Matjaž Šerkezi, gorski reševalec: Naš ubogi Triglav gotovo navznoter joče, ko vidi vse te norosti

Matjaž Šerkezi, strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije od leta 2008, postaja v javnosti vse bolj prepoznan kot neutruden, duhovit, a vseskozi strokoven vmesnik med realnim svetom gorništva in popularizacijo visokogorja kot vizualno privlačne destinacije.

Na t. i. instagram planince je alergičen in zaradi njih postaja kronični cinik, saj so potem prostovoljci gorski reševalci tisti, ki morajo pobirati drobtine njihovih slaboumnih odločitev. A si ne more pomagati. Vseeno ohranja upanje v človeka in pomaga. Drugače niti ne zna in ne zmore.

Lani pozimi ste vzbudili veliko medijske pozornosti, ko ste pod Brano reševali borderskega ovčarja Jimmyja. Dogodek se me je dotaknil tudi zato, ker sem dobila občutek, da vam ni pomembno rešiti le človeka, temveč na splošno pomagati v stiski. Ne delate razlik, ne kalkulirate, katero življenje je vredno več. Imam prav?

Človek je v mojih očeh ena najbolj invazivnih vrst. Ljudje smo krivi za izumrtje marsikaterega živega bitja. Zato se ne sprašujem, kdo potrebuje mojo pomoč. Pomagam; ne glede na to, ali reševanje po­trebuje človek, srna ali krava. Ko smo se s kolegi gorskimi reševalci pogovarjali o tem primeru, je eden od njih lepo ubesedil: »Človeška življenja moramo reševati, reševanje živali pa je plemenito.« Pomagati živalim pa imam tudi »v krvi«. Ko sem pri šestnajstih letih postal član gorske reševalne službe, smo reševali ne le ljudi, temveč tudi ovce, ki so zašle, gamse, vse živo.

Otroštvo sem preživel na Koroškem, zaprt v doline, v okolje, v katerem je bila medsebojna pomoč ključna. Nedavno smo v kamniškem planinskem društvu organizirali tabor za otroke. S srede na četrtek nas je ujelo hudo neurje, ki je podiralo šotore. Na mestu samem smo izkusili, kaj pomeni stopiti skupaj. Lahko bi se vsak zaprl v svoj šotor in čakal, da mine, a je bilo jasno, da je rešitev le v sodelovanju.

Proti naravi je človek nemočen. Otroci pa so se naučili, kako pomembno je v kriznih okoliščinah ohraniti mirno kri in gojiti vrednoto medsebojne pomoči. Ta pa vsebuje seveda tudi skrb za živali. Ko sem takrat izvedel, da je na gori izgubljen pes, sem najprej pomislil, da mu bodo poskušali pomagati drugi, a ker niso redki primeri, ko se pomoči lotijo tisti, ki vedenja v gorah pozimi niso vešči, sem presodil, da je najbolje, da se na pot odpravim sam. A to je zgodba, v katero sem bil sam vpet po naključju. Ne smemo pozabiti, da gorski reševalci vedno delujemo kot ekipa.

Takrat ste tudi povedali – ko se je Jimmy varno vrnil domov –, da vam je pes pokazal več iskrene hvaležnosti in veselja kot marsikateri planinec, ki ga iz kočljive in nevarne situacije v gorah rešijo gorski reševalci. Pohodniki vas gorske reševalce vse pogosteje razumejo kot nekaj samoumevnega. Kako shajate s tem?

To je res nekaj novega. Ko sem se znašel v svetu gorskega reševanja, smo bili vanj vpeti večinoma alpinisti, ki smo pomagali kolegom, ko so se znašli v stiski svojim izkušnjam navkljub. Danes pa v visokogorje zahajajo tudi ljudje, ki so izgubili stik z naravo, ki niso vešči zahtevnega terena in spremenljivosti vremenskih razmer.

Ne le to; za mnoge je vrhunec frustracije nevihta, pred katero obstanejo brez védenja, kako si poiskati zavetje. Gorski reševalci zato postajamo vse bolj samoumevni. Se je že zgodilo, da nas je kdo nadrl, ker nas je prišlo toliko ponj, on pa je potreboval samo nekoga, da mu prinese dereze. Ali pa vodo, da se odžeja, nato pa bo nadaljeval svojo pot.

