Barbara Rogelj: Nikakor se ne strinjam, da je bila naša generacija kaj bolj »kulturna«

Barbara Rogelj vodi kulturnovzgojne in humanistične programe Cankarjevega doma in četrti mandat predseduje strokovnemu svetu naše največje kulturne ustanove. V okviru kulturnovzgojnih prizadevanj poteka tudi izvršno producentstvo osrednje kulturno- in umetnostnovzgojne platforme Kulturni bazar.

Ima vpogled v navade mladih pri spremljanju kulturnih in umetnostnih vsebin, nenehno se izobražuje na tem področju in poskuša iskati nove pristope k temu, da bi otroci in mladi kulturo in umetnost vzeli za svojo.

Poročena je z novinarjem Dušanom Rogljem in je mama Lovrenca Roglja, ki se je v medijskem svetu uveljavil kot glasbeni kritik, sicer pa je muzikolog. Biva med Ljubljano in Rodinami na Gorenjskem.

Zadnjih dvaindvajset let skrbite za kulturnovzgojne in humanistične programe v Cankarjevem domu. Verjamem, da so priprave na novo sezono končane. In naj vas kar na začetku vprašam, kako s kulturno in umetniško vzgojo slediti sodobnemu digitalnemu svetu in mladim, ki ob njem odraščajo.

Najprej: da, vse priprave na sezono oziroma na programsko leto 2024 so v glavnem končane. Oddahnila sem si in dobro se počutim. Na drugi del vprašanja pa lahko začnem takole: slediti spremembam v družbeni in tehnološki dinamiki ter zanimanjem mladih ljudi, ki so jih te spremembe ukrojile, je gotovo največja zagonetka, s katero se spoprijemamo iz sezone v sezono in pri tem nikakor nismo edini.

Kulturnovzgojne programe pač praviloma vodimo starejši ljudje, z živ­ljenjskimi nazori in predpostavkami, ki so jih proizvedli drugačni časi. Imamo pa pogosto tudi svojo družino, v kateri lahko opazujemo, na kakšen način se krojijo interesi naših otrok. In ob tem bi nas nemara res lahko hitro pre­vzelo tarnanje, češ da gre za generacije, s katerimi si ne delimo več enakih zanimanj, da ne poznajo več kánona umet­niških del, iz katerega smo svojo domišljijo napajali mi, da morda tudi ne gojijo več popolnoma enakih vrednot. Vendar si s takšnim jamran­jem kulturna vzgoja nima kaj pomagati – gre namreč za našo publiko, za ljudi, na katere se veže naše poslanstvo in odgovornost.

Zato menim, da je plodnejši in popolnoma enako legitimen občudujoč pogled na mlajše generacije – njihove veščine s sodobnimi tehnologijami, denimo obvladovanje uporabniških vmesnikov ali virtuoznost ob igranju računalniških iger, pa izvirna slengovska govorica, ne nazadnje empatičnost, zavzetost, angažiranost ob emancipatornih projektih in samozavesten nastop ob vprašanju družbenih krivic. Kakorkoli, gotovo je najprej nujno, da mladino vidimo kot aktivno in vedoželjno, da je ne diskreditiramo ali obravnavamo pretirano pokroviteljsko.

Plodnejši od tarnanja in popolnoma enako legitimen je občudujoč pogled na mlajše generacije – njihove veščine s sodobnimi tehnologijami, denimo obvladovanje uporabniških vmesnikov ali virtuoznost ob igranju računalniških iger.

Seveda kot državno financirani kulturni zavod prelivamo v svoj program vrednote, za katere smo se kot družba odločili, da jih bomo poskušali prenašati iz generacije v generacijo. Se pa vmes odpira ogromno manevrskega prostora, denimo, kako te vrednote artikulirati, na kakšen način jih prevpraševati, predvsem pa, s katerimi kulturnovzgojnimi sredstvi jih mladim približati. In tukaj znova pridemo do v začetku izpostavljene uganke.

