Viki Grošelj: Ko izpod plazu odkoplješ mrtvega prijatelja, se ti podre svet

Viki Grošelj je ena ključnih osebnosti slovenskega alpinizma in eden najboljših alpinistov na svetu.

Točno s temi besedami ga opisuje tudi prijatelj Reinhold Messner, južnotirolski alpinist. V knjigi Mojih 33 odprav v najvišja in najbolj odmaknjena gorstva sveta Grošelj v besedi in sliki iskreno opisuje ne le neizprosnost narave, temveč tudi njeno lepoto, ki se je v resnici nikoli ni mogoče scela naužiti.

Njegov življenjski moto je: »Alpinizem je pustolovščina v najbolj plemenitem, najčistejšem in najbolj pozitivnem pomenu te besede.« 

Z Reinholdom Messnerjem sta dolgoletna prijatelja. Napisal je tudi predgovor k vaši knjigi. Pred kratkim pa je odjeknila nenavadna vest, da v Guinnessovi knjigi rekordov ni več zapisan kot prvi človek, ki je osvojil vseh 14 osemtisočakov, saj menda ni dosegel »pravega« vrha Anapurne. Kako komentirate to zmedo?

Ko sem slišal to novico, sem ostal brez besed. Nisem si mislil, da se lahko v normalnem svetu zgodi kaj podobnega. Ne vem, kdo in zakaj je Jurgalskega (Eberhard Jurgalski, nemški amaterski kronist, op. p.) postavil v vlogo odločevalca. No, niti pred tem dogodkom Guinnessove knjige rekordov nisem nikoli spremljal.

Vseeno pa je izjemno nenavadno, da se namesto o tem, kako res izjemni dosežki to so, pogovarjamo o metrih. Že višina Triglava čez leto niha za več metrov. Se spomnite tistih čudovitih fotografij Joca Žnidaršiča s Triglava ob osamosvojit­vi, ko so izobesili slovensko zastavo? Stali so nekaj metrov nad Aljaževim stolpom, gotovo deset metrov višje kot sicer. Višina gora se spreminja. Še toliko bolj v Himalaji.

Joka se ne sramujem in ga ne skrivam. Kaže, kako intenzivno je to naše življenje. Tudi takrat, ko sem srečno sestopil s svojega prvega osemtisočaka, Makaluja, sem se v bazi razjokal kot dež.

Glede na to, da se ledeniki vse hitreje talijo in da se vršne kape najvišjih gora nižajo, je mogoče, da sta Reinhold Messner in Hans Kammerlander stala celo višje, kot je možno zdaj. Da se mu danes v knjigi rekordov očita konkretno pet višinskih in 65 dolžinskih metrov, je milo rečeno noro. Nekje je Jurgalski navrgel, da so nekateri nato svoje dosežke na podlagi njegovih opomb popravljali, a da Messnerja ni med njimi. Bizarno, res.

Alpinisti ste ljudje, ki vam smrt ni tuja. Že kot najstnik ste v gorah izgubili brata. Kar bi nekoga od višine odvrnilo, a v vas ni moglo zatreti želje. Zakaj menite, da ne?

Gore so zame prispodoba življenja z vsemi skrajnostmi vred, z zmagoslavji in tragedijami. Ničesar niso krive, samo stojijo tam. Ko začnemo zapisovati to, kar na njih ljudje doživimo, pa so lahko videti nevarne, krute. Jaz jih ne vidim na tak način. Zame so simbol prvinske lepote, z njimi se ne prepiraš. Predstavljajo poligon, na katerem lahko dvigaš meje svojih sposobnosti, se mojstriš. Hvaležen sem za vse, kar so mi omogočile.

Ne poznam človeka, ki bi imel tako rad življenje, kot ga imam rad jaz. Lahko seveda govorimo o alpinistih tudi kot o samomorilcih, ki vedno hodijo po robu. A to se mi zdi krivično, saj sam alpinistične skupnosti ne vidim kot skupino posameznikov, ki jim za varnost ni mar.

Ne poznam človeka, ki bi imel tako rad življenje, kot ga imam rad jaz. 

Obstajajo pa okoliščine, ki jih ni mogoče predvideti. Lahko si še tako zelo previden, pa se odtrga kamnita gmota, sproži plaz. Na žalost se smrtnost povišuje premo sorazmerno z zahtevnostjo dosežkov. Angleži so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so bili v svetovnem vrhu alpinizma, izgubili polovico svojih najboljših plezalcev.

