Challe Salle: Vedel sem, da obstaja možnost, da se v skupini spravijo name

»Zavedam se, da me spremlja res veliko mladih, da imam nanje vpliv, zato jih želim usmerjati k pozitivnim vrednotam, ki vodijo tudi mene. Ko sem bil jaz mlad, nisem imel idolov, ki bi z načinom življenja in dejanji name vplivali pozitivno. Morda v določenem trenutku moja beseda na mladega človeka vpliva bolj, kot če bi jo izrekel starš, učitelj, doktor ali policist,« pove raper Saša Petrović, bolj znan po imenu Challe Salle.

Predstavniki policije in šolstva so namreč skupaj z njim pred kratkim nagovorili učence in jih spodbudili k ustvarjanju prijaznega otroštva brez nasilja, Challe Salle pa je z nami delil tudi spomine na svoje šolske dni.

»Danes ni več tako prepro­sto biti otrok,« ste dejali na dogodku, kjer ste se z mladimi pogovarjali o nasilju in predstavili preventivno akcijo Nasilje je čist' out. Je zdaj več nasilja med mladimi kot pred leti?

Predvsem so se spremenile oblike nasilja, nekoč je bilo nasilje fizično in verbalno, zdaj je tu še spletno nasilje. Nisem sicer vsak dan v šolah, iz medijev slišim, kaj se dogaja, zdi se mi, da je nasilja več.

Omenili ste nasilje na spletu. Če si bil nekoč žrtev nasilja ali zasmehovan, je za to vedel tvoj razred in morda še kdo na šoli, danes pa je vse na spletu in tam tudi ostane. Strašna misel že za nas, gotovo pa tudi za otroke, ki to doživljajo?

Res je. Ko smo se pogovarjali z otroki, smo ugotovili, da starši pogosto sploh ne vedo, kaj se dogaja. Otroci imajo v drugi polovici osnovne šole že svoje telefone, na družbenih omrežjih imajo dostop do marsičesa, drug drugega komentirajo, nekdo se lahko na nekoga spravi.

Zato se moramo pogovarjati z otroki, da vedo, kaj lahko v določenem primeru storijo. Nasilje je lahko fizično, psihično, lahko je v obliki zbadljivk.

Težko je verjetno tudi otroku razložiti, da nekaj, kar se dogaja ta trenutek v razredu, določeni skupini na spletu ali v resničnem življenju, morda že čez nekaj mesecev ne bo več pomembno. Za otroka je to ta trenutek ves njegov svet …

Med odraščanjem mladim zagotovo ni lahko, okoli njih se dogaja ogromno stvari, na spletu pridejo v stik s pravimi in napačnimi informacijami ter vrednotami. Če si žrtev kakršne koli oblike nasilja, ti lahko to pusti travme in vpliva na tvoj razvoj.

Akcija, pri kateri sodelujem, je preventivna, zlasti pa otroke nagovarja, da poiščejo pomoč in da povedo tudi, če je žrtev nasilja kdo v njihovi okolici. Spodbujamo jih k solidarnosti, spoštovan­ju, te vrednote danes malce izginjajo, kulture je med mladimi manj kot nekoč. Nas so učili, da pozdravljamo starejše, da znamo reči živijo, hvala in prosim. Nekatere vrednote žal izginjajo, tudi vzgoja je drugačna.

Morda tu apelirate tudi na starše?

Ne, bi jim pa želeli povedati, da če so doma temelji postavljeni, se to kaže tudi pri obnašanju otrok drugje. Vsak za svojega otroka ve, katera vzgoja je zanj najboljša, a časi so se zelo spremenili. Tudi če se kot starš zelo trudiš, na otroka zelo vpliva okolje.

Nadzor ni nepomemben, starši morajo vedeti, kje je otrok, kaj dela, s kom se druži. Vključen moraš biti v njegovo odraščanje in mu prisluhniti, če ti želi kaj zaupati. Otroci se zelo bojijo povedati, da so žrtve nasilja, skrbi jih, kaj si bodo drugi mislili.

Katere vrednote želite pri­vzgojiti svojemu sinu?

Najbolj me moti, da se zdaj vse vrti okoli denarja in materialnih dobrin. Odraščal sem z vrednotami, ki me vodijo še danes, z drago jih bova pri­vzgojila tudi najinemu sinu. Najpomembnejša je družina, seveda tudi zdravje. Če nimaš zdravja, ti ne pomaga nič drugega, tudi denar ne. Seveda so tu še ljubezen, prijateljstvo, spoštovanje, solidarnost … V hitrem življenjskem tempu se te vrednote izgubljajo, vse bolj gledamo samo nase.

