Lucija Čevnik: Bila sem čustveno spregledan in zanemarjen otrok. A svoji mami sem odpustila vse

Pred kratkim pa je izdala knjigo Hčerka mami, v kateri je zapisala tisto, kar bi mama morala slišati, a ji hčerka še ni znala ali zmogla povedati. V intervjuju je spregovorila o odnosu med materjo in hčerko, ki ni nujno idealen, temveč je lahko tudi boleč – in kako zaceliti rane, ki so posledica skrhanega odnosa. 

V knjigi Mama hčerki mama svojo hčerko med drugim opozarja na nevarnosti lastnih notranjih senc, ki ustvarjajo našega najhujšega sovražnika – strah. Kakšne so posledice vzgoje, ki temelji na strahu? 

Strah je dušilec svobode. Kdor je vzgajan s postulatom ustrahovanja ali strašenja, v sebi zakrkne. Boji se lastne sence, boji se sebe, saj ga neprestano spremlja negotovost, kako ustreči želji drugega. Takšna oseba se povleče vase, skuša se narediti nevidno.

Otrok odraste v posameznika, ki je navajen kimanja, nikoli ne izrazi lastnega mnenja, ne zna postaviti mej ali reči ne, boji se vsakega konstruktivnega prepira. Ob spremembah in izpostavljanju čutijo takšni ljudje izredno nelagodje.

Najbolje se znajdejo v sivini povprečja, neopaženi, a obenem vedno lačni ljubezni in vidnosti, po katerih sicer vse življenje hrepenijo, pa zanju nikoli ne zmorejo prositi, kaj šele zahtevati, saj globoko v sebi verjamejo, da ju niso vredni. Spremlja jih izrazito negativna samopodoba in kronično nezaupanje vase. 

Kako lahko torej mama vpliva na hčerkino samopodobo? 

Tako, da najprej poskrbi za lastno samopodobo. Čeprav pogosto zmotno mislimo, da vzgajamo z besedami, vzgajamo z vzgledom. Zgodi se, da pride hčerka domov iz šole vsa poklapana in žalostna, ker ji je nekdo rekel nekaj neprijaznega.

Odnos z mamo je običajno prva vez, ki nas poveže s svetom. 

Mama ji skuša pomagati in ji reče, naj se nepridipravu zoperstavi, naj bo bolj samozavestna, da je vredna, da je lepa. Naj se s tem ne obremenjuje. S tem seveda ni nič narobe. Prav je, da jo mama spodbuja. Pri tej sliki je kontradiktoren mamin vsakdanji odnos do same sebe.

Vedno je tiha, ponižna, kadar se recimo v trgovini nekdo vrine pred njo v vrsto, je tiho, vselej potrpi. Trpi partnerjeve opazke, poniževanja, njegov alkoholizem, nerganje šefa … Kje naj se njena hči nauči zdravega samozavestnega odnosa do sebe, če ji mama vse življenje s svojim vedenjem nazorno kaže, da je za žensko vse dovolj dobro?! In je treba vselej vse potrpeti.

Odnos med materjo in otrokom so analizirali številni psihoanalitiki, psihoterapevti in filozofi. Zakaj je odnos z mamo tako zelo pomemben?

Odnos z mamo je običajno prva vez, ki nas poveže s svetom. Od tega odnosa je odvisno naše življenje. Človek je edino bitje, ki se rodi onesposobljen za samostojno življenje. V prvih mesecih, letih, smo odvisni od skrbi drugega – prve dominantne osebe v našem življenju. In to je najpogosteje mama.

Kako se mama odziva na naše dražljaje, na naš jok, prvi nasmeh, naš strah, naše signale, ki jih kot otročiček pošiljamo v svet, je odvisno našega razumevanja sveta in nas samih. V maminih očeh se za otroka zrcali svet in on sam.

