Ali poznate formulo učenja sadje – sirup – sok?

Upokojena profesorica angleškega jezika in ruščine, kulturna publicistka in raziskovalka ljudske kulture ter etnološkega gradiva je v nabor poljudnoznanstvenih in leposlovnih knjig ter pedagoških priročnikov dodala učbenik za otroke z naslovom S stripom do znanja.

»Pišem predvsem za mlade. So večni vir energije,« pove 86-letna Dušica Kunaver. In doda: »Še vedno ostajam učiteljica, čeprav ne morem več stati za katedrom. Veste, če bi se še stokrat rodila, bi še stokrat postala učiteljica.«

Od kod ideja za knjigo prav zdaj in kaj vas je navedlo, da zagovarjate učenje po starem vzorcu?

Misel na učenje po dva tisoč let starem vzorcu me spremlja že zelo dolgo. Ko sem se kot učiteljica začetnica izvlekla iz vajeniškega obdobja svojega poklica, sem začela doumevati, da moja naloga ni le slediti učnemu načrtu in učbeniku, ampak da je moje poslanstvo več kot le to. Šola mora učenca usposobiti za življenje.

Učencu nikdar v življenju ne bo treba znati, denimo, četrte lekcije iz tretjega učbenika. Ta lekcija je lahko le klin na lestvi, po kateri se mora učiti plezanja. Sposobnost plezanja je torej tisto, kar je pomembno! Vsaka učna snov je klin na lestvi usposabljanja!

Nekega dne sem se spomnila na nepozabno šolsko uro, ko nam je v gimnaziji profesor zgodovine Silvo Kranjec pripovedoval zgodbo o dveh sinovih umrlega grškega kralja. V preročišču Delfi sta morala dokazati, kateri od njiju je usposobljen za vladarja Grčije. Modrih svečenikov v preročišču ni zanimalo njuno znanje matematike, fizike, retorike …, želeli so vedeti, koliko sta se ob nabiranju vsega tega znanja usposobila za vodenje države.

Iz zapletenega stavka prerokbe so modreci v Delfih spoznali, da bo dober vladar tisti od obeh kraljevih sinov, ki si je celotno prerokbo najprej natančno ogledal, izluščil njeno bistvo in nato našel rešitev. Kot kralj bo torej najprej natančno spoznal svojo deželo, nato se ne bo izgubljal v nepomembnih pod­robnostih, ampak bo našel bistvene probleme, se osredotočil nanje in jih rešil.

Takega vodjo potrebuje vsaka država, vsaka tovarna, vsako podjetje – tudi danes. Take sposobnosti potrebuje vsak človek v svojem življenju – tudi danes. Iz te starogrške zgodbe lahko izpeljemo formulo učenja: sadje – sirup – sok. Znanje in sadje sta si podobna v tem, da je sadje pokvarljivo, znanje pa je pozabljivo.

Če hočemo skladiščiti sadje, ga moramo »skrčiti« v sirup, ob uporabi pa razredčiti v sok. Če želimo skladiščiti znanje in ob tem pridobivati vedno višje umske sposobnosti, moramo učno snov skrčiti v bistvo, ob uporabi pa znanje razširiti v uporabno obliko.

Igor Ribič, ki je ilustriral vašo najnovejšo knjigo, je imel pri delu popolno ustvarjalno svobodo in je narisal strip.

Igor je mojster ilustracije, zato je najbolje, da ima pri svojem delu popolno ustvarjalno svobodo. S stilom ilustracije se krasno prilagaja vsebini besedila, ki ga ilustrira.

Pravljično vsebino nariše pravljično. V knjigi S stripom do znanja je vsebina didaktična, zato se je lotil stripa, da bi bila podoba knjige privlačna mladini današnjega časa.

Je že res, da je odnos do stripa v zadnjih letih precej drugačen, kot je bil denimo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, pa vendar …

Časi se spreminjajo. V šestdesetih letih smo mladi in stari brali romane z dolgimi umetniško zapisanimi premišljevanji, opisovanji, razglabljanji, strip pa vse zelo poenostavlja, zato so ga mnogi odklanjali.

Če izhajam s svojega stališča, sem se kot učiteljica naučila, da je treba biti prilagodljiv v odnosu med starimi in mladimi in iskati vedno nekaj dobrega.

Stara modrost glasi, da ena slika pove več kot tisoč besed. Moramo priznati, da je to res.

Verjetno je knjiga namen­jena predvsem otrokom. Se ne bojite, da bo knjižica bolj škodila kot koristila bralcem?