Spregovorili ste tudi o osebnih izkušnjah z nasil­jem v mladosti in dejali: »Vse smo rešili, obrnil sem se na prave ljudi, na učitelje in psihologe, na koncu to ni pustilo resnih posledic.« Kaj se vam je dogajalo?

Na moji osnovni šoli ni bilo težav z nasiljem, ko pa sem začel hoditi v srednjo šolo v Ljubljani, je bilo malo drugače. Tam sem se srečeval z različnimi profili najstnikov, in ker imam korenine z Balkana, ime mi je Saša Petrović, sem hitro pritegnil pozornost obritoglavcev, ki so obiskovali isto šolo ali prihajali tja na obisk k prijateljem. Z verbalnim nasiljem so nam dali vedeti, da ne marajo otrok staršev, ki so prišli iz držav nekdanje skupne države.

Najbolj me moti, da se zdaj vse vrti okoli denarja in materialnih dobrin. Odraščal sem z vrednotami, ki me vodijo še danes, z drago jih bova privzgojila tudi najinemu sinu. Najpomembnejša je družina, seveda tudi zdravje.

Ponavadi se je skupina spravljala na enega ali dva, v mojem primeru na srečo ni bilo fizičnega nasilja. Sam sem vedel, da nasilje ni rešitev, bi pa se branil ob napadu, če bi se lahko. Ker so se nekatere zadeve ponavljale, sem se obrnil na razredničarko, skupaj sva odšla k šolski psihologinji, ki je potem uredila zadeve s problematičnimi posamezniki. A ko sem se v tem obdobju sam sprehajal po šoli, mi ni bilo vseeno, ker sem vedel, da obstaja možnost, da se kdaj v skupini spravijo tudi name.

Pozneje sem te vrstnike, ki so me zbadali v šoli, tudi srečal, ko so malce odrasli. Seveda so pristopili do mene in mi dali jasno vedeti, da jim je žal za obnašanje v šolskih dneh in da to zagotovo ni bilo prav.

Kaj kot znana osebnost lahko storite, da preprečujete nasilje med mladimi? Se mladi kdaj tudi neposredno obrnejo na vas?

Na družbenih omrežjih me spremlja več kot 300.000 sledilcev, zato sporočil žal ne spremljam, dvomim tudi, da bi se otroci obračali name za nasvete te vrste. Poskušam pa s svojo glasbo in načinom življenja pozitivno vplivati na ljudi, od leta 2017 ne uporabljam več kletvic v pesmih, ker se zavedam, da me spremlja ogromno mladih. Ravno zato se trudim biti zgled in jih usmerjam v izobrazbo, glasbo, šport in razvoj talentov, želim jih usmeriti na pravo pot.

Poudarjam, koliko se ukvarjam s športom, tudi z borilnimi veščinami, ker treniram boks, a želim razbiti tabu, da gre za nasilje. Že pet let imam lastno linijo šolskih potrebščin, ki poleg mojih največjih hitov vključujejo sporočila za motivacijo pri vsakodnevnih izzivih. Pa tudi sicer sem znan po tem, da ne pijem alkohola in ne kadim, od začetka leta sem ambasador zdravja v sodelovanju z ministrstvom za zdravje.

Obiskali smo veliko šol in govorili o uživanju alkohola in kajenju pri mladih, otroci so tako imeli priložnost, da bolje spoznajo mojo življenjsko pot in način življen­ja, me kaj vprašajo. Tudi zdaj, ko smo jih nagovorili v sklopu akcije Nasilje je čist' out in jih spodbudili k ustvarjanju prijaznega otroštva brez nasilja, so lahko z nami delili svoje izkušnje in me vprašali za nasvet. Pohvaliti moram otroke, ki sem jih spoznal na Osnovni šoli Mihe Pintarja Toleda v Velenju, razmišljajo veliko bolj zrelo, kot smo mi, ko smo bili v njihovih letih.

Priporočamo tudi: Takšna bi morala biti dimenzija vaše televizije glede na velikost dnevne sobe

Preberite še: Barbara Rogelj: Nikakor se ne strinjam, da je bila naša generacija kaj bolj »kulturna«

Morda vas še zanima: Denis Avdić: Bil sem na najnižji točki, nič nisem imel izgubiti