Sara Isaković: Kliče me veliko zaskrbljenih staršev

Sara Isaković je mlada ženska, ki uteleša idejo, da je mogoče z jasnimi cilji in osredotočenostjo doseči, kar koli si zastaviš. Nenehno sicer poudarja, da ima veliko srečo, saj je rasla v ljubečem okolju, v katerem ji nihče nikoli ni prirezoval kril.

A verjame, da je izpolnjeno življenje mogoče tudi, če nisi imel te sreče. Študij nevroznanosti ji je potrdil to, v kar je bila sama vzgojena: če si dovolj dolgo ponavljaš, da si vreden in sposoben, začneš to, morebitnemu začetnemu dvomu navkljub, verjeti. Olimpijka Sara živi izpolnjeno življenje. Odkar pa je tudi sama postala mama, le še bolj hvaležno zre na svoje odraščanje in priložnosti, ki se ponudijo z brezpogojnim sprejemanjem.

V zgodovino se je zapisala kot prva Slovenka z olimpijsko kolajno v plavanju. Sara je plavalno kariero in študij nadaljevala na kalifornijski univerzi Berkeley in bila uspešna na obeh področjih. Kot trikratna ekip­na prvakinja NCAA, ameriškega študentskega športnega združenja, je diplomirala iz psihologije (s poudarkom na nevropsihologiji) in pozneje v San Diegu z odliko opravila magisterij iz psihologije uspešnosti.

V magistrski nalogi se je ukvarjala z letalsko psihologijo in preučevala učinek usposab­ljanja za čuječnost pri pilotih letalskih družb. Med dodiplomskim in podiplomskim študijem se je ukvarjala z raziskovanjem možganov na Kalifornijski univerzi v San Diegu v laboratoriju za nevroznanost OptiBrain dr. Martina P. Paulusa.

Po izkušnjah v ZDA se je preselila v Dubaj, nato v Oslo, zdaj pa z družino živi v Radov­ljici in zlagoma osvaja nove in nove vrhove.

Vaše predavanje Ali piloti potrebujejo mentalno usposabljanje, ki ste ga imeli leta 2016 na TEDx, je še vedno velika uspešnica. V njem ne govorite le o tem, kako ste se že zgodaj videli na olimpijskih stopničkah in nato dejanski trenutek uresničitve sanj sprejeli s sproščenim »Končno!«. Predavanje je tudi zelo zabavno. Predvsem v delu, ko govorite o tem, kako sta si bila različna vaša mama in oče, kako se razlikujeta t. i. slovenska in srbska vzgoja. Če vam je mama kdaj pa kdaj rekla, da nehajte sanjati, saj je konkurenca res velika, je oče zvesto ponavljal: »Ljubavi, ti to sve možeš!«

(Smeh.) Ja, to predavanje je še vedno hit. Res sem imela srečo. Dobila sem najboljše mogoče starše. Imam delovno mami, ki je zame naredila vse in več ter nas vse skupaj držala na realnih tleh. In očeta, ki si je vse življenje upal sanjati z mano. Pozitivnim afirmacijam, ki jih je vame sprogramiral že v otroštvu, verjamem še danes.

Zakaj sem vztrajala? Ker sem že kot mlada šport­nica ugotovila, da je rezultat močno odvisen od mojega razmišljanja. Nemogoče bi bilo vsak dan preplavati 16 kilometrov, če bi premišljevala o tem, da je težko, da je trener naporen, če bi se smilila sama sebi. Tudi štoparica bi zelo hitro pokazala, da s takšnim razmišljanjem zapravljam čas. Že pri 12 letih sem izbrala miselno naravnanost, ki mi je vseskozi govorila, da če želim biti vrhunska, to pomeni tudi, da moram imeti miselnost zmagovalca. Znotraj izzivov sem vedno iskala rešitve, bolečino premagovala s preusmerjan­jem pozornosti.

Nisem premišljevala o tem, kako zelo me vse boli, temveč se vprašala, kje lahko najdem moč in hitrost. Nikamor ne bi prišla, če bi se na tekmovanju prepustila razmišljanju, da si ne za­služim biti, kjer sem, da jih je veliko boljših od mene, da prihajam iz majhne Slovenije ... Zgodaj sem se naučila, da mi lahko uspe le, če bo moj um odporen, pozitiven, usmerjen k uspehu. Na trenutke se mi zdi res zanimivo videti ljudi, kako zelo se bojijo pozitivnih afirmacij.

Dobila sem najboljše mogoče starše. Imam delovno mami, ki je zame naredila vse in več ter nas vse skupaj držala na realnih tleh. In očeta, ki si je vse življenje upal sanjati z mano. Pozitivnim afirmacijam, ki jih je vame sprogramiral že v otroštvu, verjamem še danes.

