Klara Čampa: Bolezen me je odprla svetu

Dvaintridesetletna Klara Čampa o svoji poti, na kateri je bolezen rak pustila globoko sled, govori iskreno in radoživo, kot da ne bi bila prepletena tudi z obilo trpkosti.

Vse, kar se ji je zgodilo, namreč razume kot streznitev, ki jo je nujno potrebovala, da danes lahko živi polno in srčno.

Življenje sprejema s hvaležnostjo, saj je dobila še eno priložnost. S svojima hčerkama zvesto sledi letu belih metuljev.

Mlad človek ima običajno vsaj približne ideje, kje se želi videti čez deset let. Ste si, ko ste jih imeli 19, predstavljali, kako se bo obrnilo vaše življenje? Prepričana sem, da ne.

Ah, seveda ne. Bolezen me je osebnostno spremenila. Pred tem sem zgolj obstajala, živela z ihto, bežala, potem pa se je vse postavilo na glavo. Prepričana sem, da se je zgodilo, kar se je moralo zgoditi.

Pred dvema letoma je za rakom dojke umrla vaša mama. Kako ste se soočali s svojo boleznijo in njenim odhodom obenem?

Njena zgodba je malce drugačna od moje, saj so bolezen pri njej odkrili razmeroma poz­no. Sicer sva obe imeli raka dojke, le da jaz trojno negativnega, ona pa hormonsko odvisnega. Pri meni so bolezen odkrili zgodaj in tudi kirurg mi je prihodnost predstavil z besedami: »Nekaj mesecev kemoterapije in boste kot novi!« Tako je tudi bilo.

Na Onkološkem inštitutu sem poiskala tako psihološko pomoč kot pomoč v ambulanti za klinično prehrano. Morda sem imela srečo, ker je moje zdravljenje potekalo med epidemijo covida-19, saj ni bilo nikakršne gneče. Ko zdaj hodim na kontrolne preglede, se včasih res vprašam, ali sem v bolnišnici ali na letališču. Sicer so moje izkušnje z Onkološkim inštitutom res izjemno pozitivne. Zaposleni tamkaj so eni najbolj srčnih in empatičnih ljudi, kar jih poznam.

Čeprav so ji zdravniki dejali, da je pred njo le še nekaj tednov življenja, je mami ostala z nami še leto dni. Je dokaz, da je, če je tvoja volja močna, še veliko možnosti. Ko jo izgubiš, je konec. Tisti zadnji dan, ko je odšla, je dobesedno spustila življenje in zaspala. Ni prejemala nobene protibolečinske terapije, odločila se je, da je dovolj. Občutek imam, kot da je tisto zadnje leto vztrajala zgolj zato, da je preživela z nami svoj čas najbolj kakovostno, kot je le lahko.

S svojo boleznijo se nimate težav javno izpostavljati. Velikokrat omenite, kako zelo veliko je odvisno od tega, ali bolezen razumeš kot kazen ali kot darilo.

Res je. S pomočjo bolezni sem spoznala, da je ogromno odvisno od tvoje življenjske naravnanosti. Če se postaviš v vlogo žrtve, tudi zdravljenje ne deluje, kot bi moralo. Moj edini cilj je bil preživeti. Ko je najprej zbolela mami, za njo pa še jaz, sem ji namenila veliko svojega časa, saj sem vedela, da so njeni obeti drugačni kot moji. Čeprav so ji zdravniki dejali, da je pred njo le še nekaj tednov življenja, je ostala z nami še leto dni. Je dokaz, da je, če je tvoja volja močna, še veliko možnosti.

Ko jo izgubiš, je konec. Tisti zadnji dan, ko je odšla, je dobesedno spustila življenje in zaspala. Ni prejemala nobene protibolečinske terapije, odločila se je, da je dovolj. Občutek imam, kot da je tisto zadnje leto vztrajala zgolj zato, da je preživela z nami svoj čas najbolj kakovostno, kot je le lahko.

Seveda, tudi jaz sem šla skozi obdobje, ko si nisem hotela pri­znati, da je ni več. Iskala sem znake, da je še z nami. Tudi hčerkama sem rekla, da če bosta kdaj kje videli belega metulja, to pomeni, da ju je prišla pozdravit babi. Vedno mi, ko ga vidita, rečeta: »Glej, babi!«

Ste nosilka mutacije gena BRCA 1. Kaj to za vas pomeni?

To, da je obstajala velika, celo 80-odstotna verjetnost, da zbolim še na drugi dojki in da zbolim tudi za rakom jajčnikov. Zaradi tega sem si dala odstraniti tako obe dojki kot jajčnike. Seveda sem s tem padla v menopavzo, otrok več ne morem imeti. Vendar to ni nobena težava, saj imam dve krasni deklici, ki potrebujeta zdravo mamico.

