Kako v družini premagati sram pred psihoterapijo (odgovarja psihiatrinja za otroke in mladostnike)

Njeno pismo gre takole:

Zasledila sem vašo rubriko in se mi zdi, da ste pravi naslov za vprašanje glede mojega sina. To, da potrebuje (ali pa ga potrebujemo kar cela družina) obisk psihoterapevta mi je že jasno. Imam pa problem, ker sin to zavrača.

Obiskuje gimnazijo, ima lepe ocene, vsaj glede tega nimam skrbi. Se je pa povsem zaprl vase, ne obiskuje obšolskih dejavnosti, nima interesa za druženje s prijatelji, tudi pred mano se je povsem zaprl.

Vem, da ga je prizadela najina ločitev z možem in da bi to morali vsi skupaj predelati s terapevtom. Ampak sin tja noče. Pravi mi, da bi ga bilo preveč sram.

Vas torej sprašujem, kako naj mu predstavim, da ni to nič takšnega, česar bi se človek sramoval?

Že vnaprej hvala za odgovor in lep pozdrav, Maja

Odgovarja dr. Lina Klanšek: Idejo psihoterapije sinu predstavite na način, ki mu bo razumljiv in blizu

Spoštovana Maja,

Hvala za vaše zaupanje in vprašanje glede vašega sina. Razumem vašo zaskrbljenost, saj je odpor pred psihoterapijo nekaj, kar v svoji praksi srečujem vsak dan.

K sreči vse več ljudi razume psihoterapijo kot zdravilen proces, ki pomaga bolje prepoznati sebe (lastna prepričanja, čustva, vzorce), tudi druge ljudi in dinamike v odnosih.

Ko starši poskušajo motivirati najstnika za terapijo s sicer dobronamernim sporočilom, da “ima problem in da potrebuje pomoč”, se mladostnik pogosto upre. Ta pristop se je običajno izkazal kot neučinkovit, saj se najstnik ne želi identificirati s tem, da je “on edini problem”.

Sicer pa je razlogov za odpor do terapije več, med drugim je še vedno prisoten sram, stigma, slaba predhodna izkušnja in napačna prepričanja o terapiji.

Če je pristop bolj odprt in v smislu “opažam neke spremembe pri tebi” ali “opažam spremembe v najinem odnosu, ki jih ne razumem čisto, in ker ne želim ugibati/poslabševati odnosa ter želim učinkovito pristopiti, razmišljam o tem, da bi skupaj poiskala nekoga, ki ima več izkušenj s takšnimi situacijami in nama obema lahko pomaga naprej”.

Pomembno je, da sinu poskušate približati idejo psihoterapije na način, ki bo njemu razumljiv in blizu. Pri tem vam lahko pomaga odprti odnos do psihoterapije ter pristop, kjer skupaj s sinom iščeta najboljše možnosti za oba. Lahko se dogovorita zgolj za uvodno srečanje, kjer se nato skupaj ali sin sam odloči, kako naprej.

Morda opredelita tudi to, kdo naj bo na terapiji prisoten (sam, z vami, oba starša). Skupaj lahko tudi poiščeta terapevta, za katerega bo imel sin občutek, da mu lahko zaupa.

Vsekakor je psihoterapija proces, ki se začne že z odločitvijo, da se v obravnavo sploh vključimo. Pri tem moramo marsikdaj premagati lastne odpore, prepričanja in čustva, ki bi nas od tega želela odvrniti.

A če se soočimo s prepričanji oziroma predsodki, ki vzbujajo ta občutek (po navadi so prisotne misli: “Kaj, če kdo izve?!”, “Kaj si bodo drugi mislili o meni?”, “Terapija pomeni, da je z mano res nekaj narobe!”), običajno misli izgubijo svoj močni naboj in občutek sramu se zmanjša.

Psihoterapijo danes že vse več ljudi razume kot nekaj dobrega in koristnega in ne kot nekaj slabega, kar potrebujemo zgolj takrat, ko so stiske ali težave prevelike. Gre za priložnost pogovora z nekom, ki je nevtralen, objektiven in drugače vpet v dinamiko, kot so naši sorodniki ali partner in nam lažje ponudi refleksijo ter pomaga naprej.

Čeprav je lahko odločitev za psihoterapijo za marsikoga težka, je ta korak k boljšemu razumevanju sebe in svojih čustev vsekakor vreden truda. 

V upanju na ugoden razplet vas lepo pozdravljam

Preberite še: Zdravnica, na pomoč: 16-letnik je ves čas jezen name

Morda vas zanima tudi: Dolga leta sva bili prijateljici, zdaj pa sem odkrila resnico (svetuje Bruno Šimleša)