Nemalokrat slišimo tudi pritožbe, zakaj nismo prišli s helikopterjem, čeprav večino intervencij opravimo peš. Ljudje se ne zavedajo niti, da v hudih nevihtah helikopter ne more leteti in da predvsem ni zgolj servis, ki omogoča hiter transport. Gorska reševalna služba ne deluje tako, kot deluje prva pomoč v mestu, ko samo pokličeš 112 in se nekaj minut pozneje reševalci že pojavijo.

Ne le da v gore hodijo pomanjkljivo telesno pripravljeni in z neprimerno opremo, ne zavedajo se, da so kronične bolezni, ki so v dolini obvlad­ljive brez težav, v gorah lahko velik izziv. Gorništvo je fizični in psihični napor, ki se ga številni ne zavedajo, in včasih odloča med življenjem in smrtjo. Doživeti srčni zastoj v visokogorju je nekaj povsem drugega kot doživeti ga v dolini.

Nesreče se v gorah dogajajo iz več razlogov, tudi takšnih, ki jih je nemogoče predvideti. Ste kdaj jezni, ko rešujete koga, ki pa se je na pot odpravil brez premisleka, malomarno, s pomanjkljivo opremo?

Ne glede na to, da smo prostovoljci, smo vrhunski profesionalci. Ko vidimo, da se je nekdo znašel v okoliščinah, ki jih opisujete, se na mestu samem ne ukvarjamo z razlogi, temveč rešujemo. Res pa je, da se, ko nato analiziramo dogodek, velikokrat vprašamo, kaj nam je tega treba.

Nekdaj nismo veliko govorili o tem, kako zelo je v gorah pomembna preventiva, a zadnja leta nenehno ponavljamo, kaj pomeni odgovorno gorništvo. Včasih se počutiš res neumno, ko nekaj jasno poveš, potem pa se takoj naslednji dan najde posameznik, ki naredi točno to, o čemer smo še včeraj na tiskovni konferenci govorili, da je nespametno. Sprašujem se, ali je morda krivo to, da ljudje ne berejo več.

Ko sem se znašel v svetu gorskega reševanja, smo bili vanj vpeti večinoma alpinisti, ki smo pomagali kolegom, ko so se znašli v stiski svojim izkušnjam navkljub. Danes pa v visokogorje zahajajo tudi ljudje, ki so izgubili stik z naravo, ki niso vešči zahtevnega terena in spremenljivosti vremenskih razmer. Ne le to; za mnoge je vrhunec frustracije nevihta, pred katero obstanejo brez védenja, kako si poiskati zavetje.

Zato se vedno bolj ukvarjam s tem, kako pomembne vsebine na družbenih omrežjih predstaviti tako, da jih bodo ljudje videli, slišali in tudi upoštevali. Zato ja, včasih sem res jezen, ampak jezen zato, ker je škoda vsakega posameznika, tudi neumnega. Tudi ta ima ljudi, ki ga bodo, če ga ne bo več, pogrešali.

Vedeti moramo, da se bo človek preprosto moral prilagoditi, sicer ga bo narava izpljunila. Zato med izobraževanjem mladim reševalcem vedno ponavljamo, da morajo najprej poskrbeti za svojo varnost. Prevečkrat so se zgodile nezgode samo zato, ker je kdo hitel na pomoč, a pozabil nase.

Zadnje čase vse pogosteje slišimo o bizarnem vedenju v gorah, ki nato zahteva vaše posredovanje. Kateri dogodek je bil v vaših očeh takšen, da bi si ga bilo celo izmisliti težko?

To, da nekdo prime v roke strupeno kačo, na primer, ni najbolj bistroumna reč, ki bi se je človek lahko domislil. V resnici sem, ko sem prebral novico, rekel, da mi večja bedarija še ni prišla na pot. Se sprašujem, ali gredo med safarijem taisti božat tudi leva. No, v isti koš spadajo tisti, ki so, čeprav so jim povedali, da jih čaka nevihta, in čeprav so na svoje oči videli, da se pri­pravlja, vseeno presodili, da je pametno iti v teh razmerah na Triglav. Včasih se res sprašujem, kaj ljudje nosijo v glavi.

