Špela Frlic, pripovedovalka: Zgodbe so lahko orodje, ki nam pomaga razumeti in ubesediti težke izkušnje

Projekt Pravljični studio je nastal iz prepričanja, da so otroci lahko izjemno ustvarjalni pripovedovalci, zelo pomembno pa je, da odrasli ta potencial prepoznajo in ga dejavno podprejo.

Spodbujanje pripovedovanja ima namreč dokazano dolgoročne pozitivne posledice za razvoj govora, pozneje pa tudi pismenosti in bralne kulture.

Špela Frlic pravi, da otroci radi pripovedujejo, če imajo na drugi strani poslušalca, dodaja pa, da je tako kot pripovedovanje in branje pomembno tudi poslušanje.

Začenja se novo šolsko leto. Če bi lahko dali šolarjem en nasvet, kako bi se glasil?

Šolarjem bi privoščila, da je šola zanje varen prostor, v katerem so slišani, kjer se lahko učijo in imajo prijatelje. Privoščim jim, da bi radi hodili v šolo in da bi pri pouku srečali čim več vsebin, ki bi jih zares pritegnile. Seveda k dobremu vzdušju v razredu veliko pripomorejo učenci sami, še vedno pa se mi zdi prva odgovornost nas odraslih, učiteljev, tudi pedagogov, ki vstopamo razred, da gradimo spoštljivo in za ustvarjalnost spodbudno okolje.

Ko sem pred kratkim intervjuvala voditelja kviza Male sive celice Roka Škrlepa, je dejal, da si želi, da bi mladi ostali dolgo tako radovedni kot njegov enoletni malček, ki mora vse izvedeti takoj. Zakaj ljudje izgubimo radovednost?

Kot pripovedovalka in pedagoginja sem veliko v stiku z otroki in zdijo se mi zelo radovedni in ustvarjalni pripovedovalci. Opažam pa, da se veselje do izmišljevanja zgodb in prostodušnost, ki je potrebna za to, z odraščanjem manjšata.

Včasih se tudi zgodi, da se je učiteljem težje kot učencem izmisliti zgodbo iz nič. Mogoče zato, ker se nekje vmes priučimo pravil, kako naj bi bila dobra zgodba videti, potem pa nas skrbi, kakšen bo rezultat in ali bo vzbudil odobravanje.

Takšen strah vsekakor hromi ustvarjalnost. Ustvarjalnosti pa brez radovednosti tako ali tako ni. Ne vem, ali lahko na splošno rečemo, da ko odraščamo, izgubimo radovednost. Ko se ozrem naokoli sebe, vidim cel kup radovednih ljudi.

To poletje so Slovenijo prizadele hude poplave, tudi otroci, ki ne živijo na prizadetih območjih, so videli grozljive podobe v medijih. Je zdaj še bolj kot kdaj prej pomembno, da otroci lahko pobegnejo v svet zgodb?

Zgodb ne dojemam kot pobeg. Lahko so orodje, ki nam pomaga razumeti in ubesediti težke izkušnje.

Zgodbe lahko dajo smiselno strukturo kaosu, v katerem se kdaj znajdemo. Tudi zato beremo slikanice, knjige, gledamo filme, hodimo v gledališče. Pripovedovanje in poslušanje zgodb je bilo od nekdaj tudi ena od strategij preživetja ljudi.

Pa ne mislim, da je kaj narobe z miselnim pobegom, vsi ga kdaj pa kdaj potrebujemo.

Pogosto vidimo, da imajo tudi odrasli ljudje težave s tem, da povedo zgodbo od začetka do konca ali napišejo elektronsko sporočilo, ki ima glavo in rep, začetek in konec. Se o tem v šoli učimo premalo?

Predvsem se mi zdi, da veščino pripovedovanja jemljemo kot nekaj samoumevnega, zgodbenih struktur se v šoli ne učimo tako sistematično kot slovničnih pravil. Obnova literarnega dela na primer je v resnici zelo težka forma, tudi za nas odrasle, kaj šele otroke.

Vsi iz izkušenj vemo, da zgoščevanje obsežnega materiala v kratko formo zahteva veliko več miselnega napora in razumevanja, kot kadar lahko o nečem napletamo na dolgo in široko. Učinkovito povzemanje je veščina, ki jo usvojiš z vajo.