Na nas, mamah je, kaj bomo predale naprej in kaj odstranile iz nezdrave zapuščine naših prednic, ki smo jo kot hčerke same podedovale

Če nas mama vidi kot osebnost, kot nekoga, ki je tam za nas, nam zna prisluhniti, potem nas to pomiri in nas navda z občutkom varnosti, sprejetosti in razumljenosti. Takšni otroci zaupajo vase in zaupajo tudi v druge. Ljubeča in čuječa mama gradi ljubečo in čuječo hčer in skozi njo tudi podobno vnukinjo.

Tako ljubezen kot travma se lahko prenašata skozi generacije mater in hčera. In prav zato je pomembno, kakšen odnos gradimo s hčerko, saj z njim soustvarjamo dobrobit ali pa bolečino roda potomcev. Na nas, mamah je, kaj bomo predale naprej in kaj odstranile iz nezdrave zapuščine naših prednic, ki smo jo kot hčerke same podedovale.

Kadar hčerke niso deležne ljubeče nege, varnosti in vzgoje, lahko to pusti globoko rano, ki jo ima veliko odraslih, ujetih v samodestruktivne navade, o čemer piše ameriška psihoterapevtka Kelly McDaniel v knjigi Hrepenenje po mami. Ali pri svojem delu pogosto opažate uničujoče vzorce obnašanja, ki so posledica različnih oblik pomanjkanja materinske ljubezni?

Vsekakor. In kot sem prej omenila, so to transgeneracijski vzorci ponižanih, razočaranih, neslišanih in prezrtih žensk, ki so tisto, kar so dobile od svojih mater, z vzgojo prenesle na svoje hčerke.

Najpogostejša vzorca sta biti pridna in biti žrtev. Pridna, kot sinonim za otroka, ki je moral dati staršem mir, da se z njim ni bilo treba ukvarjati. Takšna deklica je odrasla v neopaženo, tiho, pohlevno žensko in ženo. 

V vzorcu žrtve pa deluje ženska, mati, ki se neprestano razdaja za otroke, partnerja, vnuke in nikoli ne zmore sebe postaviti na prvo mesto.

S svojim žrtvovanjem - pospravljanje, kuhanje, skrb za druge, razne usluge, podkupovanje … - v drugih neprestano vzbuja občutek krivde, kajti takšne žrtve, ki jo je sposobna igrati samo mama, ne more otrok nikoli oddelati.

Gre za popolnoma nezdravo zavozlanje odnosov, kjer žrtev s svojim nenehnim  žrtvovanjem v mrežo nadzora ujame tistega, ki se zaradi tega počuti neznosno krivo. Nastane toksična navezanost, ki se ciklično ponavlja.

Kako je mogoče zaceliti rane, ki so posledica toksične navezanosti ali bolečega odnosa z mamo?

Potrebno je ogromno dela na sebi. Ozaveščanja vzorcev in gledanja v zrcalo, ki nam ga nastavlja otrok. To je dolgotrajen in boleč proces. Le s težavo se uzremo v tem odsevu, ki ga nam ga zrcali otrok. A to je pravzaprav še najlažja pot.

Otroci so naši najboljši terapevti, guruji, učitelji, čeprav smo sami prepričani o nasprotnem – kaj vse jih moramo mi, starši, naučiti, jim pokazati, jih usmeriti. In bolj kot smo pri tem posesivni, več škode delamo njim in manj priložnosti imamo, da pozdravimo sebe.

Sama sem deloholik, kar je seveda kompenzacija za »ne ukvarjati se s sabo, s svojimi bolečimi potlačenimi občutki«, in vem, kako zelo me je vrgla iz tira hčerkina »lenoba«.

Ko mi je enkrat zabrusila: »Pa zakaj mi vedno vzbujaš slabo vest, če se sredi dneva za par minut uležem, da se umirim?«, se mi je posvetilo, kaj počnem.

In to je bila praktična priložnost za popravek, mojo lastno adaptacijo, celjenje moje rane in posledično tudi njene. Priložnost za prekinitev generacijskega občutka ne-pravice do počitka, brezdelja. Učenja, kako biti ok, četudi nisi pridna.

V knjigi pišete, da je pri starševstvu zelo pomembno zaupanje. Je pomanjkanje zaupanja v odnosu z otrokom morda posledica lastnih strahov?

