Sanja Rozman: Vedenjski vzorci, ki jih oblikujemo v otroštvu, so kot zapor

Ravnokar končuje roman z naslovom Ujetniki preteklosti, v katerem ne govori le o tem, na kakšen način se travmatična preteklost vmešava v našo sedanjost, jo kvari in povzroča ponavljanje travmatičnih dogodkov, temveč bralcu tudi približa odnos med psihoterapevtom in klientom.

Postavili smo ji nekaj vprašanj o tem, kakšno vlogo v odnosih igra denar in kako na to, kako ravnamo z njim, vplivajo naša prepričanja.

Opažate v zadnjih letih med ljudmi, ki se k vam zatečejo po pomoč, kakršne koli razlike glede social­no-ekonomskega stanja? Imate občutek, da se zdaj težje preživljajo in si tudi težje privoščijo psihoterapijo?

Ukvarjam se z ljudmi, ki trpijo zaradi posledic nekemičnih zasvojenosti. Preden se obrnejo name, v povprečju mine deset let težav. Njihovo življenje se v tem času toliko zaplete, da brez pomoči ne gre več.

Edina bistvena razlika, ki jo opažam v zadnjih letih, je to, da so številni, ki pridejo v moje skupine, že večkrat poskusili poiskati psihoterapevt­sko pomoč.

To, da Slovenci nismo narod, ki bi se obračal k psihoterapiji, torej ne drži. Ko pridejo k meni, so stiske zaradi zasvojenosti že tako hude, da jim grozi izgorelost, bolezen, razpad družine, težave na delovnem mestu.

Tako resno je, da poti nazaj ni. Prišli so do točke, ko so se začeli bati za svoje duševno zdravje, zavedajo se vplivov, ki jih ima zasvojenost na njihovo življenje, zato se za pot k okrevanju odrečejo marsičemu drugemu.

Kako prepričanja, ki so na­stala v otroštvu, v tem primeru o denarju, vplivajo na naše življenje? Najverjet­neje vzgoja, pri kateri vsak dan slišiš, da je denar zlo, tisti, ki ga ima, pa pokvarjen, nima blagodejnih po­sledic.

Denar ni ne zlo ne bog. Denar je neke vrste materializiran odnos. Če govorimo o zakonski skupnosti, ne moremo mimo dejstva, da je zakonska skupnost tudi ekonomska skupnost. Ne moremo se kar pretvarjati, da denar ni pomemben, da je ljubezen pomembnejša.

Včasih smo imeli bolj romantično podobo, da je prav ta nad vsem. No, danes se trend obrača. Najverjetneje tudi zaradi vpliva družbenih omrežij. Ideja, da bi bil bogat, da bi imel veliko denarja, s katerim se potem lahko bahaš, je številnim mladim postala vrednota.

Sicer pa še vedno velja, da lahko tudi z načinom, kako ravnamo z denarjem, opredelimo odnos. Obstaja več vrst manipulacij. Če si recimo jezen na svojega partnerja, ker te je prevaral, se mu lahko »maščuješ« tako, da z njegovega računa porabiš denar.

Manipulacija je lahko tudi posojanje denarja. Ko si namreč izposodiš denar in ga ne moreš vrniti, si upnika s tem v resnici privezal nase. Dolžnika ni mogoče zapustiti.

Denar je moč, moč v odnosih namreč. In igre moči, stalnica številnih partnerskih razmerij, se zato kažejo tudi skozi denar. Zato poznamo pojem finančne nezvestobe.

Ta pomeni na primer porabo skupnega denarja za lastne namene zato, da bi partnerja prizadel. Pomembno je tudi poudariti, da se glede denarja nekateri vedejo »anoreksično«; ponosni so, da ga ne porabijo skoraj nič, da lahko poleti preživijo zgolj z »nabranimi borovnicami«.

S tem svojim asketskim načinom življenja se postavljajo, navdaja jih s ponosom ali ga imajo za duhovno stališče. Nekateri gredo v druge skrajnosti. Postanejo odvisni od nakupovanja, iger na srečo. Na denar lahko gledajo s prezirom, prepričani, da jim ga ne bo nikoli zmanjkalo, da jim bogastvo pripada. Scenarijev je veliko.