V enem od intervjujev ste dejali, da bi bilo s svetom nekaj hudo narobe, če bi bila zanimanja iz generacije v generacijo enaka. Torej niste črnogledi ob morebitnem dvomu, ali so današnji otroci in mladi sploh dovzetni za kulturo? Posebno v primerjavi z generacijo, ki je odraščala v analognem svetu.

Če bi starejši ugrabili pojem kulture glede na svoje preference in kulturno okolje, ki nam je te preference pri­vzgojilo, nam res ne bi ostalo nič kaj drugega kot le kup moraliziranja o dozdevno dekadentni mladeži.

Predvsem tehnološka dinamika zadnjih desetletij je povzročila, da so generacijski odmiki in prepadi vse bolj jasno vidni in da ena generacija lahko doživi, kako se hegemonija njenega kulturnega okusa pospešeno razkraja pred njenimi očmi – včasih so bila za to potrebna stoletja ter takšne in drugačne revolucije.

Tudi zato se nikakor ne morem strinjati, da je bila naša generacija kaj bolj »kulturna«, karkoli naj bi to že pomenilo. Ker so me starši s svojimi prihranki poslali študirat – izbrala sem zgodovino in slavistiko –, sem seveda brala Tolstoja, nekatere moje sošolke tega privilegija preprosto niso imele.

Ne pomeni pa, da zato niso bile »kulturne«. Tudi takrat kultura ni bila monolit, morda je le razpršenost kulturnih okusov danes večja, ker je tudi raznovrstne ponudbe več, pa še za razkazovanje svoje omike imamo na voljo več sredstev kot kadarkoli poprej. Ta vidnost različnih kulturnih okusov morda tudi še zaostruje vzgibe po branjenju »prave« kulture, o čemer se nato prepirajo različne družbene skupine.

Umberto Galimberti je Grozljivega gosta pred več kot desetletjem podnaslovil z Nihilizem in mladi, socialna in kulturna antropologinja Vesna V. Godina zdaj opozarja na krepitev patološko narcisističnega individualizma. Kakšna so vaša opažanja? Res mladi mislijo predvsem in nekateri celo samo nase – na svoje ugodje in korist?

No, narcisizem lahko razumemo kot odgovor na zagato nihilizma, eno je z drugim bržkone povezano. Ustvarjan­je svojega imidža, ki ga nato širimo prek za to namenjenih spletnih prostorov, je del sodobnega »projekta jaz«, ki lahko za hip osmisli živeto.

Kar zadeva narcisizem, gre pri patološki samozagledanosti po mojem mnenju prej za posledico kot vzrok. Ustvarjanje in tehtanje samega sebe glede na standarde in norme, hlepenje po nekakšnem popolnem videzu in imidžu je namreč tudi način, kako priti do za­služka, kako se uveljaviti in dobiti svojo publiko.

Kot vem, je za mlade sanjska služba danes poklic takšnega ali drugačnega vplivneža. Narcisizem je potemtakem skorajda nekak­šen privzgojeni refleks, ki ga tovrstna poklicna pot zahteva. Poleg tega je skrajni individua­lizem tisti modus vivendi, ki ga spodbuja in nagrajuje boj na konkurenčnem trgu.

Seveda pa ima to za mla­dostnike lahko hude posledice, o čemer se dandanes veliko govori. Ker smo se odločili, da tako svet trenutno pač deluje, smo ustvarili mehanizme, ki zdravijo posledice, nikakor pa ne odpravljajo vzrokov. Vsekakor me skrbijo visoki odstotki mladostnikov in mladih odraslih, ki jemljejo zdravila za blaženje učinkov sodobnega sveta.

Seveda starši prvi vzgajajo otroke, a pomembno vlogo imajo tudi druga okol­ja, denimo izobraževalne ustanove, ki stopajo v dialog z mladimi generacijami in njihovimi potrebami. V Cankarjevem domu pri snovanju programov poskušate ponujati več kot samo zabavo, to, da je »fajn«, mar ne?

Lahko pa jih vzgojimo tako, da je »fajn« delati tisto, kar je prav. Šalo na stran – drži, da medijske oblike, s katerimi se mladi najpogosteje srečujejo v prostem času, delujejo na principu zadrževanja pozornosti z mnogo simultanimi dražljaji.

