Petra Bole: Od arhitekture, oblikovanja nakita do poznavalke čebel

Ljubezen do čebel ima pri nas dolgo in močno tradicijo, čebelarstvo je slovenska nesnovna dediščina, del naše identitete. O čebelah že najmlajši vedo, da so pomemben del naravnega ravnovesja in nosilke življenja.

»Čebela s človekom že tisočletja živi v tesni povezanosti. Čebele tudi niso udomačene ali divje, so samo žuželke. Stremijo predvsem k popolnosti, k celosti, delujejo kot en sam superorganizem. Znotraj čebelje družine vladajo popoln red, enotnost in harmonija. Odstopanj ni. Če se morda le pojavijo, ni nobene usmiljenosti – čebele nemudoma pristopijo bodisi k 'pripravi' nove vladarice, matice, če 'stara' ni dovolj dobra in učinkovita ali po njihovem 'mnenju' primerna zanje, bodisi ukrepajo proti vsiljivcu. Prav tako nimajo nobene milosti do moških članov družine, trotov. Ko napoči čas, da morajo zapustiti družino, saj so zaloge hrane čez zimo skrbno odmerjene, in se trotom ne zdi, da bi zapustili udobje panja, jim čebele enostavno 'odsekajo glave'.«

Tako o svetu čebel pripoveduje dr. Petra Bole, direktorica Muzejev radovljiške občine, h katerim spada tudi Čebelarski muzej Radovljica. Odkar je pred štirimi leti prevzela vodenje ustanove, se ukvarja tudi s čebelarjenjem. »Da bi čebele in s tem dediščino čebelarstva bolje razumela.«

Dvajsetega maja, ob oblet­nici rojstva Antona Janše, pionirja sodobnega čebelarstva, praznujemo svetovni dan čebel. Letos šestič. Seveda je težko v nekaj stavkih zaobjeti odgovor, pa vendar, zakaj je vredno, da imajo čebele svoj dan?

Slovenija je v svetu čebelarstva nekaj posebnega, že če pogledamo našo zgodovino s pestro čebelarsko dediščino, drugje tako raznolike, bogate in s takšno zavednostjo, lahko bi rekli pripadnostjo, nimajo.

Zato navsezadnje ni nenavad­no, da smo bili prav Slovenci tisti, ki smo izpeljali pobudo, da se rojstni dan Antona Janše praznuje po vsem svetu kot poseben dan – svetovni dan čebel – čeprav so tudi nekateri drugi narodi imeli podobno idejo.

Zelo smo lahko ponosni na to. Seveda pa nista le bogata čebelarska zgodovina in naša ljubezen do čebel v ozadju tega pomembnega dneva, ko se jim poklonimo.

Čebele so zelo pomembne pri opraševanju, saj okoli tri četrtine poglavitnih rastlinskih vrst na svetu vsaj delno potrebuje opraševalce – seveda ne govorimo le o čebelah, tukaj so še čmrlji, čebele samotarke, metulji, drugi naključni opraševalci.

Kako to, da je na naših tleh tako bogata dediščina čebelarstva? Ob tem spomniva, da je čebelarstvo v Sloveniji kot način življenja vpisano na Unescov reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva.

Ljubezen do čebel ima na Slovenskem dolgo tradicijo. V preteklosti je svojevrstna skrb za čebele vodila k temu, da so zanje začeli graditi čebelnjake, ki so še danes domovanje naših kranjskih čebel (Apis mellifera carnica). Kranjsko čebelo odlikujejo lastnosti, kot so mirnost, krotkost, prilagodljivost, dobri donosi na pašah, odpornost proti boleznim, majhna poraba hrane v zimskem času in buren spomladanski razvoj. Zaščitena je z zakonom, kar pomeni, da je čebelarjenje v Sloveniji dovoljeno samo z njo. Tudi ta zakon nas loči od drugih dežel, kjer čebelarijo z različnimi medonosnimi čebelami.

Občudovanja vredna organizacija čebeljega panja je že od nekdaj vzbujala veliko zanimanje. Čebela je imela od prazgodovine dalje magično-religiozni pomen. Simbolizirala je duhovne vrline, ustroj čebeljih panjev so primerjali z ustrojem človeške družbe. Poslikane panjske končnice drugod kot pri nas niso poznane.

Z možem sva na domačem vrtu postavila čebelnjak, načrt zanj je narisal moj 93-letni čebelarski mentor Severin Golmajer. Imeti učitelja, ki čebelari že vse od svojega 16. leta, je izjemno darilo. Veliko me je naučil tudi pisatelj, fotograf in naravovarstvenik, čebelar Ivan Esenko.