Ja, lahko bi temu tako rekli. Strah pred izgubo kontrole je strah pred zaupanjem. Naši otroci so danes postali projekt, ki si ga starši želimo peljati po svojem vnaprej začrtanem scenariju.

Nismo najbolj navdušeni, da bi kaj, ko gre za našega otroka, prepustili naključju, spontanosti in nepredvidljivosti. Če so starši športniki, bo tudi otrok treniral vsaj en šport. To ne pomeni, da bi zgolj igral nogomet, ker to rad počne, temveč mora nogomet trenirati in pri tem pokazati tudi rezultate.

Bolezen je pogost beg pred nenasitno pošastjo starševskih pričakovanj.

Zaupanje smo zamenjali za predvidljivost, ki jo pri otroku merimo s takšnimi in drugačnimi rezultati - ocenami, uspehom pri obšolskih dejavnostih, številom nastopov, diplom, priznanj …

Prevzema nas občutek, da bo otrok ob premalo nadzora končal na cesti, pod mostom ali v zaporu, če karikiram. A prav na takšen način ga ukalupljamo in mu onemogočamo osebnostni razvoj. In smo spet pri žrtvi in krivdi.

Tolikokrat slišim starše: »Toliko stvari sva ti omogočila, kupila, nudila, ti pa se tako vedeš! Kako si nehvaležen!«

Starša se žrtvujeta za nekaj, česar si otrok mogoče sploh ne želi in on pri tem seveda nosi neznosen občutek krivde. Boji se, da nikoli ne bo uspel zadovoljiti pričakovanj svojih staršev. Veliko otrok tudi zboli, da bi tako na nezavedni ravni ubežali tem pritiskom.

Bolezen je pogost beg pred nenasitno pošastjo starševskih pričakovanj.

Starši imamo danes ogromno informacij o vzgoji, obenem pa se zdi, da postaja starševstvo vse večji izziv. Številne ženske se preizprašujejo, če so dovolj dobre mame, če svojemu otroku nudijo dovolj ljubezni, varnosti … Kakšna je pravzaprav dobra mama?

Verjamem, da je vsaka mama na nek način dobra mama. Težko bi rekli, da katera mama želi svojemu otroku slabo ali načrtno delati škodo. Če to drži, potem govorimo o psihopatu.

Mama je takšna kot je. Ne bomo je spremenili. Sami moramo postati mama svojemu lastnemu ranjenemu otroku v sebi.

Vsaka mama na nek način deluje in operira z veščinami in znanjem, ki jih je sama prejela preko lastne vzgoje. Da od sebe najboljše, kar zmore in zna. Res pa je, da to, kar otroku daje in nudi, ni vselej tudi najboljše za otroka. 

Strinjam se z vami, da je čutiti veliko nezaupanja v lastno vzgojo, sledenja raznim vzgojnim gurujem in spremljajočega občutka, da če ni vse tako, kot smo prebrale v knjigah, smo mame zatajile pri vzgoji.

In spet se pojavi krivda, ki jo spremlja občutek, da nisem dovolj dobra mama ter strah, da bomo oziroma smo naredile nekaj narobe. Vendar, bolj kot sledimo strogim navodilom in vzgojnim proceduram iz knjig in spleta, manj smo dovzetne in čuječe za dejanska sporočila in potrebe otroka, ki ga imamo pred sabo.

Vidimo ga kot objekt, ki ga je treba ustvariti in vse manj kot bitje, s katerim se moramo na nek način povezati, ga razumeti, videti, začutiti. Takšna strukturirana vzgoja ustvarja individualiste, neempatične posameznike, ki so se že zgodaj naučili, da je struktura  - čas hranjenja, strukturiran čas aktivnosti - pomembnejša od emocij, ki jih otrok oddaja.

Nedovzetnost mame za otrokove emocije malčka nauči, da se nima smisla truditi s kazanjem viška čustev, saj se nanje nihče ne odziva. Bolje jih je ugasniti, potlačiti, se vdati in se v življenju zanesti le nase.

Nedovzetnost mame za otrokova čustva lahko povzroča travme ali pa težaven odnos z njo. Kakšno vlogo igra odpuščanje pri zdravljenju travm in izboljšanju odnosa z mamo?