Tudi če ju ne bi imela, bi se odločila enako. Navsezadnje nimam prihodnosti, če nisem zdrava najprej jaz, mar ne? Ginekologinja mi je sicer rekla, naj z odstranitvijo jajčnikov počakam do 35. leta, a nisem videla smisla v tem, da naslednjih nekaj let živim v strahu pred morebitno boleznijo.

Še hujše stvari so na svetu kot to, da me občasno obliva, da moje razpoloženje niha ter da me tu in tam bolijo kosti.

Ljudje, ki delijo svojo izkuš­njo z rakom, pogosto poudarijo, da jim je bolezen ponudila novo priložnost življenja, da drugače ne zmogli živeti tako kakovost­no. Na začetku ste omenili, da vas je rak osebnostno spremenil. Menite, da bi zmogli dobro živeti tudi brez te izkušnje?

Ne. To trdim z gotovostjo. Bolezen me je odprla svetu. Bila sem človek, ki opravlja naloge na avtopilotu, zdaj pa sem Klara, ki polno živi. Za bolezen sem hvaležna. Če ne bi tistega usodnega aprila mami izvedela za svojo diagnozo, dvomim, da bi mesec dni poz­neje tako hitro ukrepala, ko sem v prsih zatipala bulico.

Mislim, da ti življenje včasih primaže klofuto, da se zbudiš. Meni jo je in jaz sem nemudoma odprla oči. Čeprav nisem edina, ki je zbolela tako mlada, imam občutek, da ženske še vedno premalo resno jemljemo, kako zelo pomembno je samopregledovanje. Vem tudi, da marsikatera ženska, ki dobi Dorino kuverto s povabilom na preventivni pregled dojk, zamahne z roko.

Imajo občutek, kot da bi lahko izvedele kaj slabega, zato pregleda raje ne opravijo. Pozabljajo pa, da lahko s tem izgubijo tudi priložnost za zgodnje odkritje bolezni.

Z Gašperjem sva se spoznala aprila leta 2021, mesec dni preden mi je umrla mami. Zdaj tudi to srečanje povezujem s svojim stavkom: vse se zgodi z razlogom. Z Gašperjem sva najprej zgradila res izjemno prijateljstvo, bil je tudi del naše v šali poimenovane »onko mafije«.

Ste si izbrali kakšen poseben datum, na katerega praznujete?

Praznujem čisto vsak dan sproti. Morda se sliši smešno, a res vsak dan živim, kakor da je moj zadnji. Takoj ko odprem oči, se zavem, kako zelo se veselim dneva, ki je pred mano. Vprašam se, kaj lahko danes naredim, da mi bo dobro, kako lahko pomagam sebi in drugim, kako res izpolniti dan.

Preden sem zbolela, sem imela ogromno »prijateljic«. A z boleznijo jih je 80 odstotkov odpadlo. Zdaj vem, da okoli sebe ne potrebujem kopice ljudi, temveč le ti svoji dve najbližji, za kateri sem res hvaležna.

Tudi partnerja ste spoznali na onkologiji. Mi lahko poveste več? Bolezen vam je očitno prinesla tudi ljubezen.

Tako je, na Onkološkem inštitutu se je poleg izgub mamice in prijateljic, ki sem jih spoznala in jih ni več med nami, rodila tudi zgodba o pozitivni plati te stavbe. Z Gašperjem sva se spoznala aprila leta 2021, mesec dni preden mi je umrla mami. Zdaj tudi to srečanje povezujem s svojim stavkom: vse se zgodi z razlogom.

Z Gašperjem sva najprej zgradila res izjemno prijateljstvo, bil je tudi del naše v šali poimenovane »onko mafije«. Z ljudmi, ki nas je povezovala zgodba o bolezni, smo preživljali čas v hribih, na raznih srečanjih itd. Po moji ločitvi med zdravljenjem sva si z Gašperjem dala priložnost kot partnerja in skupaj tudi še enkrat premagala njegovo bolezen, saj se mu je letos ponovil Hodgkinov limfom.

Ampak tudi to je za nama in verjamem, da je zdaj dovolj teh lekcij in da bova skupaj živela zavestno življenje, saj naju ogromno povezuje.

Zdravje pogosto napačno razumemo samo kot odsotnost bolezni. Kako ta pojem razumete vi?

Zdravje je pojem, ki ga po 20. septembru 2020, ko sem prejela diagnozo, jemljem kot nekaj veličastnega. Priznam, tudi meni je bilo včasih samoumevno, da sem zdrava. Po taki preizkušnji pa dobi čisto drugačen pomen. Velikokrat slišimo stavek: »Zdrav človek ima milijon želja, bolan pa samo eno.« In tega se res premalo zavedamo. Vse ovire v življenju se premagajo, če smo zdravi. Zato cenite svoje zdravje, skrbite zanj.

Preberite še: Veste, kakšen garač je vaše srce?

Morda vas zanima tudi: Nina Osenar Kontrec: Niti las si nisem bila sposobna umiti, enkrat mesečno mi jih je mama