Čebelarsko leposlovje, napredni in inovativni čebelarji, med njimi Anton Janša, prvi čebelarski učitelj na svetu, pa tudi izvirno čebelarsko orodje, lectarstvo, medičarstvo, svečarstvo … so dragocen del naše preteklosti, ki jo od leta 1959 ohranjamo v Čebelarskem muzeju.

Čebelarska dediščina nas povezuje z duhom naših prednikov in njihovimi spoznanji ter je še danes del nas, naše kulture in identitete.

Za intervju sem vas ujela v Pragi, kjer na velikem dogodku ob svetovnem dnevu čebel radovljiški Čebelarski muzej predstavlja tradicijo čebelarstva, kajne?

Res je, v Narodnem kmetijskem muzeju v Pragi smo postavili razstavo z naslovom Živeti skupaj. O čebeli in človeku – Zgodbe iz Slovenije. Razstavo smo pravzaprav preselili iz čeških Ivančic, kjer je Čebelarski muzej gostoval aprila, in je del dogodkov ob svetovnem dnevu čebel, ki jih je pripravilo slovensko veleposlaništvo v Pragi, na njej pa je na ogled tudi delček češke čebelarske zbirke iz njihovega muzeja.

Dogodek je bil odlično obiskan, udeležili so se ga predstavniki veleposlaništev, OZN, FAO, Apimondie, veliko veleposlanikov je prišlo, iz več kot 60 držav, kar je res čudovita promocija za Slovenijo.

Navdušil me je govor češ­kega ministra za kmetijstvo, ki je tudi sam čebelar, čebelari kar s 50 panji, kar ni majhna številka. Njegovo sporočilo je bilo, da bi se lahko večkrat zgle­dovali po ureditvi in delovanju čebelje družine, sodelovanju, enotnosti in povezanosti. Na Češkem so imeli letošnjo zimo velike izgube čebeljih družin, umrla jim je pri­bližno polovica vseh čebel.

Ali je pri opraševalcih zaznati, da se njihovo število zmanjšuje oziroma so ogroženi?

Številne raziskave potrjujejo upad populacij opraševalcev po vsem svetu, za kar so različni, skrb vzbujajoči vzroki. Podnebje je eden najpomembnejših mehanizmov, ki vpliva na razširjenost in obstoj vrst, tudi opraševalcev.

Temperatura se zaradi globalnega segrevanja spreminja, s tem se vrste umikajo z območij, kjer so zanje neugodne temperature, in če pri premiku naletijo na prepreke, ne preživijo. Poplave, vročinski valovi, nevihtne ujme in sušna obdobja vplivajo tudi na rastline in z njimi povezane živali v različnih ekosistemih.

Agresivno kmetijstvo, gojenje pretežno monokultur, krčen­je njihovega življenjskega prostora, bolezni, uporaba kemijskih sredstev za zaščito rastlin in drugi škodljivi vplivi so povzročili, da so opraševalci vse bolj v nevarnosti.

Ponekod je to pripeljalo celo do umetnega opraševanja rastlin, na primer v nekaterih predelih Kitajske. Opraševalcev ni več, zato mora človek s čopičem in cvetnim prahom sam opraševati rastline. Bolj ko se bo zmanjševalo število opraševalcev, bolj bo ogrožen tudi naš obstoj.

Imamo samo en planet – našo Zemljo, poskrbimo zanjo, da ne bo prepozno.

Poudarjate, da prav vsak izmed nas s svojim ravnanjem, vsakdanjimi navadami lahko prispeva k ohranitvi dragocenih marljivih žuželk.

Ko v Čebelarskem muzeju v Radovljici vodimo skupine, naj bo šolske, turiste, ranljive skupine ... in ko govorimo o ogroženosti čebel in drugih opraševalcev, nas pravzaprav precej obiskovalcev vpraša: »Kako lahko pomagam?«

Tukaj omenimo sajenje avtohtonih medovitih rastlin, ne samo po naših vrtovih, temveč tudi po balkonih, terasah, drugih zunanjih, urbanih površinah, potem je tukaj ohran­janje cvetočih travnikov, da košnjo zavlačujemo čim dlje, morda celo napravimo otočke, da ohranimo cvetoče rastline.

Čebela je imela od prazgodovine magično-religiozni pomen. Simbolizirala je duhovne vrline, ustroj čebeljih panjev pa so primerjali z ustrojem človeške družbe.