Na delavnicah pripovedovanja pa se res potrjuje, da imajo otroci največ težav z zaključevanjem zgodbe, sploh kadar si jo sproti izmišljujejo. Za prvo silo nam na delavnicah zelo prav pridejo stalni obrazci pravljičnih koncev.

Veliko se govori o tem, kako kratek čas lahko ljudje zdaj zadržimo pozornost zaradi dražljajev, ki jih ves čas dobivamo na spletu. Že branje knjige je aktivnost, ki zahteva našo popolno pozornost, jo še znamo dati? Kako pa je s tem pri otrocih?

Iz svojih pripovedovalskih izkušenj lahko povem, da otroci, če je zgodba dobra in pripovedovalska interpretacija močna, brez težav po­slušajo uro in več. Poslušanju in branju sta skupna miselna angažiranost in predstavljanje dogajanja, ki ju mora v zgodbo vnesti poslušalec ali bralec.

Pripovedovalec seveda z glasom, ritmom, kretnjami, mimiko poživi zgodbo, pri branju vse to delo opravi bralec sam. Za oboje potrebujemo miselno kondicijo, ta pa se krepi z vztrajnim ponavljanjem dejavnosti. Pri otrocih na delavnicah veliko pozornosti namenjamo aktivnemu poslušanju.

Torej, da zares poslušaš, kaj ima sošolec povedati, ne pa da samo vljudno čakaš, da boš na vrsti in boš lahko spregovoril. (nasmeh) Elektronski mediji so naša realnost, ki ima tudi pozitivne plati, ne morejo pa nadomestiti specifičnega užitka, ki ga prinese branje. Ta užitek je, vsaj na začetku, ko otrok še postaja samostojni bralec, malo tudi prigaran, zagotovo bolj kot tisti, ki ga prinese gledanje risanke.

Različne poti ubiramo do branja, se mi zdi. Včasih pomaga, če so otroci obkroženi s knjigami, ne pa vedno. Nastavljati bi jim morali knjige, kot jim nastavljamo sadje. (smeh)

Lahko poveste kaj več o poslušanju in vplivu na empatijo?

Lani smo v okviru Pravljičnega studia vse leto izvajali pripovedovalske delavnice na OŠ Koseze in Podružnični šoli Javorje. Moji sodelavki Maša Jazbec in Nuša Jurjevič ter učiteljici Maja Saurin in Maja Kokalj so s prvošolčki raziskovale zgodbe, z njimi pa tudi šolsko okolje, projekt smo sklenili s pripovedovalskim nastopom otrok v Cankarjevem domu.

Pedagog, ki občasno vstopi v razred, težko presodi, ali ima njegovo delo kakšen učinek. Zato so še toliko bolj dragocena opažanja učiteljic, ki otroke najbolje poznajo in so z njimi v vsakodnevnem stiku. Ena od učiteljic, vključenih v projekt, je tako v evalvaciji poudarila, da opaža, da so z rednimi pripovedovalskimi aktivnostmi, v katerih so se otroci izmenjevali v vlogah pripovedovalcev in poslušalcev, izboljšali tudi socialne veščine, da so se bolj povezali kot razred, da je v raz­redu več empatije.

Se otroci s pomočjo pripovedovanja znebijo treme?

Mi otrok s pripovedovan­jem ne učimo javnega nastopanja, to res ni naš cilj. Veliko pozornosti pa posvečamo temu, da vzpostavimo v skupini vzdušje, v katerem si upajo na glas pripovedovati tudi tisti, ki so bolj zadržani in jih govorjenje pred drugimi lahko spravi v stisko, čeprav jim je izmišljevanje zgodb v veliko veselje. Pozitivna izkušnja jih potem lahko spodbudi, da se naslednjič lažje opogumijo.

Verjetno znanje, pridobljeno pri vas, lahko tudi pomaga, da pozneje v življenju znaš prepoznati lažne novice.