Za njimi so štafetno palico uspehov pre­vzeli Poljaki, ki so jih izgubili še več. Potem smo prišli na vrsto Slovenci, ki smo v Himalaji izgubili 25 vrhunskih plezalcev. Ko je umrl moj brat, sem v vsej grozi, obupu in nemoči staršem obljubil, da nikoli več ne bom šel v hribe. Hotel sem ju potolažiti. A čez pol leta sem spet plezal. Hvaležen sem jima, da mi tega nikoli nista očitala.

V svojem dnevniku o vzponu na Lotse leta 1981 ste zapisali: »Če nam bo uspelo priti tu čez, bom hodil samo še na morje.« Tja čez vam sicer ni uspelo priti, a če bi vam, zagotovo nikoli več ne bi šli na noben hrib, kajne?

Zagotovo. (Smeh.) Povsem drugačen človek bi danes sedel pred vami.

No, sprašujem zato, ker ste si prav na tem vzponu hudo poškodovali hrbtenico, morali na operacijo, zdravnik pa vam je rekel, da nikoli več ne boste smeli na kolo in skakati čez kozo. Bil pa je na vašo srečo površen pri dajanju navodil, saj ni nikjer omenil, da ne smete več v Himalajo. In ste šli.

Seveda. Da sem po tem še vedno hodil v Himalajo, je kriva zgolj zdravnikova nedosled­nost. (Smeh.)

Vaša knjiga je polna presunljivih zapisov o lepoti narave. Seveda je v njej tudi veliko smrti, a ta je še toliko bolj boleča, če vam prijatelj umre skoraj pred očmi, če ga poskušate z lastnimi rokami odkopati izpod plazu. Govorim seveda o smrti Nejca Zaplotnika in Anteja Bućana. Tisti dnevi so bili polni solz in obupa.

Ko izpod plazu odkoplješ mrtvega prijatelja, se ti podre svet. Nejc je bil najboljši med nami. Zdel se nam je neumrljiv. V takih trenutkih te prevzemajo močna čustva, obup, jok ... Joka se ne sramujem in ga ne skrivam. Kaže, kako intenzivno je to naše življenje. Tudi takrat, ko sem srečno sestopil s svojega prvega osemtisočaka, Makaluja, sem se v bazi razjokal kot dež. Malo zaradi ganjenosti in veselja, predvsem pa zaradi odrešujočega občutka, da sem zdaj vendarle na varnem. Takšen pač sem.

Vi ste bili na vrhu K2 leta 1993. Sredi poletja letos pa je alpinistični svet pre­tresla zgodba o smrti Pakistanca Mohameda Hasana. Medtem ko je umiral, so mimo njega hodili proti vrhu vzpenjajoči se alpinisti. Tudi Messner je dejal, da se včasih kaj takega ne bi moglo zgoditi in da danes 99 odstotkov alpinistov sestavljajo klienti turističnih agencij. Kako ste vi sprejeli to novico?

Del zdaj zavarovane in oprem­ljene poti, kjer je umiral omenjeni alpinist, smo leta 1993 preplezali brez kakršnih koli fiksnih vrvi. To, kar se na komercialnih odpravah dogaja zdaj, ni alpinizem, temveč ekstremni turizem. Obenem zelo težko sodim o tem, kaj se je zares dogajalo na ta dan.

Je pa, to moram priznati, skrajno nenavadno, da mu niso poskušali pomagati niti člani njegove ekipe, tudi če so bile realne možnosti uspešnega reševanja zelo majhne. Ko sem leta 1993 sestopal z vrha in se prebil do prvega šotora, sta me tam že čakala Boris Sedej in Boštjan Kekec, ki sta se prebila iz tabora 3 in se nameravala naslednje jutro odpraviti proti vrhu. Čestitala sta mi, mi ponudila čaj. Boštjan je bil videti povsem v redu. A ker nas je bilo v šotoru za dva natlačenih kar šest, sva se s Carlosom Carsolijem odločila, da kljub viharju nadaljujeva sestop.

Če Boštjan ne bi umrl pred tveganim in nevarnim spustom z Rame, bi, o tem sem prepričan, gora tistega dne namesto enega vzela štiri. 

Srečno sva se prebila do tabora niže, tam pa po oddajniku izvedela, da ima Boštjan znake višinske bolezni. Bilo je nepričakovano, saj je imel za sabo tritedensko popolno aklimatizacijo in je bil v ekipi zadnji, za katerega bi nas moralo skrbeti. Edina rešitev je bila sestop. Kar pa je postajalo zaradi vse hujšega viharja vse težje, Boštjan ni bil več sposoben stati na nogah. Boris, Zvonko (Požgaj, op. p.) in Stipe (Božić, hrvaški alpinist, op. p.) so ga pripravili za transport, čeprav jim je bilo gotovo jasno, da se spuščajo v misijo nemogoče, saj je bil pred njimi zahteven plezalni del.

