zanimiva je bila njena omarica z nenavadnimi vratci.  

A samo enkrat mi je razložila, da se lahko preščipnem, če jih bom odpirala in sem jih pustila pri miru. Dovolj je bilo reči, naj ne odpiram lopute za v klet in je nisem. Dovolj je bilo reči, naj ne hodim sama po strmih stopnicah. Če sem se zbudila, preden je prišla iz trgovine, sem jo počakala v postelji.

Kako je uspelo moji in vsem babicam v času, ko ni bilo priporočil in navodil za čisto vse.

Zakaj vse to pišem? Zato ker me je zadnjič malodane v smeh spravil prispevek na televiziji, v katerem NIJZ starim staršem podajal navodila ali če hočete priporočila, kako naj med počitnicami, ko jih bodo najbrž večkrat obiskali, pazijo na svoje vnuke.

Ob njem se mi je utrnila misel, da nekdo dedke in babice res smatra za nesposobne in neuke in je zato prepričan, da potrebujejo takšne napotke.

Če bi bila babica sama, bi se mi ob njih zdelo zamalo. Ker še nisem, sem se le ironično spraševala, kako je uspelo moji in vsem babicam v času, ko ni bilo priporočil in navodil za čisto vse, kar je mogoče, zavarovati vnuke pred vsem pastmi.

Kako so stari starši nanje pazili brez opozoril, na kaj naj bodo pozorni.

Ljudje božji, saj to so vendar starši, ki so očitno do odrasle dobe pripeljali svoje otroke. In to v času, ko ni bilo raznoraznih varoval in varnostnih pripomočkov. Je pa res, da tudi v času, ko je beseda nekaj zalegla.

Otrok, ki je na počitnicah pri starih starših, naj bi že hodil v šolo in naj bi razumel, kaj pomenijo besede ne in ne smeš. Ne rečem, previdnost je vedno na mestu, a ne rečem tudi, da so babice in dedki, ki privolijo v to, da bodo vnuki pri njih preživljali čas, nanje še bolj pozorni, kot so bili na svoje otroke.

So tudi takšni, ki jim do otroškega direndaja ni. Pravico imajo do tega. In nihče jim tega nima pravice zameriti.

Oni so svoje otroke že vzgojili in morda so od vsega preveč utrujeni, ali se jim preprosto ne ljubi cele dneve ukvarjati z razposajenčki, ki se dandanes dobro zavedajo svojih pravic, premalokrat pa dolžnosti in pravil, ki naj bi jih spoštovali.

So tudi takšni, ki skrbeti za vnuke v takšnem ali drugačnem smislu niso sposobni. Do teh navodila raznih služb, poklicanih za izdajanje napotkov, sploh ne pridejo. A na starših je, da presodijo, komu bodo zaupali svoje potomce.

In prav nič ne dvomim, da dedki in babice, ki so zaupanja vredni ter hkrati z veseljem za kakšen teden ali dva na počitnicah gostijo šolarje dobro vedo, kako se zadevam streže.

In to ne po zaslugi navodil v smislu, kako si obrisati zadnjo plat in kako pravilno kihniti, temveč po zaslugi izkušenj in vse prepogosto spregledane ter zapostavljene zdrave kmečke pameti.

Preberite še: Počitniški nasveti Marka Juhanta: Kdaj otrok lahko ostane sam doma

Morda vas zanima tudi: Izpoved slovenske mame in pedagoginje: Kaj smo naredili z našimi otroki