Odpuščanje nas osvobaja. Preteklosti se ne da zradirati, niti popraviti. Bilo je, kot je bilo. Jaz sem svoji mami odpustila vse.

Kot otrok sem bila zaradi sestrine zgodnje smrti in mamine hude psihične bolezni, ki je s to družinsko tragedijo nastopila, zelo čustveno spregledan in zanemarjen otrok.

Mogoče sem zaradi tega kdaj do mame čutila tudi jezo, tako na neki nezavedni ravni. A, ko sem dobila svojega otroka, ko sem sama postala mama, sedaj šele lahko zares poskušam razumeti bolečino, ki jo povzroči izguba otroka.

Kako naj bi mami še lahko karkoli zamerila?! Dala mi je, kar je takrat sploh zmogla - da je zmogla preživeti, že to je bil neizmeren boj in na nek način darilo tudi zame.

Kaj pa, če mama noče prevzeti odgovornosti za svoja dejanja in je vsakič, ko začne hčerka govoriti o svoji bolečini, užaljena ali zamenja temo - kako ravnati v takšnem primeru?

Mama je takšna kot je. Ne bomo je spremenili. Sami moramo postati mama svojemu lastnemu ranjenemu otroku v sebi.

Travma nas zaznamuje, ni pa potrebno, da na njej zgradimo celotno svojo identiteto, torej, ni potrebno, da nas travma tudi definira. Najti moramo zdravo jedro v sebi in se opreti nanj ter iti dalje po svoji poti naprej.

Pred kratkim ste izdali knjigo Hčerka mami. V njej pišete o mami, ki se je po najboljših močeh trudila biti dobra mama. Kljub temu pa je njena hči skozi njun odnos kdaj občutila tudi bolečino in nerazumljenost. Na kakšen način se lahko mati in hči osvobodita jeze, zamer, občutkov krivde ter zaživita v ljubečem odnosu?

Pomemben je iskren pogovor, če je to možno. Največkrat ni. Še posebej, če gre za neke oblike nezdrave, toksične, navezanosti. 

Jaz sem to storila tudi s pisanjem obeh knjig. Vse skupaj se je začelo s samorefleksijo, ko sva s hčerko, ki se je v času korone iz otroka čez noč prelevila v uporno najstnico, dnevno padali v neskončne konflikte in napetosti.

Postalo je nevzdržno in vedela sem, da moram nekaj ukreniti. Pri sebi, seveda. Najlažje je prst usmeriti v drugega in si ga v svojem prav podrediti.

Otrok je pri tem precej nemočen in nebogljen, najstnica pa nič več. Premore bistveno več notranje moči, upora in individualnosti, da se zoperstavi starševski represiji. Ko sedaj gledam nazaj, moram priznati, da cenim to njeno protiofenzivo. Odprla mi je oči.

Predvsem mi je pri vzgoji postal moto bodi in pusti biti. Ona je takšna kot je. V mojih očeh pa bi še vedno rada kaj na njej »popravila«, a to so seveda moji kompleksi, frustracije, strahovi. Nisem popolna mama, daleč od tega, se pa trudim vsak dan postati boljša.

Kaj svetujete mamam in hčerkam, da bodo njihovi odnosi ljubeči?

Razumevanje. Hčerkam razumevanje, da jim je mama dala to, kar je zmogla in znala. In mamam, da to, kar so dale in predale hčerkam, ni bilo zanje nujno najboljše ali pa ni bilo tisto, kar so od mame želele, potrebovale, pričakovale.

A tako je pač bilo. Časa se ne da prevrteti nazaj. Mama naj zaradi tega sedaj ne živi v krivdi, temveč naj predvsem pokaže razumevanje, da tudi hčerki ni vselej bilo lahko. 

Preberite še: Sanja Rozman: Vedenjski vzorci, ki jih oblikujemo v otroštvu, so kot zapor

Morda vas zanima tudi: Ajda Rotar Urankar: Ko je bilo najtežje, mi je ta stavek neskončno pomagal