Za zdaj je temeljna metoda izobraževanja še vedno dokaj linearna, denimo branje učbenika in knjige za domače branje ali tiho poslušanje učitelja. Učencu 21. stoletja je takšen tip zbranosti večinoma tuj, lahko celo neobvladljiv ali mučen. Zunaj šolskih obveznosti ga le redko goji.

In mislim, da ta proces le stežka zaviramo, bolje bi ga bilo vzeti v zakup. Ta drugačna vrsta koncentracije je nam­reč lahko tudi prednost pri upravljanju sodobnih orodij in s tem izzivov sodobnosti, denimo vsaj pri računalniškem programiranju. Izziv vzgoje in izobraževanja se torej glasi, kako posamezniku, ki goji takšen tip pozornosti, ponuditi vsebine, ki bodo učinkovito in tehtno posredovale znanje, ki ga želimo prenesti na nove generacije. Ni pa nujno, da se ta proces vedno izključuje z zabavo.

Za to, da bi otroci in mladi kulturo in umetnost vzeli za svojo, se najbrž nenehno izobražujete in poskušate poiskati nove pristope, kajne?

Na mojo srečo ima direktorica Uršula Cetinski velik posluh za to in omogoča kakovostna izobraževanja. Naj omenim samo mednarodno mrežo Reseo, v kateri sodelujem in prek katere prihajam v stik z najrazličnejšimi pristopi, kulturnovzgojnimi metodami in praksami po svetu.

Najbrž je težko odgovoriti na kratko, pa vendar, kako pristopate k mladim, da pozornost od zaslonov preusmerite v prostor, kjer raziskujejo svoje probleme, se izražajo, odzivajo na družbena dogajanja?

Odgovor je pravzaprav preprost. Nove generacije svoje probleme raziskujejo na internetnih forumih, umetniško se izražajo prek digitalnih vmesnikov, uporabljajo splet­ne aplikacije, da učinkovito širijo različne svoje agende za boljši jutri.

Tukaj je, vsaj po mojem, pretirana fobija pred novim odveč. Res je, da digitalizacijo družbenega spremlja veliko stranskih učinkov. Težko pa rečemo, da tudi komunikacija v živo, v »resničnem« prostoru, ni imela in nima svojih težav. Na nova digitalna okolja se bo treba privaditi, jim priznati legitimnost, jih karseda učinkovito regulirati in o prednostih in slabostih ter varni rabi izobraževati njihove sedanje in bodoče uporabnike.

Zadnje mesece se veliko govori o umetni inteligenci in kako se z njo veliko spremin­ja. Kaj menite, bo v prihajajočih časih še prostor za človekovo ustvarjalnost? Za misli in čustva? Jezik, umetnost in kultura so že zdaj precej ogroženi.

O izredno širokem in zapletenem področju umetne inteligence vem bistveno premalo, da bi na to vprašanje lahko kompetentno odgovorila. Sem pa pred kratkim zasledila šalo, ki pravi, da smo nekoč mislili, da bo avtomatizacija proizvod­nje in težaških del omogočila ljudem svobodno ustvarjanje tistega, kar jih zares veseli; zdaj pa umetna inteligenca slika, sklada in piše poezijo, ljudje pa še vedno delamo »bullshit jobs«, ki bi jih nemara lahko že zdavnaj prepustili avtomatiki, če bi za to obstajal pravi interes.

Mislim, da je hud pritisk, ki ga pri večini manj privilegiranih povzroča nuja po preživetju, enaka ovira prosti misli in čustvovanju kot nevarnost, ki jo za ta človeška področja predstavlja vznik umetne inteligence. Obstajajo različne fronte.

Kaj pa bistveno vprašanje, ki ga večkrat izpostavljate, namreč, »ali in kako bomo med malodane nihilistično generacijo vzgojili prihodnje obiskovalce gledališč, razstavišč, koncertov«, je še na mestu?

Kot naše poslanstvo razumem navduševanje otrok za kulturne vsebine ter vzgojo kompetentnega odjemalca teh vsebin. Seveda to za zdaj povečini počnemo še z »analognimi«, tradicionalnimi umetnostnimi oblikami.