Tudi po naših vrtnih tratah lahko posejemo medovite rast­line, tako jih naredimo bolj pestre, cvetoče, z več hrane za opraševalce. Travnike in vrtove kosimo po cvetenju. Lahko tudi odstopimo primerne kmetijske lokacije za pašo čebel čebelarjem.

Med kupujemo lokalno, pri bližnjih čebelarjih. Predvsem pa ne uporabljamo kemikalij, in če to opazimo v bližini – ukrepamo. Lahko pa tudi izdelamo svojo gnezdilnico za čebele samotarke.

Po izobrazbi ste arhitektka, z magisterijem iz oblikovanja nakita ter doktoratom iz filozofije in teorije vizual­ne kulture. Ste se s čebelarstvom spogledovali že kdaj prej ali ste se zanj navdušili, ko ste prevzeli vodenje muzeja?

Z mojimi tremi brati smo kot majhni imeli želve, paličnjake, morske ribice, kanarčka, zajčke, pri hiši je bil kuža, pri babici je bila manjša kmetija in čudovit velik star sadovnjak. Odraščala sem ob dedku, ki je že pred desetletji gojil zelenjavo s prav posebno ljubeznijo, čebel pa nisem zares poznala, imel jih je sicer moj pradedek na Primorskem, vendar že davno, davno nazaj.

V družinskem arhivu smo našli sto let stare fotografije pravzaprav ravno v času pisanja moje prve knjige, kar je bilo prijetno presenečenje, saj nismo vedeli, da je imel pradedek tako lep in umetniško poslikan čebelnjak, domnevno izpod čopiča prastrica slikarja Ivana Vavpotiča.

Ko sem pred štirimi leti prevzela vodenje Muzejev radovljiške občine, h katerim spada tudi Čebelarski muzej Radovljica, o čebelah pravzaprav nisem vedela ničesar. Prav ničesar! Jasno pa mi je bilo seveda, da je treba Čebelarski muzej popolnoma prenoviti in postaviti novo stalno razstavo, česar smo se nemudoma lotili.

Šele takrat se mi je razjasnilo, da če čebel ne bom spoznala zares, če ne bom razumela njihovega življenja, sporazumevanja, njihovega pomena ... nova razstava sploh ne bo mogoča. Kako razlagati in predstavljati čudoviti svet čebel in z njim povezano dediščino, ko to poznaš samo v teoriji, v praksi pa ne? Nemogoče!

Zelo rada izdelujem stvari, snujem nove koncepte, ukvarjala sem se z oblikovanjem, s konceptualno umetnostjo, poučevala sem študente na Fakulteti za dizajn, sodelovala s številnimi podjetji, bila sem tudi oblikovalka nakita v Zlatarni Celje ... Moje zatočišče je bila vedno dobro oprem­ljena delavnica, kjer sem večinoma izdelovala nakit.

Ustvarjalnost je bila del mene, brez razstav – nekje 150 sem jih imela v svojem življenju –, snovanja nečesa novega, raziskovanja neznanega, brez izzivov, takšnih ali drugačnih, si svojega življenja skoraj ne morem predstavljati. Ko me nekaj zares zanima, temu želim priti do dna, čisto do konca, kar seveda pomeni ure in ure raziskovanja, veliko pogovorov s strokovnjaki, pomeni doktorat ali knjigo. Imam pa srečo, da sem že od nekdaj deležna velike podpore družine, pravzaprav me kar vsi družinski člani podpirajo in pomagajo pri tem.

Pri vseh mojih projektih srečujem zanimive ljudi, tako smo denimo novo stalno razstavo v Čebelarskem muzeju postavili z več kot 40 sodelujočimi, z muzejskimi sodelavkami, čebelarskimi strokovnjaki, različnimi muzeji, institucijami, čebelarji, prostovoljci ... Noro kreativno je bilo. Projekt prenove celotnega muzeja in postavitve razstave se je intenzivno odvil v šestih mesecih, brez kakršnih koli težav, vse je potekalo sinhrono do konca. Zato se na tem mestu vsem vpletenim v ta proces, ki je bil sicer zelo zahteven, iskreno zahvaljujem in sem hvaležna za vse znanje, informacije, ki smo si jih delili.

S tem projektom sem – no, pa skupaj s čebelarjenjem – zares postala del čudovitega sveta čebel. Knjige, ki so ob tem nastale, tudi s pomočjo sponzorjev, pa so mojo ljubezen do čebele le še utrdile. Ustvarjalnost, tako kot življenje, vedno najde pot, pa četudi je v mojem primeru to zdaj čebelarstvo, saj verjamem, da moramo v življenju slediti svojim sanjam in jih tudi lahko dosežemo.

