Ženske, ki se znajdejo v moških straniščih (piše: Katarina M. Bajt)

To, da sredi najbolj obljudene ulice zapiha veter in odpne po celi dolžini vse gumbe obleke, pod katero sem seveda samo v spodnjem perilu – ja, to se zgodi ravno meni.

Ali pa, da se pogovarjam s človekom z odpetim najbolj ključnim gumbom na bluzi, ne da bi mi sogovornik to omenil – tudi to, že velikokrat.

Pred kratkim sem, pa sploh ne prvič v življenju, suvereno vstopila v moško stranišče. Ne vem, ali bi sploh opazila, če me ne bi kot vkopan zabodeno gledal starejši gospod, ki je ravno opravljal svoje stvari v pisoar.

Bil je tako šokiran, kot da imam v rokah pištolo, meni pa se to v resnici ni zdelo nič dramatičnega.

Po spolu ločena stranišča se mi tako in tako zdijo nepotrebno kompliciranje, ampak s tem spet izkazujem čudnost. Bila je pač pomota, na vratih iz čudne ilustracije nisem razbrala, da je vse, kar se dogaja na drugi strani, samo za močnejši spol.

Ali ni tako, da je znakovni jezik univerzalen in namenjen temu, da ga razumejo vsi? Obstajamo ljudje, ki kljub temu takšne stvari večinoma beremo narobe.

Popolnoma enako nepismeno in trapasto se počutim, ker napise RINI in VLECI na vratih preberem zrcalno, zato v trenutku, ko je treba izvesti to dejanje rinjenja ali vlečenja, ne vem več, za katero stran kaj velja. Tako običajno naredim ravno obratno od prav. Rinem, ko bi morala vleči, in vlečem, ko bi morala riniti. K sreči tudi 'napačna' izvedba dezorientirano žensko kljub vsemu pripelje do cilja, tj. skozi vrata!

Leva in desna sta podobna stvar  – naj se še tako trudim, moram vedno pomisliti, s katero roko pišem, šele potem vem, kje je desna. Če se zadeve lotim brez premisleka, ustrelim narobe, brez izjeme. Tega ne bom imela v krvi do konca življenja, sem se že sprijaznila. V olajšanje mi je, ko se najdem s 'sestrami', podobnimi 'zmedenimi' ženskami, ki si v avtu v dvoje dajemo navodila v stilu:

Zdaj pa zavij tja … (in pokažeš z roko).

Ona to razume. Tudi ona namreč nepripravljena nima pojma, kje je leva in kje desna, in ker sama funkcionira podobno, torej s kazanjem, se z njo v hipu ujameš.

Ne, nisem čisto sama na svetu! Pa vendar je malce osamljen, nenavaden občutek, da sem tolikokrat tista, ki narobe preceni situacijo, ki čuti drugače od večine in je večna črna ovca. Tu in tam bi se že zaradi ljubega miru rajši pomešala med množico in bila to, čemur se reče normalna. Bolj prilagojena.

Ne gre namreč samo za simpatične situacije, ko na pošto ali v trgovino vstopaš skozi narobe odprta vrata ali ko strašiš z odpetim gumbom in pri tem zabavaš okolico. V resnici gredo te stvari vedno dlje, kot je situacija še smešna.

Ta sindrom, ki ni Bridget Jones, je pa vseeno nekaj čudnega, se te nekako drži vse življenje in ni vedno samo smešen ali prikupen.

Včasih te namreč zaradi svojega nelagodja čudno poskušajo narediti drugi, ker te ne morejo stlačiti v svoje okvirje. Dotakne se tudi tvojega čustvovanja in življenjskih situacij. Izbiraš 'čudne' ljudi in prav takšne situacije.

Kakorkoli obrnem – ravne, enostavne poti niso moje najljubše. Preveč dolgočasne so in na njih me je vedno malce strah, da bom zaradi monotonosti preveč izklopila možgane.

Kako bi si drugače razložila to, da hodim v ženska stranišča prek moških?

In koliko manj zabaven bi bil tisti dan, če mi ne bi kar naprej pred oči prihajal ogorčeni pogled gospoda, ki je s premoženjem v rokah nemo kričal:

Neeee, tega vendar ne smeš videti!

Kolumno je napisala Katarina M. Bajt.
Kolumne na portalu Mična izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča uredništva.

Foto: osebni arhiv Katarine M. Bajt in Thinkstock (naslovna fotografija)