V enem od intervjujev ste na vprašanje, ali je vaša soproga kdaj slabe volje, ko se morate sredi noči od­zvati na klic, dejali, da ne, a da običajno vpraša, katero budalo pa je zdaj spet.

(Smeh.) Vedno reče kaj podobnega. Kaj jim ni jasno?! Ampak kot vedno trdim, živemu človeku se vse zgodi. Tudi to, da se mu zdi smiselno pozimi s Kamniškega sedla spustiti se s kolesom ali na Veliki planini zajahati kravo.

Žal je delo gorskih reševalcev povezano tudi s smrtjo. Mladi ste bili, stari šele 16 let, ko ste doživeli smrt alpinista. Vas je ta dogodek zaznamoval?

To je bila celo moja čisto prva intervencija. Odraščal sem na hribih in večino časa preživel z babico in dedkom. Bica, kot sem rekel babici, nas je otroke pogosto posedla na letveni voz in vozila naokoli. Nabirali smo koprive za prašiče, živeli skromno življenje. Veliko pove že dejstvo, da smo prvi barvni televizor dobili, ko sem imel sedem let. Šele leta pozneje centralno kurjavo.

Ko svojim otrokom danes pripovedujem o tem, kako smo živeli, me gledajo z odprtimi očmi. Tudi smrt sem doživljal drugače, kot jo ljudje danes. Bila je del življenja.

Ko sem nato pri šestnajstih na svoji prvi intervenciji videl mrtvega človeka, me ni prizadelo. Naredili smo, kar smo morali, opravili svoje delo in odšli domov. Zdi se mi, da imam danes več težav, kot sem jih imel takrat.

Spomnim se, kako grozno mi je bilo, ko smo nad Mengšem vpričo njegovih otrok neuspešno oživljali moškega. Spomnim se kolesarke, ki je v Kamniku padla čez obzidje ... Take zgodbe v tebi nekaj pustijo. Sicer si, ko delaš, kot robot, a potem opaziš, da si po vsaki taki intervenciji drugačen človek. Zato sem velikokrat ciničen, »rešujem« se s črnim humorjem. Pomaga tudi, da se o tem lahko pogovorim s kolegi, ko se v hribih zapremo v kakšno kočo in predebatiramo, kar nas teži.

Vendar to ne pomeni tudi tistega klasičnega slovenskega pijančevanja v gorah, kajne?

Nikakor ne. Pred petimi leti sem se odločil, da ne spijem niti kaplje več. Ne, ker bi bil alkoholik, temveč ker vem, kaj pomeni biti alkoholik, saj sem v svoji širši družini doživel kar nekaj klavrnih zgodb. Alkohol je žal slovenska folklora. Ne pijem in s tem nimam nobenih težav. Morda včasih le z ljudmi, ki ne razumejo, da ne bom »ta kratkega«.

To, da postaja Slovenija zaželena turistična destinacija, je dobro, a skupaj s tem prihajajo tudi turisti, ki se ne zavedajo resnosti terena slovenskih gora. Posebnost našega gorstva je, da je med alpskimi državami najnižje, a na določenih mestih izjemno zahtevno. Nič čudnega, da številke tujcev, ki ste jim pomagali v dolino, segajo v nebo. Kje se skriva razlog njihovih težav?

Več jih je. Najprej ta, da se Slovenija promovira s terminom hiking, pohodništvo. Slovensko visokogorje pa ne ponuja hoje po gričih, temveč čisto pravo gorništvo. Tudi najlažja planinska pot, za primer vedno dajem Kamniško sedlo, zahteva kar tri ure hoje, preden prispemo do koče. Ne le to; na poti je veliko strmih odsekov, s slabo usidranim kamenjem, mokrimi koreninami, vročino. Vse to tujce preseneti.