Ko na ljudi gledaš skozi razumevanje tistega, kar skrivajo, tistega, kar je globoko v njih, jih začneš dojemati povsem drugače.

Čeprav je bolečino, občutke prevare težko vrednotiti, me zanima, ali vam izkušnje potrjujejo, da ima v part­nerskem odnosu finančna nezvestoba drugačno moč kot recimo, kaj vem, zunajzakonsko razmerje?

Na to vprašanje ne morem odgovoriti z natančnimi podatki, saj raziskave, ki bi dajale kakršne koli jasne odgovore za populacijo, ki prihaja po pomoč k meni, ne obstajajo.

Ameriški psihiater Eric Berne, utemeljitelj transakcijske analize, je dejal, da si ljudje že zelo zgodaj v otroštvu, to je v prvih treh letih, ustvarijo predstave o tem, kakšno bo njihovo življenje, in da so jim zvesti tudi, ko odrastejo. Čeprav je jasno, da se jih večinoma ne zavedajo.

To predstavo oblikujeta dve stvari. Prva je prepoved nečesa, kar je življenjsko pomembno, druga pa je dovoljen­je, torej pod kakšnim pogojem smejo to imeti. Recimo, da otrok začuti, da ni zaželen, razen če je priden in vsem pomaga. In te vzorce nato igra vse življenje.

Ne zdi se smiselno, da bi se človek na primer bal denarja. A kot ste omenili prej; če že od malega posluša, da je denar zlo in da ga imajo samo nepošteni ljudje, mu predstavlja neke vrste grožnjo.

Če ga pozneje v življenju dobi, bo naredil vse, da ga bo kar najhitreje porabil, saj se bo najbolje počutil, če bo imel v žepu samo drobiž za sproti.

Lahko si kot otrok nenehno poslušal, da je tvoja družina revna, da si ne more čisto ničesar privoščiti, zato si v odraslosti prizadevaš, da bi imel denarja v izobilju in si privoščil vse, kar so ti nekdaj odrekali.

Številni se počutijo varne, če imajo nakopičen denar. Čeprav je ta varnost bolj ali manj navidezna. Hazarder je denimo prepričan, da bo denar rešil vse njegove težave, hkrati pa je vedno brez njega.

Ja, v odnosu do denarja se jasno pokaže, katere misli vodijo posameznika, misli, ki jih morda celo ni ozavestil, a se po njih nehote ravna. Ko na ljudi gledaš skozi razumevanje tistega, kar skrivajo, tistega, kar je globoko v njih, jih začneš dojemati povsem drugače.

Pogosto se mi zdi krilatica, da človek živi, kar si prikliče, krivična. Zdi se mi noro revnemu človeku reči, da je siromašen zgolj zato, ker njegove misli niso usklajene z bogastvom.

Ljudje, ki na lotu zadenejo milijonske zneske, se v treh do petih letih večinoma znajdejo v povsem enakih finančnih okoliščinah, v kakršnih so živeli pred zmagovalnim dobitkom.

Zakaj? Ker v tem času niso spremenili načina razmišljanja. Denar jim je »padel z neba«, začeli so sprejemati nespametne odločitve, prepričani, da ga nikoli ne bo zmanjkalo. Dokler ne ostanejo brez. Denar je energija. Kaže na to, koliko se zdiš samemu sebi vreden izobilja.

Si zaslužim, da mi je dobro? Med svojimi strankami velikokrat opazim »zanimivo« vedenje. Ko se jim začne življenje obračati na bolje – običajno je to približno leto dni po tem, ko ustavijo svoje zasvojenosti, se stabilizirajo, začnejo skrbeti zase –, se prestrašijo.

Videti je, kot da so pritisnili na zavoro, saj imajo občutek, da zapuščajo območ­je ugodja, življenje v kalupu, ki so ga bili navajeni.

Takrat jim je treba pomagati, sicer se bodo zatekli nazaj v zasvojenost. Ker so ti kalupi nezavedni, jim čisto nič ne pomaga, če jim rečem, da sabotirajo sami sebe. To prelomnico »strahu« opisujejo kot občutek, kot da se nekaj pripravlja, čutijo jo kot napetost.