Vendar če nam uspe s ponujanjem teh izkušenj spodbuditi razvoj kritičnega posameznika, ki bo znal pristopati k najrazličnejšim umetniškim praksam in o njih presojati, se ni bati, da takšnega odnosa ne bi gojil tudi do novodobnih, danes morda celo še neznanih kulturnih oblik.

S svojimi programi v Cankarjevem domu prispevate h graditvi kulturnih vred­not pri mladini. Lahko, prosim, namignete, kaj pestrega in raznolikega ste v prihajajočem šolskem letu zasnovali za otroke in mlade?

Tudi letošnja sezona bo otrokom in mladim v Cankarjevem domu postregla s paleto žanrsko in zvrstno raznolikih programov. Ob 22 živih projektih, ki jih ponavljamo, se bomo v decembru razveselili premiere gledališke predstave Pod svobodnim soncem, smelega podjetja treh nacionalnih hiš: SNG Maribor, SNG Nova Gorica in Cankarjevega doma; januarja bo na odru Štihove dvorane zaživel prav poseben projekt Neandertalčeva piščal, ki ga pripravljata dva Gombača, Žiga in Boštjan; v februarju pa na oder Linhartove dvorane prihajata Kekec in škrat Skovik – tokrat v operni izvedbi.

Razpisali smo tri abonmaje: Moj prvi abonma je namenjen najmlajšim tja do 10. leta, abonma Ivan zajema generacijo med 11. in 15. letom, letos drugič pa razpisujemo abonma pripovedovalsko-glasbenih večerov, ki smo ga uokvirili pod naslovom Pet in ena noč.

Pripovedovanje ima namreč v mojem programu prav posebno mesto, saj bomo v marcu – tako kot šestindvajsetkrat doslej – s pripovedovalskim festivalom znova priklicali pomlad. Ob tem pa niz različnih koncertov za mlade, delavnic ob razstavah v naši galeriji, filmski abonma … Ni, da ni!

Dovolite osebno vprašanje, pred jesenjo in začetkom programov v našem kulturnem hramu, ste tudi letošnje počitnice uživali na otoku Unije?

Vsako leto po istem vzorcu: na začetku poletja čudovite Unije, v avgustu nepozabna Korčula. Tudi zato, da se v počitniško okolje vklopim brez prilagoditev in so pričakovanja determinirana.

Po izobrazbi ste zgodovinarka in slavistka. Branje je še tista dejavnost, s katero se najbolj identificirate?

Berem zjutraj ob kavi, berem v službi, berem popoldne po kosilu, berem, preden zaspim, skratka, berem rada in veliko, zlasti med počitnicami, ko tej svoji najljubši dejavnosti namenim cele dneve.

Kot študentka ste začeli poučevati na Delavski univerzi v Radovljici. Vam je morda že takrat kaj dalo slutiti, da boste delali z otroki in mladimi?

Na Delavski univerzi Radovljica sem kot mlada pri 21 letih poučevala bistveno starejše od sebe, potem pa je prišla izkušnja profesorskega dela na Gimnaziji Vič: takrat sem se dokončno odločila, da me zanimajo prostrani svetovi mladih ljudi in da sem pripravljena sprejeti odgovornost in doživeti izpolnjenost pri snovanju programov zanje.

Kaj pa vaš prvi poklic gledališke lektorice? Ga še gojite?

Poklic gledališke lektorice je moj primarni poklic. Zanj ni fakultete, priučiš se ga kot vajenec s pomočjo mojstra. To srečo sem imela, ker me je v uk vzel najboljši – prof. Jože Faganel. S poklicem ostajam v stiku, vsako leto si v prostem času privoščim sodelovanje v katerem od slovenskih gledališč. To je zelo kakovostno preživet čas.

Preberite še: Eva Strmljan Kreslin: Prihodnost otrok in s tem prihodnost naše družbe je najprej v rokah staršev

Morda vas zanima tudi: Irena Ašič, varuhinja dreves: Bila sem na vrhuncu moči, ko se mi je zgodila popolna grozljivka