Vseeno so se odločili, da poskusijo bolnega prijatelja spraviti čim niže. Ganljiva, človeška gesta. Če Boštjan ne bi umrl pred tveganim in nevarnim spustom z Rame, bi, o tem sem prepričan, gora tistega dne namesto enega vzela štiri. Izčrpani, pomrznjeni in napol slepi zaradi snežne slepote so se Stipe, Zvonko in Boris šele čez nekaj dni izvili iz pekla. Na himalajskih odpravah sem izgubil sedem soplezalcev. Še več v slovenskih in drugih evropskih gorah, kjer sem izgubil tudi brata.

Kdor si je leta 2005 ogledal filmski spektakel z naslovom Everest, bi si lahko mislil, da gre za izjemno napeto fantazijsko zgodbo o preseganju človeških meja in krutih pasteh sle po vrhovih za vsako ceno. A scenarij ni izmišljen. Tudi vi ste bili na gori prav takrat, ko se je na Everestu odvijala največja tragedija v njegovi zgodovini. Dvanajst odprav, od tega šest komercialnih, ki si se jim lahko pridružil za od 40 do 60 tisoč evrov, je zahtevalo dvanajst življenj. Eno od njih je vodil Novozelandec Rob Hall, ki vaju je s Stipetom Božićem pogosto vabil, da bi sodelovala pri njegovih projektih, a sta ga vedno prijazno zavrnila. Hall je trdil, da neomejene dodatne količine kisika v jeklenkah, dobra organizacija in odlični šerpe tvegan­je zmanjšajo na minimum. Kar je morda res, a ker ob vsem tem veliko vlogo igra nepredvidljivo, sta se raje držala zase.

Ta tragedija se je zgodila na nepalski, naša odprava pa je bila takrat na tibetanski strani gore, kjer so v tistem viharju umrli štirje plezalci. Takrat je bil z nami tudi Davo Karničar, ki je nameraval smučati z vrha Everesta, a je dobil na višini 8200 metrov tako hude omrzline, da je moral odnehati. Malo za šalo smo mu rekli, da se bo pač pozdravil in poskusil še enkrat. Čez štiri leta mu je podvig uspel z nepalske strani.

Naj se vrnem k filmu. Pred ogledom sem bil precej skeptičen, prepričan, da bo to še ena hollywoodska zgodba. Vendar sem bil izjemno presenečen. Razen tega, da so bili na vrhu malce preveč živahni in predobro se jih je slišalo, je film realen prikaz dogajanja na gori. Kar nam je zatrjeval Hall, ko naju je s Stipetom vabil v svojo ekipo, je bilo sicer res. A tragedija se je zgodila, ker kisika ni bilo v neomejenih količinah in ker vrvi niso bile napeljane, kot bi morale biti, zaradi zapletov v komunikaciji.

Eno je, če se na Triglav vijejo vrste hribovcev, ki si skoraj hodijo po prstih, drugo in veliko bolj tragično pa je gledati četo ljudi, ki se vije na najvišji vrh sveta, saj na svoji poti hodijo dobesed­no prek trupel. Kako alpinisti gledate na to gnečo?

Pred sto leti je vzpon na Triglav pomenil vrhunski dosežek, saj je bil greben z Malega na Veliki Triglav resna plezalna tura. Nato pa se je izoblikovala ideja, da je treba lepote gora približati čim širšim množicam. Kar je sicer dobro. A namesto da bi to naredili tako, da bi ljudje raven svojih sposobnosti prilagodili izzivu gore, so raje potolkli težje dele, jih opremili z železnimi klini in zavarovali z jeklenicami. Tako da imaš občutek, kot da si šel na sprehod. Podobno se je zgodilo z Mont Blancom. Zdaj se je trend čim lažje dostopnosti preselil tudi na Everest.

Sončna sobota na Triglav privabi od petsto do tisoč ljudi, a v severni steni je še vedno le peščica najboljših. 

Privlačno je stati na vrhu sveta, priznam. A problematično je, da ljudje, ki nimajo alpinističnih znanj in izkušenj, denar pa zanje ni težava, te poskušajo kupiti. Namesto da bi jih pridobili v nekaj letih alpinističnega udejstvovanja. Gre za izjemno tvegano avanturo. Težko je primerjati pionirske čase himalajizma z današnjimi.

Svet se spreminja. Žal pa ne nujno vedno na bolje. Sončna sobota na Triglav privabi od petsto do tisoč ljudi, a v severni steni je še vedno le peščica najboljših. Enako je z Everestom. Na eni strani je ekstremni turizem, na drugi vrhunski alpinizem. Alpinisti s to gnečo nimamo težav. V stenah in grebenih Everesta je še ogromno zanimivih izzivov. Našega zahodnega grebena najvišje gore sveta, ki smo ga v prvenstvenem vzponu preplezali leta 1979 in slovi kot najtežja smer na Everest, se že nekaj let ni lotil nihče.