Razumem, da je lahko neprijetno govoriti si, da zmoreš, znaš, da verjameš vase, saj tvoji možgani na te misli niso navajeni, upirajo se ti. A tisto, kar sem se naučila že majhna, mi je študij nevroznanosti samo potrdil: če si dovolj dolgo ponavljaš določene misli, te, pa čeprav sprva ne verjameš vanje, prekrijejo stare. Predstavljajte si, da to deluje tako, kot da bi presneli kaseto. Dvomim, da bi nekdo, ki si vsak dan pol leta ponavlja spodbudne misli, po šestih mesecih še vedno dvomil o njih.

Napredek je včasih počasen, to je res, a postopoma ti misli, ki si jih ponavljaš, po­stajajo domače, prijetne celo. Če so pozitivne misli pretežke zate, začni tako, da si zadaš eno samo nalogo, in sicer, da se nemudoma nehaš kritizirati. Ko ti to uspe, se loti druge: ne kritiziraj drugih. Tretja naloga je naučiti se sprejemati pohvalo. Potem pa spet poskusi s pozitivnimi afirmacijami. Poglej se v ogledalo zjutraj, nasmehni se sama sebi, daj si priznanje, da si tukaj, da se vidiš. Nato pa, ko boš pripravljena, dodaj še, da si vredna, da se spoštuješ, da si močna, lepa, zdrava in sposobna.

Tako se gradi pozitivna samopodoba. Seveda je takšna pot lahko ljudem tuja, zanje je pot v neznano, še posebno če v otro­štvu nikoli niso dobili nobene pohvale, če je bila ljubezen, ki so jo prejeli, vedno pogojna. Že to, da otrok sliši mamo ali očeta, ki mu rečeta: »Pa kaj je s tabo?!«, je hudo. Obstajajo pa seveda še mnogo bolj trpke zgodbe. Zato sem tako srečna in hvaležna, ker sem rasla v okolju neskončne ljubezni, podpore. Izgradila sem močan občutek lastne vrednosti, ki mi omogoča, da mi danes ni treba iskati zunanjih potrditev.

Otroštvo ste preživeli v tujini. V resnici niti ni minilo tako zelo veliko časa, odkar ste se vrnili v Slovenijo. Ker imate tudi izkušnjo šolanja v tujini, ste si najbrž izobli­kovali pogled na to, kako drugačne so šole, ki ste jih obiskovali, od teh pri nas. Kaj bi izpostavili?

Srečna sem, ker sem hodila v mednarodno šolo. Niti enega dneva se ne spomnim, ko bi me bilo strah, učiteljev, testov. Zdi se mi naravnost noro, da danes otroke vsak dan spravljamo v strahovit stres. Šola bi zanje morala biti varno okolje, v katerem so deležni spoštovanja.

Učitelji, ki so me učili, so si vedno iz mene želeli izvleči najboljše, skupaj smo iskali poti do uspeha in novo znanje pridobivali v sproščenem okolju. Ko nam je učitel­jica postavila vprašanje, smo skoraj vsi dvignili roko, saj nikogar od nas ni bilo strah, kaj bo, če odgovori napačno.

Učenje z občutki strahu je vedno neuspešno. Nemogoče je iz sebe potegniti informacijo, ki jo iščeš, če so tvoji možgani preobremenjeni s »preživetjem«. Potrebujemo revolucijo šolstva. Učitelje, ki ti bodo znali reči, da je dobro najprej globoko vdihniti, preden odgovoriš, si vzeti čas, se pomiriti. Spodbuditi z besedami, da vsi navijamo zate, saj gotovo nekaj veš. In če česa ne, ni nič narobe, naučil se boš.

Mika Isaković, eden naj­uspešnejših športnih pilotov v nekdanji Jugoslaviji, dolgoletni direktor komercialnega letalstva pri Jatu, Biserka, ki je bila jadralka in pozneje stevardesa pri Jatu. Poroka in otroci so jo oddaljili od letenja, ne pa tudi od letalstva – vrsto let je delala kot kustosinja v letalskem muzeju. Vaša dedek in babica. Nato oče pilot, zdaj inštruktor pri Boeingu, mama, nekdanja stevardesa, brat prav tako pilot. Kako ste vendar lahko izbrali plavanje?

(Smeh.) Plavam zaradi mami. Bila je izjemno dobra plavalka. Otroštvo sva z bratom preživela v Maleziji in Indoneziji. Veliko časa smo prebili na bazenih in mami sem vedno rada gledala, ko je plavala. Bila je res lepa, sloka, čudovita hrbtna plavalka. Hotela sem biti prav takšna kot ona.