Ne, tega se res ne bojim. Tudi tisti, ki načelno strip odklanjajo, bodo morali ob tej knjižici priznati, da je koristna, in to z več vidikov. Drži se preizkušene šolske modrosti: če želiš, da ti otrok odpre glavo, mu na srček potrkaj. Povej mu zanimivo zgodbico, zapoj z njim pesmico, povej mu nekaj zanimivega, nato preidi na šolsko snov.

Nikdar ne bom razumela, zakaj šola poučuje sto stvari, nikdar pa ne uči učenca učiti se. Učenje je vendar neka spretnost, ki se je je treba naučiti – tako kot se šivilja uči šivati in kovač kovati. Naša starogrška zgodba kaže pot k inteligentnemu načinu učen­ja, k zavestnemu višanju umskih sposobnosti: oglej si celoto, poišči bistvo, ga skladišči in nato ob uporabi razširi. T. i. formula učenja sadje – sirup – sok je uporabna pri vseh šolskih predmetih.

Zavedati se moramo, da živimo v zgodovinsko prelomnem času. Starosvetna slovenska vas odhaja v zgodovino. Zadnje žanjice, ki so žele s srpi, zadnji kosci, ki so kosili s koso, so danes stari 90, 95 let. Ko bodo odšli od nas, bodo s seboj odnesli mnogo starih krajevnih pripovedi, pesmi in šeg.

Danes šola zahteva od šolarjev veliko nepotrebnih podrobnosti. Teh podrobnosti je toliko, da učenec celote sploh ne vidi. Uči se pač tisto, kar se mora učiti, cilj njegovega učenja pa je dobiti čim boljšo oceno in nabrati čim več točk za napredovanje. Ob tem dejstvu bi se vsi morali zamisliti – kaj je dolgoročni cilj izobraževanja in kaj je kratkoročno nabiranje ocen.

Z Igorjem Ribičem sodelujete že precej dolgo. Ustvarili ste tudi nekaj knjig za tuje založnike, kajne?

Z Igorjem sodelujeva že zelo dolgo in zelo uspešno. Vedrina in živahnost njegovih risb vedno bogati vsebino in jo dela privlačno.

Vemo, da zbirate tudi etnografsko gradivo in ljudsko izročilo. Je to vaše poslanstvo?

Res želim, da bi moje knjige, v katerih zbiram našo ljudsko dediščino, mladi rod sprejemal kot dragoceno bogastvo našega naroda.

Zavedati se moramo, da živimo v zgodovinsko prelomnem času. Starosvetna slovenska vas odhaja v zgodovino.

Zadnje žanjice, ki so žele s srpi, zadnji kosci, ki so kosili s koso, so danes stari 90, 95 let. Ko bodo odšli od nas, bodo s seboj odnesli mnogo starih krajevnih pripovedi, pesmi in šeg.

Za svoja dela ste prejeli tudi več nagrad. Katera vam največ pomeni?

Najbolj sem bila vesela nagrade Republike Slovenije na področju šolstva za leto 1996.

Kako ste usklajevali delo z družinskim življenjem?

Ko sem bila mlada mamica in pozneje »mlada« babica, so mi bile ljudske pripovedi in pesmi v veliko pomoč pri delu z otroki. Večina današnjih staršev se ne zaveda, kako pomembno je bogastvo otroške domišljije, ki raste ob pravljicah in pripovedkah, in kako pomirjujoča je zanje domača pravljica in pesem.

Kako sladko otrok zaspi, če mu zapojemo tiho, milo, valujočo domačo pesem. Ko je bil eden od mojih vnukov že v gimnaziji, mi je nekega dne rekel: »Babi, kadar si mi zapela pesem Pojdi z menoj na morje veslat, sem pa kar zaspal.«

Pišete že vse življenje in vaš književni opus je izjemen. Omeniva nekaj knjig: Šege in pesmi pod lipo domačo (od januarja do decembra), Ljudska pripoved pod lipo (ljudske pripovedi spremljajo zgodovinska dogajanja – pripovedi o Hunih, Turkih, graščakih …), Slovenske svetovne znamenitosti v ljudski dediščini, Učim se učiti, Učim se poučevati ... Kaj je rdeča nit vaših knjig?

Usmerila sem se na štiri področja: slovenska ljudska dediščina – pesmi, šege, pripovedi … –, pedagogika – knjige za učitelje, učence in njihove starše –, poenostavljeno učenje temeljev angleščine in drugih evropskih jezikov ter alpinizem – objavljanje alpinističnega gradiva mojega moža Aleša.