Po tragediji na K2 leta 1993 je v vašo zavest vse bolj pronicala misel, da Himalaja morda le ni vse, kar je vrednega v vašem življenju. Z ženo Cvetko sta si želela otroka, ga tudi dobila, a še preden je sin dopolnil leto dni, ste bili spet na poti v Himalajo, natančneje na Anapurno. Ob tem pomislim na vse te žene, tudi na vašo, ki so dobršen kos življenja čakale na vas in velikokrat doživele najhujše.

Naše soproge so res nekaj posebnega in si zaslužijo vse spoštovanje. Nekoč mi je žena rekla, da se, ko sem na odpravi, počuti, kot da po­sluša poročila s fronte; enkrat zadene enega, drugič zadene drugega. Vmes pa upaš, da ne bo ravno tvojega. Med nama je vedno obstajalo zaupanje, obljuba, da bova podpirala drug drugega. Njena podpora mi je vedno ogromno pomenila. Tudi zaradi tega sem se lahko v ključnih trenutkih odločal racionalno.

No, če sva realna, saj druge možnosti kot te, da vas podpira, najbrž ni imela?

Ne vem, ali to drži. Ko sem se leta 1998 odpravljal na Daulagiri, mi je rekla, da postaja pogostost mojih odprav res že neznosna in da to vse teže prenaša. Rekel sem ji, da če je tako hudo, bom ostal doma. Po premisleku pa mi je odgovorila, da bi to, da se odrečem Himalaji zaradi nje, bilo zanjo še teže. Občutek bi imela, da to nisem več jaz.

Vem, da je bilo vse to zanjo težko. Kar nekaj leta sva potrebovala, da sva postala starša. Po štirih letih se je izkazalo, da je razlog le psihičen. Po vrnitvi s K2 leta 1993 sem ji zato obljubil, da dokler ne dobiva otroka, ne grem več v Himalajo. Oddahnila si je in čez mesec dni že sporočila veselo novico. Tudi po sinovem rojstvu je bilo še kar nekaj ključnih odprav in vseskozi mi je stala ob strani. Za to sem ji zelo hvaležen.

Nekoč mi je žena rekla, da se, ko sem na odpravi, počuti, kot da posluša poročila s fronte; enkrat zadene enega, drugič zadene drugega. Vmes pa upaš, da ne bo ravno tvojega.

Vemo, da je Himalaja neizprosna tudi do preudarnih in izkušenih plezalcev. Veliko prijateljev ste izgubili zaradi nepredvidljivih okoliščin. Kako to, da ste vi ostali živi?

Čeprav sem bil kot mlad plezalec precej zaverovan vase, sem, kar se Himalaje tiče, vedno poslušal, kar so mi pripovedovali starejši. Vse, kar so mi povedali, sem naložil na neki svoj »trdi disk« in se nikoli ne nehal učiti. Kako to, da sem še živ? Morda zato, ker sem si pustil, da name vplivajo ljudje z več izkušnjami. Seveda sem se na koncu vedno odločil po svoje, a nikoli z glavo skozi zid.

Ob vsem tem pa se zavedam, da sem imel veliko sreče, saj na določen odstotek tako imenovanih objektivnih nevarnosti ne moreš vplivati. Himalaja me še vedno vleče. Leta 2025 bo recimo nujno iti pod Makalu, saj bo minilo 50 let, odkar smo ga splezali. Rad pa bi tudi na območje Kajlaša, ki ga je prizadel potres, pripeljal humanitarno pomoč. Moje življenje je nam­reč še vedno močno prepleteno ne samo s himalajskimi vrhovi, ampak predvsem z njenimi dolinami in ljudmi.

Če bi imeli moč izbrati svoj dan odhoda, kakšnega bi si želeli?

Dopoldne bi malce poplezal v plezališču Turnc pod Šmarno goro. Popoldne bi šel v gozd nad vasjo, nabral nekaj kostanja, ki mi daje občutek domačnosti in me spominja na otroštvo. Spekel bi ga in si na terasi z ženo privoščil kozarec vina. Nato bi vzel v roke kakšno knjigo in se spravil v posteljo. Zjutraj pa bi me lahko samo odnesli.

Preberite še: Osebna izpoved Janka Burgarja: Na slovo ljubljene osebe se težko pripraviš

Morda vas zanima tudi: Nina Osenar Kontrec: Niti las si nisem bila sposobna umiti, enkrat mesečno mi jih je mama