Eva Pogačar: O tej Slovenki so prejšnji teden govorili vsi

Eva Pogačar, dr. med., spec. anesteziologije in reanimatologije, predsednica Strokovnega centra Rdečega križa Slovenije, gorska reševalka, nekdanja zdravnica reševalka letalka in zdravnica helikopterske enote nujne medicinske pomoči, je letošnja Ona 365.

Že leta si prizadeva, da bi znanje prve pomoči postalo vrednota, ki ne bi ušla nikomur.

Pomagati ponesrečenemu, da se oprime za nit, ki vodi nazaj v življenje, je največje darilo, ki ga lahko daš človeku. Po četrtkovi razglasitvi sva sedli v prazno Unionsko dvorano in strnili vtise.

Ko sva se za predstavitveni intervju nominirank srečali februarja, sem imela občutek, da ste rahlo zadržani. Niste dajali občutka, da si izpostavljenosti želite ali jo potrebujete. A ker je vaše življenjsko poslanstvo razširjati pomen prve pomoči, ste v pogovor privolili. Zdaj ste z laskavim naslovom Ona 365 deležni še več pozornosti. To je tudi dobro, mar ne?

Seveda! Veseli me, da na tak način pomen prve pomoči postaja vse bolj prepoznan. Zato želim, da se o tem govori, spremeni, kar se da, se premakne naprej. Sicer mi v javnosti ni težko govoriti, ni mi težko nastopati, res pa je, da po tem nimam večje potrebe.

Ko ste me povabili, sem si najprej res rekla, kaj mi je tega treba, ampak če se zato več govori o pomembnih temah, potem je to gotovo dobro. (Se nasmehne.)

Na prireditvi smo slišali, kako pomembna je enakost med spoloma. Minister Luka Mesec pa je v svojem govoru poudaril, da smo na zelo spolzkem terenu, saj se tudi v evropskem prostoru kaže nazadovanje. Kakšne so vaše osebne izkušnje (ne)enakosti v po­klicu, ki ga opravljate?

Če izpostavim svoje delo zdravnice ... Da nismo enaki, je dejstvo. Zdravstvo je večinoma ženski poklic, a ko se ozreš po tem, kdo so v njem nadrejeni, vidiš večinoma moške. Tudi ko pogledam h gorski reševalni službi, je organizirana tako, da na dveh od sedemnajstih postaj v svojih vrstah nočejo imeti žensk.

Kolegica zdravnica se je na eno od njih celo obrnila s prošnjo, da bi postala njihova članica, saj zdravnike potrebujejo v vsaki, a so ji odgovorili, da žensk pa že ne. Stvari se premikajo počasi. Mariborska postaja ima predsednico, tudi v naši smo ženske dobrodošle.

A težko je razumeti stavke, ki jih je mogoče slišati še danes: »Sto let smo bili brez ženske, bomo pa še naslednjih sto.« Pomisleki, ki se pojavijo zgolj ob tem, da si ženska, niso redki. A ob njih so tudi trenutki zadoščenja, ko ti piloti, sodelavci na terenu rečejo, da delaš odlično. Vendar ne kot moški, saj mi ni treba biti.

Zelo boleče je, vsaj zame, ko slišim za nujnost ženskih kvot v politiki. Meni se zdijo žaljive. To, da so ženske enakovredno zastopane, se mi zdi nekaj normalnega, nekaj, kar bi moralo biti normalno. Poglejte si televizijske oddaje. Na okroglih mizah imamo pred kamero vedno skoraj same moške, redko žensko. Zakaj? Ker moški vedo več?

Jaz sem v svojem življen­ju z moškimi vedno shajala brez težav, v njihovi družbi sem se vedno dobro počutila, ustvarila prijateljstva. A če pogledam stanje, v kakršnem smo, si moramo priznati, da so nas do sem pripeljali moški. Sem, v ta pat položaj, posledico neoliberalizma, neke kulture grobosti.

Moški so nas pripeljali v stanje, ki ga bomo očitno morale reševati ženske. V družbah, recimo skandinavskih, kjer imajo ženske bolj opazno vlogo, je, tako se zdi, sobivanje drugačno, drugačne so tudi vrednote. A to ne pomeni, da trdim, da bomo ženske spremenile svet.

Ljudje, ki želijo svojo sled pustiti z dobrimi, moralnimi in etičnimi dejanji, najsibo zasebno ali poslovno, za svoja prizadevanja ne po­trebujejo zahvale. Takšni so. Pa vendar me zanima, kaj priznanja pomenijo vam. Menim, da se je dobro zahvaliti ljudem, jih izpostaviti, tudi če »zgolj opravljajo svoje delo«. Se za­hvaliti zdravniku, da zdravi, učitelju, da uči, slikarju, da slika. Se strinjate?

Se! Morali bi se zahvaliti. Zdi se mi, da smo te stvari kar preskočili. Za zdravnike rečejo, da tako in tako plačujemo zanje. Za učitelje, da je šola tako in tako brezplačna. Čemu bi se zahvaljevali za njihovo delo? Pustimo ob strani, koliko je kdo plačan za delo, ki ga opravlja. Usoden je odnos. Pogled v oči.

Svoj poklic bi lahko opravljala tudi tehnicistično, zamahnila z roko in rekla hvala lepa in na­svidenje. A to ni prav. Odnos je vedno obojestranski. Ne­kdo daje, nekdo prejema. Oboji pa bi morali vložiti več truda v ohranjanje človečnosti in kultivirane komunikacije. Danes pa vse tako hitro teče. Problemi se ne rešujejo, ampak jih vse pogosteje opredeljujemo zgolj kot šum.

Morali pa bi poslušati, slišati in si pogledati v oči. Se zahvaliti ne le z besedo, temveč tudi z nasmehom in s trenutkom. Meni najbolj primanjkuje časa. Zato je prav to, moj čas, največje darilo, ki ga lahko dam drugemu.

Gospa Pogačar, iskreno vam čestitam, želim veliko časa in miru. Pa morda, da bi si manj jemali k srcu, česar ne morete spremeniti?

Saj si ne jemljem k srcu. Ne splača se. Največ, kar lahko narediš, je, da v svojem mikrookolju ugotoviš, na kaj imaš vpliv, kakšen je tvoj domet. Jaz ne morem Zemlje postaviti na glavo, spremeniti ustave.

Dovolj je, če počnem, kar lahko, in to me zadovoljuje. Želim si, da bi vsak od nas našel tak svoj kotiček. Potem bi vsi lažje in bolje živeli.

Eva Pogačar je v ekskluzivnem intervju zaupala svojo neverjetno izkušnjo, ki jo je zaznamovala za celo življenje. Na sprehodu jo je namreč zadela strela, in če ji ne bi na pomoč priskočil moški, ki je obvladal prvo pomoč, najverjetneje ne bi preživela. Več najdete TUKAJ.

Preberite še: Dan Podjed: Nad človekom in družbo nikakor nisem obupal

Morda vas zanima tudi: Sabina Obolnar: Tako se življenja ne tlači in ne uničuje