Imela sem srečo, da sem se nato znašla pod okriljem trenerke Anke Colnar, nato Branke Pirc in pozneje Mihe Potočnika. A mami in Anka sta bili tisti ključni osebi, ki sta vame vsadili ljubezen do plavanja, me naučili pravilne tehnike. Vse to med igro. Plaval je tudi brat, a se je nato usmeril v letalstvo. Jaz sem se plavanja držala, nato študija nevroznanosti, a na koncu prav tako pristala v letalstvu, saj sem magistrirala iz letalske psihologije. Brat Gal je danes pilot, oče je letalski inštruktor, vsi skupaj pa ustvarjamo novo platformo za pilote, ki jim bo pomagala pri pripravah na letenje in jih psihično opolnomočila.

Delo pilota je namreč izjemno stresno. Ne glede na to, kaj se jim v življenju dogaja, morajo zasebnost pustiti pred vrati pilotske kabine in biti vedno optimalno pripravljeni. Če gre kaj narobe, morajo biti v delčku sekunde pripravljeni sprejeti odločitev. Šola za pilote sicer ponuja odličen t. i. »fizični« trening. Pridobijo ogromno znanja, vsakih šest mesecev se morajo na novo dokazati. A tisto, kar jim manjka, so psihološke priprave, veščine spopadanja s stresom.

Če so pozitivne misli pretežke zate, začni tako, da si zadaš eno samo nalogo, in sicer, da se nemudoma nehaš kritizirati. Ko ti to uspe, se loti druge: ne kritiziraj drugih. Tretja naloga je naučiti se sprejemati pohvalo. Potem spet poskusi s pozitivnimi afirmacijami. Poglej se v ogledalo zjutraj, nasmehni se sama sebi, daj si priznanje, da si tukaj, da se vidiš. Nato pa, ko boš pripravljena, dodaj še, da si vredna, da se spoštuješ, da si močna, lepa, zdrava in sposobna. Tako se gradi pozitivna samopodoba.

Kako prepoznati pilota?

Pilota prepoznaš po tem, da je izredno sposoben poskrbeti zase. Ko prideš domov po 16-urnem letu iz Aucklanda na Novi Zelandiji v Dubaj, na primer, je tvoja prva naloga počitek. Ne, ni lahko biti part­ner pilota. Odnos zahteva veliko razumevanja, da lahko pilot v svojem poslu čim dlje kar najbolj optimalno deluje. In to nenehno učenje ... Pilota nam­reč prepoznaš tudi po tem, da mora vseskozi spremljati posodobitve, priročnike, nove protokole, postopke.

Odkar pomnim, oče vestno skrbi za svoje mentalno zdravje, meditira, kot orodje uporablja tudi hipnozo. Na zunaj je biti pilot prestižen poklic, a strašansko naporen. Nočni leti, jet lagi, nenehno spreminjanje bioritma. Ni malo pilotov, ki imajo prav zaradi teh izjemno zahtevnih okoliščin kratek »rok trajanja«. A oče je vedno znal poskrbeti za to, da je ohranjal svoje telesno in mentalno zdravje. K čemur je seveda prispevala tudi podpora doma, ljubeče okolje, kjer mu ni bilo treba skrbeti, ali bo zmogel vse tegobe pustiti pred vrati pilotske kabine, saj teh ni bilo veliko.

Seveda se zgodi življenje, pridejo novi in novi izzivi, a doma sem res dobila čudovit vzor, kakšna je tista prava part­nerska podpora. Šele zdaj, ko sem tudi sama mamica, pa zares razumem, kaj vse je mami naredila zame.

Prihodnje leto bodo v Parizu poletne olimpijske igre. Ste prejemnica srebrnega olimpijskega odličja v kate­goriji 200 metrov prosto v Pekingu leta 2008. Pred leti se je govorilo o tem, da vam Plavalna zveza Slovenije še vedno ni izplačala tretjine nagrade. Upam, da so se zadeve do danes že uredile.

Niso se. Glejte, močno dvomim, da bom ta denar kdaj videla. Zvezi sem predlagala, naj namesto tega vsaj investira vame in v naslednje generacije plavalcev ter v slovenščino prevede mojo knjigo Between two lanes – mental training program for swimmers (Med dvema progama – program mentalnega treninga za plavalce, op. p.).