Tudi sodeč po vaših knjigah imamo Slovenci zelo bogato kulturno zgodovino.

Neizmerno bogato ljudsko dediščino imamo, vendar se tega premalo zavedamo. Imamo desettisoče ljudskih pesmi (samo v zbirki dr. Karla Štreklja jih je skoraj 10.000).

Tudi ljudskih pravljic in pripovedi ne moremo prešteti in pri šegah je prav tako. Pri nas ima vsaka vas svoj glas – ta ljudski rek dobesedno drži. To sem spoznala v letih predavanj po raznih krajih v naši domovini.

Življenje na vasi sem od blizu spoznala tudi sama, saj sem kot šolarka velik del počitnic preživljala pri sorodnikih na kmetih, predvsem pri svoji noni na revni kraški domačiji. Nepozabno lepe spomine imam na čas, ko smo otroci pasli krave na kraških gmajnah.

Vaše pisanje je zelo zahtevno, saj je treba vložiti veliko truda že v raziskovanje in preučevanje gradiva.

Veliko let berem skoraj samo narodopisne knjige. Veliko sem se naučila tudi v domovih za starejše občane. Sem pa življenje na vasi od blizu spoznala tudi sama, saj sem kot šolarka velik del počit­nic preživljala pri sorodnikih na kmetih, predvsem pri svoji noni na revni kraški domačiji.

Nepozabno lepe spomine imam na čas, ko smo otroci pasli krave na kraških gmajnah.

Ali vas kaj posebej preseneča, ko preučujete ljudsko izročilo Slovencev?

Ne doumem predvsem tega, zakaj naš čas daje premalo pozornosti ljudski dediščini. Z bogastvom našega ljudskega izročila bi lahko bogatili predvsem šolstvo, turizem in marketing.

Ob domačih pripovedih in pesmih bi šola postala prijetnejša in privlačnejša, turizem bi obogatil ponudbo s pripovedmi o nastanku krajev, gora, jezer … Upajmo tudi, da bo v marketingu minil čas velikih plakatov, ki želijo prevpiti drug drugega. Morda bo gospodarstvo spoznalo, da je tekstilna industrija zrasla iz znanja vaških predic, da ima težka industrija svoje začetke v vaš­kih kovačijah …

Ali se denimo zavedamo, da kozolci toplarji predstavljajo svetovni vrh ljudske lesene gradnje, da naše panjske končnice segajo v svetovni vrh ljudskega slikarstva?

Če se vrneva k vaši najnovejši knjigi … Zdi se, da je obdobje antične Grčije neizčrpen vir znanja in modrosti.

Antična Grčija plemeniti Evropo že več kot dva tisoč let. V Grčiji se je začela vrsta znanosti. V umetnosti antična dela še danes pomenijo – klasiko, lepoto, pravilnost.

Si lahko zamislite svoj odziv, če bi kot otrok prejeli tak učbenik? Kakšen bi bil?

Stara sem 86 let. V času mojega otroštva bi se mi strip gotovo zdel nekaj nenavadnega, vendar vem, da bi z veseljem gledala slikice, ki so v tej knjižici zares vedre, duhovite, smešne in zabavne. Če pa bi mi jo kak odrasli prebral, zraven še kaj povedal in se z menoj o knjižici pogovarjal, sem prepričana, da bi jo z veseljem in radovednost­jo sprejela.

Zadnje čase se veliko govori o izzivih soočenja z orodji in programi umetne inteligence predvsem v šolskem sistemu ...

Zdaj se v šolstvu pripravlja prenova šolskih programov. Tistim, ki delajo to prenovo, bi svetovala, naj prenehajo osnovnošolske in srednješolske učne načrte polniti z visokošolskimi učenostmi, naj raje prisluhnejo otroku in mladostniku ter vsebine prilagodijo starosti šolarjev.

V šolah danes manjka lepopis, lepo vedenje, vzgoja k tovarištvu, vzgoja k vrednotam, ki delajo naše življenje lepše. In – če se vrnemo k naši knjigi – v današnji šoli manjkajo usmeritve, kako naj se učenec uči. Za konec pa prisluhnimo še nasvetu šestošolca: »Ne zanimajo nas problemi človeštva, povejte nam kaj o nas.«

Preberite še: Leonida Mrgole: Permisivna vzgoja je povzročila največjo možno stisko na tem svetu

Morda vas zanima tudi: Stoletja so dečke oblačili kot deklice, a na neki točki se je to spremenilo