V zadnjih petnajstih letih se je odnos do zgodbe v naši družbi izrazito spremenil. Zgodba je vedno bolj subtilno uporabljana za promocijo, prodajo, manipulacijo. Že zadnjih nekaj let sem v okviru programiranja Pripovedovalskega festivala razmišljala, da ni več potrebe po promociji pripovedovanja, da bi se morali usmerjati v razkrivanje zgodbenih struktur, v kazan­je drobovja, ker nam vsem manjka veščin, s katerimi bi učinkovito prepoznavali manipulacijske prijeme. Ko razumeš, kako deluje zgodba, lažje prepoznaš njene zlorabe, zagotovo.

Razvili ste tudi povsem praktična orodja, nam o tem poveste kaj več?

Pred petimi leti smo na Vodnikovi domačiji Šiška prvič za mesec dni postavili pravljično igralnico in takrat sem ugotovila, da na trgu ni dobro premišljenih pripovedovalskih orodij, ki bi izhajala iz poglobljenega razumevanja in poznavanja ljudske pravljice in bi bila hkrati takega formata, da bi jih lahko uporabljali v večji skupini otrok. Tako smo začeli snovati lastna. Razvili smo pripovedovalske kocke, pripovedovalske prosojnice in zemljevid slovenskih ljudskih pravljic.

Najprej z namenom, da bi jih uporabljali pri izvajan­ju naših delavnic. Ker pa so bili odzivi res pozitivni in je bilo vedno več povpraševanja učiteljev, vzgojiteljev, kdaj bo ta orodja mogoče kupiti, da bi jih v razredu uporabljali tudi samostojno, smo jih letos razvili še za prodajo. Potreba po razvijanju pripovedovalskih veščin pri otrocih se veča, resnično verjamem, da je pripovedovanje ena od možnih poti tudi do branja.

In učiteljice, s katerimi redno sodelujemo, nam poročajo, da sposobnost branja pri otrocih skrb vzbujajoče hitro upada.

Omenili ste, da naj starši otrokom knjige nastavijo kot sadje. A vendar, ljudje smo različni, nekdo bere z veseljem, drugemu je to zares težko. Kako branje in pripovedovanje približati slednjim?

Svojemu otroku po stanovanju zares nastavljam zanimive knjige in potem jih slej ali prej sam od sebe vzame v roke. (nasmeh) Poti do branja so različne, težko, da bi vsi zrasli v strastne bralce, ne glede na spodbude, ki so jih deležni. In s tem ni nič narobe.

Je pa skupno glasno branje v družini res lep ritual, ki krepi tudi občutek medsebojne bližine, varnosti. Enako je s pripovedovanjem. Otroci imajo naraven impulz, da bi pripovedovali, a če v staršu ne najdejo pozornega poslušalca, ga ne bodo razvijali.

Študirala sem primerjalno književnost in folkloristiko, teorijo s tega področja poznam, pa mi ni vzbudila toliko navdušenja kot opazovanje, kako mali človek osvaja jezik. Otroku še vedno berem na glas, čeprav je že samostojni bralec. Prav zavidam mu, koliko dobrih knjig ga še čaka, da jih odkrije.

Ne moreš pripovedovati, če te nihče ne posluša. In sploh ko so majhni, jim z zanimanjem, s postavljanjem vprašanj, pomagamo, da se prebijejo skozi zgodbo. Vse to se seveda lahko dogaja mimogrede, medtem ko kuhamo, se vozimo v avtu, na sprehodu, medtem ko pač živimo. Izgovor, da nimamo časa, zato težko zdrži.

Imamo pa vsi naporne urnike, otroci in odrasli, in včasih bi bili radi samo malo v tišini. Vedeti, kdaj je treba utihniti, je tudi veščina. (smeh)

Ste začeli svoj poklic dojemati drugače, ko ste sami postali mama?

Predvsem sem lahko od blizu opazovala, kako je moj otrok postopoma usvajal jezik, jezikovni humor, metafore, kako je začel pripovedovati prve zgodbe, ki so potem postajale vedno kompleksnejše. In ob njem in njegovih prijateljih lahko tudi od blizu opazujem, kako otroci tvorijo lastno pripovedno kulturo, zgodbe, ki potujejo med njimi, šale, ki si jih pripovedujejo.