Lepo bi bilo, če bi recimo nekdo, ki postane član kadetske reprezentance, poleg opreme dobil za darilo še mojo knjigo. Izjemno pomembno je namreč, da miselnost oblikuješ kar najbolj zgodaj. Kliče me veliko zaskrbljenih staršev, ki ne vedo, kaj naj, saj je njihov otrok ank­siozen, trenira, a ne dosega uspehov. Če bi lahko, bi se klonirala. Pomagala mladim z vsem znanjem, ki ga imam, da bi se lažje spopadali s pritiski, pričakovanji. A moja ideja ni naletela na plodna tla.

Vzpenjam se na pod­ročju psihologije, predavam v podjetjih, delam z različnimi profili ljudi in razvijam orodja, ki jim pomagajo k višji kakovosti življenja.

Ko sem vrsto let po kolajni prišla na zvezo, da malce povprašam, kako je zdaj z mojim denarjem, je takratni predsednik rekel le: »Sarica, ne bodi tako ambiciozna, saj veš, da smo se malo zakalkulirali, ti si pa tako ali tako iz Dubaja, tako da vam denar z neba pada.« No, ampak to, da so mi ZDA plačale študij na univerzi Berkeley, ker sem prejemnica olimpijskega odličja, se mi zdi največje mogoče darilo.

Velikokrat je lahko usoda vrhunskih športnikov, ki končajo kariero, klavrna. Tudi zaradi tega, ker pravzaprav vse življenje vlagajo samo v šport, ob koncu kariere ostanejo praznih rok pred negotovo prihod­nostjo. Vi pa ste po olimpijskem uspehu nanizali še veliko drugih. Čeprav imate šele 35 let, se že uveljavljate na področju psihologije optimalne učinkovitosti. Kako bi kolajno umestili med svoje uspehe danes, ko ste jih po njej nanizali še kar nekaj?

Res sem hvaležna, da mi je bilo dano imeti prostor, ki mi je omogočal obilo samorazis­kovanja. Preizkusila sem se na različnih področjih. Tudi ko sem tekmovala v plavanju, je bil moj svet širši od olimpijskega bazena. Bilo mi je omogočeno razviti številne kompetence, zato se mi ni bilo težko znajti v novi vlogi, ko sem končala plavalno kariero. Tudi študij na Berkeleyju je organiziran tako, da lahko treniraš in študiraš na vrhunski ravni. Seveda je naporno, seveda je bilo kdaj tudi težko, izredno težko, a te vseskozi spremlja razumevan­je, ki ga pri nas še vedno ni. Si predstavljate pri nas vrhunskega športnika, ki študira medicino? Neizvedljivo.

Če bi bili bolj prožni v razumevanju tega, kaj je mogoče, bi bilo veliko manj nesrečnih zgodb, ki pridejo po koncu kariere. Občutek imam, kot da sem iz bazena in študija neposredno skočila v laboratorij za nevroznanost na Kalifornijski univerzi v San Diegu, kjer sem raziskovala nevronske mehanizme optimalne zmogljivosti, odpornosti in mehanizme spoprijemanja s stresom. Nato sem v Dubaju delala kot pripravnica na psihološkem oddelku letalske družbe Emirates Airlines, kjer sem oblikovala svoj program duševnega usposabljanja za letalske pilote. Pridružila sem se startupu v Oslu in štiri norveška dekleta pri­pravila na veslanje čez Atlantik, nato pa vrnila v Slovenijo.

Res je, da je olimpijska kolajna vrhunec moje športne kariere, a zdaj so pred mano novi vrhunci. Vzpenjam se na pod­ročju psihologije, predavam v podjetjih, delam z različnimi profili ljudi in razvijam orodja, ki jim pomagajo k višji kakovosti življenja.

Eno takih orodij je družabna igra, ki je prišla na trg pred kratkim; imenuje se Od sanj do cilja in je prvi vodnik za določanje ciljev, katerega vsebina vam pomaga spremeniti vsako željo v cilj in tako močno povečati možnosti za uresničitev sanj. Je inovativno orodje, ki vas popelje na premišljeno zasnovano potovanje, na katerem vsaka postaja obravnava eno temo o postavljanju ciljev. Tudi jaz imam že danes pred svojimi očmi sliko, kje želim biti čez deset let.

A vem tudi, da se pot nikoli ne konča. Sem izjemno radovedna in silno rada se učim. Zato si prizadevam, da bi tudi v drugih ljudeh vzbudila to radovednost, ki je v meni zrasla tako naravno. Ni lahko biti radoveden, če imaš občutek, da nisi dovolj, in če meniš, da drugemu s svojim uspehom jemlješ prostor.

Preberite še: Špela Frlic, pripovedovalka: Zgodbe so lahko orodje, ki nam pomaga razumeti in ubesediti težke izkušnje

Morda vas zanima tudi: Heather Morris, pisateljica: Ta pripoved o obnašanju paznic v Auschwitzu me je najbolj pretresla