Za mnoge je Slovenija tudi kot turistična destinacija zelo poceni dežela. K nam se zatečejo številni iskalci samih sebe, ki naokoli hodijo kot rezervni Kristusi, se po meliščih sprehajajo v sandalih in verjamejo, da bo višja sila vedno na njihovi strani. Na zahtevne poti se odpravijo takšni, ki se sicer spotaknejo že na s kredo narisani črti odbojkar­skega igrišča, da bi recimo v bivaku pod Skuto naredili najboljšo instagram fotografijo.

Na družbenih omrežjih pa danes že vsak lahko dobi svoj Everest. Problem je tudi to, da gredo ravno sredi turistične sezone najbolj usposobljeni turistični delavci na dopust, v uradih pa njihova mesta zasedajo študenti, ki o hribih nimajo pojma. Turistu dajo zgibanko in mu zaželijo srečno pot.

Omenili ste Everest. Postaja žalostna podoba komercializacije alpinizma. Na vrh se vijejo vrste, po poti pa trupla nesrečnikov. Vas je kdaj mikalo, da bi se povzpeli na vrh sveta?

Me je. Leta 2000 skupaj z Davom Karničarjem, a sem bil še premlad. Pozneje smo imeli že vse pripravljeno za K2, a je med testiranjem opreme umrl moj dobri prijatelj Franc Oderlap, ki mi je bil kot oče. Kmalu sem si nato ustvaril družino, zato mi je postalo jasno, da bo treba umiriti strasti. Če ne bi spoznal Tinkare (Mat­jaževa soproga, op. p.), danes najverjetneje ne bi bil več živ. Vrhunski alpinizem je tudi egoizem.

Ko sem gledal Free Solo, dokumentarni film o solo vzponu Alexa Honnolda v El Capitanu, se mi je z vidika športa to zdel vrhunski podvig, če je etičen, je pa drugo vprašanje. Everest ... Nič drugega kot visokogorski turizem, svet kapitala. V njem se obračajo neverjetne vsote denarja, ki so marsikoga že pokopale. Posebno krute znajo biti sponzorske pogodbe. Tudi Tomaž Humar je bil njihova žrtev. Nepal je zavohal, da se z Everestom da služiti. Tam sem več mesecev delal kot inštruktor in opazoval, kako šerpe iz žepa vlečejo stodolarske bankovce, zvite v šop in spete z elastiko.

Ni pa okupiran le Everest. Tudi na Triglavu je ljudi preveč. In nekateri imajo precej tvegane ideje. Je res, da sta na PZS pisala dva, ki sta želela pomoč pri vzponu na Triglav, a tako, da bi hodila vzvratno?

Res je. Odgovoril sem diplomatsko. Si pa mislil, da gre za neumnost brez primere. Naš ubogi Triglav gotovo navznoter joče, ko vidi vse te norosti.

Na svoji spletni strani serkozavri.si imate zapisano: »Stremim v čudež narave. Vesel in očaran, da mi je podarila trenutek občudovanja. Tako ponosen.« Ste zadovoljni s svojim življen­jem? Bi kaj spremenili?

Prepričan sem, da bom, ko bom prišel na konec poti, na svoje življenje gledal z občudovanjem, verjel, da bi, če bi živel še enkrat, živel enako. Tudi, ker verjamem, kar imam prav tako napisano na svoji strani, in sicer: »Mlad mor'š trpet, da si star navajen«, da življenje ni vedno lepo. Pogosto je lepih reči celo manj kot slabih. A če zmoreš iz njih potegniti najboljše, šele lahko ceniš tudi trenutek, ko je res lepo. Tega te naučijo hribi. Če doživiš hudo nevihto v bivaku, potem je naslednje sončno jutro še mnogo lepše. Takšno miselnost si želim prenesti tudi na otroke. Ljudje si ne dovolimo niti, da bi bili kdaj žalostni. Jaz pa pravim, da nam tudi žalost pripada. Le z njo bomo jutri lahko veseli.

Preberite še: Janja Vidmar: Prišla sem do točke, ko sem ostala sama in s tem nisem znala dobro opraviti

Morda vas zanima tudi: Slovenka z diplomo s Cambridgea: Genetska bolezen ji ni preprečila, da uresniči svoje sanje