Študirala sem primerjalno književnost in folkloristiko, teorijo s tega področja poznam, pa mi ni vzbudila toliko navdušenja kot opazovanje, kako mali človek usvaja jezik.

Otroku še vedno berem na glas, čeprav je že samostojni bralec. Prav zavidam mu, koliko dobrih knjig ga še čaka, da jih odkrije.

Lahko izpostavite svojo najljubšo knjigo, zgodbo?

Trenutno bereva antiutopično trilogijo Hrup in kaos Patricka Nessa. Zelo jo priporočam najstnikom in odraslim. Kako vešče napisana zgodba! Oba, mama in sin, sva si brisala solze, ko je umrl izmišljeni pes. Avtor v trilogiji zelo dobro analizira tudi drobovje in dinamiko vojne.

Materiala za družinske razprave je v tej knjigi ogromno in tudi to je lepota skupnega branja.

Ste vi že kot otrok vedeli, da bi bili radi pripovedovalka, da bi radi delali nekaj z zgodbami?

Bila sem strastna bralka, tudi pisala sem zelo rada od malega, veselje do zgodb je torej z mano že zelo dolgo.

Kot otrok pa seveda nisem imela pojma, da obstaja poklic pripovedovalke, da lahko od tega živiš. No, saj nas ni ravno veliko. (smeh)

Kako sploh postaneš pripovedovalec?

Izbira tega poklica je malo adrenalinska. (smeh) Ni jasno izrisane poti, poiskati moraš znanje, mentorje, učitelje in si zgraditi svoje delo, ki ne obsega samo pripovedovanja na odru. Pri njem povezujem pripovedovanje s pedagoškim delom, tudi producentskim, do nedavnega sem programsko vodila Pripovedovalski festival, ki poteka v Cankarjevem domu.

Po petnajstih letih dela na tem področju sem vesela, da še nisem našla roba. Bala sem se, da bom prišla do točke, ko se mi bo zdelo, da sem prišla do konca pravljic, da bom prej ali slej ugotovila, da sem raziskala vse, kar mi je bilo neznanega. Takrat te delo začne dolgočasiti in potem je verjetno bolje nehati. Meni pa se še kar odpira, vedno bolj, pravzaprav.

Večinoma govoriva o otrocih, kaj pa odrasli? Če bi se nekdo želel v prostem času ukvarjati s pripovedovanjem, kam lahko gre, ali obstajajo delavnice?

Kolegice pripovedovalke občasno izvajajo pripovedovalske delavnice: Ana Duša, Ljoba Jenče, Irena Cerar … Tudi jaz na povabilo kdaj pripravim in izvedem kakšno za odrasle.

Ko sem začenjala, je na Radiu Študent delovala skupina Za 2 groša fantazije. Tam se je zame vse začelo. Ni prav veliko prostorov, ki bi sistematično razvijali pripovedovanje, a če jih človek išče, jih najde.

Izdali ste tudi svojo knjigo Bleščivka ...

Pozna sorta sem, prvenec sem izdala pri 40 letih. Pa je bil najbrž ravno pravi čas, leta prinesejo tudi nekaj zrelosti in pri pisanju so mi izredno prav prišle pripovedovalske izkušnje. Roman je izšel v zbirki Sinji galeb pri Mladinski knjigi in je namenjen otrokom od devetega leta naprej, na ozadju domišljijske zgodbe pa se ukvarja s kolektivno dinamiko strahu in moči skupnosti.

Zelo lepo življenje ima moja Bleščivka, res sem vesela, da so jo bralci in strokovna javnost tako lepo sprejeli.

V Lutkovnem gledališču Ljub­ljana je bila maja tudi premiera predstave po motivih Bleščivke v režiji Maruše Kink. Ko je zgodba natisnjena, gre po svoje in samo upaš lahko, da je napisana tako, da bo zdržala tudi največjega kritika – čas.

Boste napisali še kakšno?

Bi, bom. Ampak pisanje je delo kot vsako drugo, zahteva svoj čas.

Preberite še: Janja Vidmar: Prišla sem do točke, ko sem ostala sama in s tem nisem znala dobro opraviti

Morda vas zanima tudi: Bogdana Herman: Neusmiljena prva leta življenja zaznamovala njen način mišljenja