Čebelje družine imate seveda tudi na domačem vrtu.

Da bi čebele in dediščino čebelarstva bolje razumela, sem se začela ukvarjati s čebelarjenjem. Z možem sva na domačem vrtu postavila čebelnjak, načrt zanj je narisal moj 93-letni čebelarski mentor Severin Golmajer. Imeti učitelja, ki čebelari že vse od svojega 16. leta, je izjemno darilo.

Veliko me je naučil tudi pisatelj, fotograf in naravovarstvenik, čebelar Ivan Esenko, najprej, ko smo pri­pravljali novo stalno razstavo v Čebelarskem muzeju, kjer je sodeloval z vsebino, fotografijami in predmeti, pa tudi pozneje, ko sva ustvarjala skupaj obe knjigi. V prvi, Živeti skupaj. O čebeli in človeku, je poleg fotografa Mirana Kambiča avtor fotografij, za drugo, Svet opraševalcev, kjer je tudi avtor fotografij, pa smo besedila pisali skupaj še z dr. Andrejem Šaleharjem.

Prva je nastala v zelo kratkem času, tudi po zaslugi odlične urednice Mihaele Pichler Radanov, oblikovalke Barbare Bogataj, prevajalke Adele Grey, prav tako sem pri njenem nastajanju sodelovala z več strokovnjaki, med drugim še z dr. Andrejem Šaleharjem, ddr. Damirjem Globočnikom, biologom Janezom Gregorijem, s katerim sva skupaj pregledovala besedila in debata, ki se je razvijala ob njih, se je običajno končala v njegovem čebelnjaku v Podkorenu, s prikazom vseh mogočih čebelarskih tehnik. Kadar sem odsotna in je treba vskočiti pri krmljenju čebel v brezpašnih obdobjih, pa mi pomagata še mami in oče.

Kot domačinka ste odraščali ob Čebelarskem muzeju. Kako zdaj kot vodja razumete, kako zbirke in svoje delo približati čim večjemu številu ljudi?

Nova razstava je zasnovana celostno in interdisciplinarno. Sloni na treh stebrih – dediščini, doživetju in izobraževanju. Poudarek je na sodobni interpretaciji muzejskih predmetov z več interaktivnimi vsebinami in predstavitvi novih vsebin čebelarske dediščine.

Sporočilo razstave je začrtano tako, da je razumljeno kot celota, in sicer vsebine, koncepta in oblikovanja. Večji poudarek je tudi na aktualnih vsebinah, kot je ogroženost čebel zaradi podnebnih vplivov in sprememb, izgube življenjskega prostora, uporabe pesticidov, agresivnega kmetijstva ipd., kar smo v letu 2022 v muzeju nadgradili še z razstavo Svet opraševalcev in s knjigo, delavnicami in računalniško igrico.

Čebelarska dediščina nas povezuje z duhom naših prednikov in njihovimi spoznanji v preteklosti, ki je obenem tudi danes del nas, naše kulture in identitete.

Za razstavo smo prejeli Valvasorjevo na­grado za enkratne muzejske dosežke (2022), mednarodno nagrado Going Green Global (2022), nominacijo za najboljši slovanski muzej Živa Award, veseli pa smo, da je knjiga Živeti skupaj. O čebeli in človeku prišla v roke številnim visokim gostom, politikom, tudi papežu.

Nastala je namreč deloma tudi kot darilo v času, ko je Slovenija predsedovala svetu EU.

Verjamem, da že snujete kaj novega.

Čebelarski muzej v juniju z večjo razstavo gostuje v Mestnem muzeju Berlinu, skupaj s Slovenskim etnografskim muzejem. Tam bom tudi predstavila knjigo Svet opraševalcev, dogodek je del predstavitve Slovenije na frankfurtskem knjižnem sejmu.

Jeseni bo izšla monografija o trgovini s kranjsko čebelo, ki je potekala intenzivno od sredine 19. in do začetka 20. stoletja, pa še knjiga o čmrljih, ki jo pripravlja dr. Janez Grad s strokovnjaki za čmrlje. V muzejih pa našo ekipo čakajo še številni izzivi, prenove in postavitve novih stalnih razstav v Kovaškem muzeju Kropa, v Galeriji Šivčeva hiša, v Mestnem muzeju in Muzeju talcev v Begunjah.

Preberite še: Specialkarka Marjetka Conradi: Za nas vedno sije sonce in veter piha v pravo smer

Morda vas zanima tudi: Vse te cvetlice so užitne in jih lahko jeste sveže, popestrile bodo okus jedi