Stiske otrok, ki jih šolski svetovalci največkrat slišijo (starši bi se iz njih lahko veliko naučili)

Šolski svetovalci in psihologi se velikokrat srečujejo s stiskami otrok in mladostnikov, za katere starši morda sploh ne vedo, da jih pestijo. Če bi jih poznali, bi se lahko o njih pogovorili in jih skušali rešiti tudi doma.

Katere so teme, o katerih v varnem zavetju najpogosteje teče beseda, sta glede na svoje izkušnje zaupali svetovalka v srednji šoli Danielle Shultz in nekdanja svetovalka Lissett Bohannon s kolegicami in kolegi.

Potreba po varnem prostoru

Bohannonova pravi, da je bila med aktivnim delom njena prva naloga in prioriteta poslušati stiske dijaka ali učenca:

"Poslušati, razumeti in na zadeve pogledati skozi oči otroka je nekaj, kar največkrat pripelje do primerne rešitve. Velikokrat so mi mladostniki potožili, da jih nihče nikoli ne vpraša, kako se počutijo, kakšen je bil njihov dan, ali jih kaj skrbi, zakaj so žalostni ali zakaj so veseli.

Zato se mi zdi pomembno ustvariti varno okolje, v katerem bi o tem lahko pripovedovali brez strahu, da bi bili zato obsojani, karani ali zgolj preslišani in neupoštevani. Potrebujejo prostor oziroma okolje, v katerem se lahko res odprejo. Njihove stiske so včasih zgolj posledica mladosti in neizkušenosti.

Včasih še sami težko razumejo čustva, morda jih občutijo prvič, vse to lahko pripelje do obnašanja, ki zanje ni tipično. Pravilno izražanje občutkov v okolju, kjer se lahko sprostijo, jim pomaga pri razumevanju teh in tudi pri iskanju načinov, kako se z njimi na pravilen način soočati. Poslušati in razumeti je velikokrat vse, kar res potrebujejo."

Pritisk s strani družine

Stalno pehanje za dobrimi rezultati, ocenami, ki bi zagotovile boljše možnosti za nadaljnje šolanje, težnja po akademskem uspehu s strani družine, vse to lahko v dijakih sproža veliko stisk.

"K meni je prihajalo veliko dijakov, ki so se bali, da bodo razočarali starše, zlasti, če niso dosegali pričakovanih rezultatov.

 Tega doma niso upali priznati, prav tako tudi ne, da stalen pritisk s strani družine v njih zbuja tesnobnost in celo depresijo," je zaupala Bohannonova.

Nezmožnost prepoznavanja čustev, ki pripeljejo do spremenjenega vedenja

Učitelj, ki ima težave z učencem ali dijakom upa, da bo pogovor s svetovalcem pomagal pri odpravljanju težavnega vedenja. Morda bo res, vendar le, če bo pristop strokovnega delavca pravi.

"Obnašanje je oblika komunikacije in praviloma rezultat misli ter čustev," pravi Casey O’Brien Martin, svetovalka na osnovni šoli v Massachusettsu.

"Velikokrat delam z otroki in jih učim prepoznavati misli in občutke, ki vplivajo na njihova dejanja. Prvi korak pri mojem delu je prav to. Šele, ko je tisto, kar vpliva na vedenje, prepoznano kot takšno, lahko delamo korake proti odpravi neprimernega obnašanja.

To je pomembno, kajti zgolj z zadnjim korakom skušamo odpraviti posledice in ne vzroka, kar pomeni, da praviloma ne dosežemo uspeha. Ključno pri tem je zavedanje, da identifikacija čustev, ki vodi v drugačno obnašanje, ne pride čez noč. Gre za proces, ki včasih traja mesece, celo leta in gre za proces, v katerem mladostniki ali otroci potrebujejo vodenje odraslega."

Tesnobnost

O’Brien Martinova pravi, da se pri svojem delu pogosto srečuje s tesnobnostjo. Ta se pri učencih včasih pokaže že pri šestih, sedmih letih. Kadar tesnobnost nastopi, se manifestira v različnih oblikah.

Včasih gre za agresivno vedenje, uporništvo v šoli, odmik od prijateljev in članov družine, fobije, skrbi, nepozornost, izbruhe jeze, negotovost, tudi pobeg. Včasih starši skušajo otroku preprečiti stik s stvarmi, ki v njem zbujajo tesnobnost, vendar to na dolgi rok ne prinese rešitve, temveč vse skupaj samo poslabša:

"Kadar se lahko otrok izogiba situaciji, ki v njem vzbuja nelagodje, ne razvije mehanizmov, s katerimi bi se lahko z njo na primeren način spopadal.

Bolje, kot ga odmikati od neprijetnih dogodkov, predmetov, dejanj, ki v njem vzbujajo tesnobo, mu je pojasniti, da se zavedamo, da mu je težko, a da mora najti način, s katerim bo lahko kljub neprijetnim izkušnjam to premagal. Mora pa seveda vedeti, da ima pri tem vso podporo odrasle osebe, ki mu bo na primeren način, včasih že zgolj s poslušanjem in razumevanjem, znala pomagati."

Jeza

Eno od močnih čustev, ki lahko vodi v težave v šoli, je jeza. "Velikokrat se pogovarjamo o tem, da jeza ni nekaj, česar ne moremo nadzorovati, temveč je čustvo, ki se ga lahko naučimo pravilno izražati.

Pomembno je podati sporočilo, da smo vsi včasih jezni, da je včasih res težko nadzorovati ta občutek, vendar ga s pravimi mehanizmi lahko obvladamo in primerno izražamo," je povedala Laura Filness, svetovalka na osnovni šoli v Tennesseeju.

"Učence učim, naj se, preden se burno odzovejo na nekaj, kar jih razjezi, za trenutek ustavijo, razmislijo, kakšne bodo posledice njihove reakcije, in naj ozavestijo trenutek, da ne bi zadeve še poslabšali.

Prav tako pa tudi, kako situacijo, ki jih je spravila v jezo, obrniti sebi v korist oziroma kako jo izboljšati. Prvi korak k temu je izpostavljanje tistega, kar jih je spravilo v jezo in pogovor o tem, kaj jih je tako prizadelo."

Medvrstniški spori

Nešteto je situaciji, ko pride do konflikta med sošolci. V takšnih primerih je naloga odraslih, pa naj bo svetovalcev ali staršev, če jim otrok težave zaupa, podučiti ga, kako spor razrešiti na zdrav način.

"Odrasli se praviloma sporom izogibamo, vendar je veliko bolj zdravo že otroke naučiti, kako jih pravilno reševati," pravi O’Brien Martinova in pojasnjuje: "Pri manjših težavah pomaga naučiti otroka v sporu uporabljati fraze, kot so; Ko to storiš ali rečeš, se počutim … Bi lahko prosim …?"  

Pri večjih je bolje uporabiti drugo taktiko in jim v roke položiti moč oziroma zavest, da se znajo s situacijo na pravi način spopadati sami s spodbudo v smislu: "Vem, da znaš dobro reševati težave, kako misliš, da bi bilo najbolje postopati v tem primeru?

Velikokrat sami povedo, da bi se morali opravičiti in priznati napako ali na miren način ta pričakovanja izraziti do druge strani," je prepričana Shultzova.

Povzeto po portalu huffpost.com

Preberite še: Povsem v redu je, če otrok ni srečen

Morda vas zanima tudi: Izpoved slovenske mame in pedagoginje: Kaj smo naredili z našimi otroki