Bolje ko jim gre, bolj nelagodno se počutijo. In ko se potem zgodi recidiv, se zdi, kot da so doživeli olajšan­je. Pogosto mi žrtve nasilja v otroštvu pripovedujejo, da ni klofuta tisto, kar je najhujše, temveč psihična napetost, ki raste, ko se »pripravlja k nevihti«.

Zato potem, ko te res doleti udarec, čutiš olajšan­je. Češ, dobro, zdaj je konec. Ljudje se namreč razlikujemo tudi po tem, koliko dobrega si po svojem lastnem prepričanju zaslužimo.

Če menim, da mi pripada samo drobec veselja, bom pri obilici tega čustva naredila vse, da bi ustavila to »nelagodje«.

Scenariji, vedenjski vzorci, ki jih oblikujemo v otroštvu, so kot zapor, nasprotje svobodi. Smo ujetniki svojih misli, te pa rojevajo dejanja, ki imajo svoje posledice.

Svoboda je občutenje, da je v tem svetu dovolj vsega, kar ti potrebuješ. 

Nekateri ljudje načrtujejo svoje življenje daleč v prihodnost. Sklepajo življenjska zavarovanja za vse mogoče okoliščine, poskušajo predvideti vse morebitne nesreče. Drugim pa je, se zdi, kaj malo mar, kaj bo čez 20 let, saj živijo tukaj in zdaj. Imata ti dve razliki v vedenju svoj vir v razumevanju minljivosti ali kje povsem drugje?

Drugje. Naj razložim. Prva leta otroštva ljudi oblikujejo v t. i. varni ali nevarni navezanosti. Tisti, ki so navezani varno, se tudi o teh stvareh odločajo bolj svobodno. Eden od znakov nevarne navezanosti je tudi prepričanje, da na svetu ni nikogar, ki bi poskrbel zame.

Ali pa: če se morda nekje najde kdo, na katerega bi lahko računala, se moram nanj prikleniti, saj druge priložnosti ne bo. Obe obliki nevarne navezanosti se torej kažeta ne le skozi odnos do denarja, temveč tudi skozi odnos do tega, koliko ljubezni, koliko dobrega meniš, da ti pripada.

Svoboda je občutenje, da je v tem svetu dovolj vsega, kar ti potrebuješ. In če to, kar ti manjka, trenutno ni na voljo, verjameš, da bo pri­šlo na pot.

Če pa meniš, da na tem svetu ni dovolj ne denarja ne ljubezni, se obojega lahko oklepaš za vsako ceno, saj se boš le tako lahko počutil, da si varen.

Jasno je tudi, da ideji izobil­ja in revščine nista povezani samo s tem, koliko denarja imaš. Tudi vi večkrat omenite, da je ključ odnos, ki ga ima človek do samega sebe in sveta okoli sebe. Zato mi zaupajte, kaj je v življenju tisto, kar vas dela bogato.

Živim življenje, ki mi je všeč. Sem v pokoju, pišem knjige, vodim skupine. Imam dovolj, da mi ni treba skrbeti, kaj bom oblekla, kaj bom jedla. Moja filozofija o denarju je preprosta; vidim ga kot reko, ki uravnoteženo priteka in odteka.

Ni pa bilo tako od nekdaj. Ko sem zapustila nekdanjega soproga, ki je bil hazarder, sem se morala spopasti z nakopičenimi dolgovi. Dolgo obdobje sem imela tri službe, marsičemu sem se morala odreči.

A to je bila cena moje svobode. In iz te izkušnje še vedno črpam. Na koncu sem dobila mnogo več, kot sem izgubila. Nisem si dovolila, da me stlačijo v koncept žrtve, ki sta ji dovoljena le skromnost in skrivaštvo. Hvaležna sem, da se je moje življen­je obrnilo tako, kot se je.

Preberite še: Alenka Godec: Odločila sem se, da bom staranju pustila, da me doleti

Morda vas zanima tudi: Nina Gaspari: Bil je šok, ki ga dolgo nisem prebolela