O opevanju samskih in čudnih poročenih (Piše: Mateja Florjančič)

"Tako so opevale samski stan, da sem dobila občutek, da sem jaz čudna, ker sem še poročena," mi je po druženju v krogu, v katerem je bilo kar nekaj svežih partnerskih brodolomov, potožila prijateljica.

Sama besedam, ki so jo napeljale na to misel, sploh nisem namenjala pretirane pozornosti. Najbrž zato, ker je od moje ločitve preteklo že toliko vode, da sem prišla do zaključka, da na nobeni strani ni vse rožnato in ne vse črno.

Nikoli ne bi šla nazaj, nikoli mi ni bilo žal, da so se zadeve končale, kot so se in nedvomno je bolje kot v slabi zvezi biti sam, ni pa tudi dvoma o tem, da je odnos, kjer se partnerja razumeta, podpirata, skupaj premagujeta težave in vzgajata potomce, neprecenljiv.

"Vsak si po razhodu liže rane, tudi jaz sem si jih in večina iz situacije, v kateri se je znašla, skuša izvleči najboljše. Kar je veliko bolje, kot da bi se nekdo smilil samemu sebi ter v neskončnost jadikoval nad svojo usodo.

Bi pa svojim otrokom raje privoščila tisto, kar imata vidva z možem kot to, kar imam jaz," sem ji iz srca odgovorila. Kajti strinjam se, da je poveličevanje samskega stanu po ločitvah ali razhodih (sploh med slavnimi) postalo že kar malo groteskno.

Večina nas je pač takšnih, da iščemo sočloveka, s katerim bi delili življenje. Seveda so tudi ljudje, ki bolj, kot življenje v zvezi, cenijo samski stan in z njimi ni prav nič narobe. Nasprotno! Je pa res, da tega, da niso za sobivanje z nekom, ne odkrijejo deset ali dvajset let in dva ali tri otroke kasneje, temveč jim je to jasno od nekdaj. In če se vendarle znajdejo v zvezi,  kmalu spoznajo, da to ni zanje, poslušajo sebe in ne vztrajajo v njej.

Ostali, pa naj še tako pisano slikajo svoj novi status zveze, so po razhodu pristali na strani samskih zato, ker ni bilo za bit in je bilo treba it, kot bi rekli starejši in modrejši. Hvala bogu za to možnost, a nalijmo si čistega vina in priznajmo, da v tem ni nobene romantike. Razhod ali ločitev res nista noben življenjski poraz, prav tako kot nista nekaj, kar si zasluži kovanje v zvezde. Pika konec.

Res je lahko po novem vse boljše ali celo krasno. Vendar ne zato, ker bi bilo super biti sam, temveč zato, ker je bilo v odnosu očitno veliko preveč narobe.

Morda ne takoj po razhodu, a zagotovo na določeni točki vsak spozna, da bi bilo včasih lepo kaj prepustiti komu drugemu. Nekomu, na katerega se lahko zaneseš  in mu zaupaš. Nekomu, za katerega veš, da te, vsaj namenoma, ne bo razočaral ali prizadel. Nekomu, ki mu je mar za vse atome v osnovni molekuli družbe, družini in jo brezpogojno postavlja na prvo mesto. Včasih bi vsak ob sebi imel človeka, ki bi rekel: "Pusti, bom, jaz."

Ker ne glede na to, kako močan in trden je, kadar je vse na njegovih ramenih, je včasih tako prekleto utrujen, da že razmišljanje o povsem banalnih vsakodnevnih drobtinicah in načrtovanje čisto običajnih stvari predstavljata dobesedno fizični napor.

Naveličan je malenkosti, še bolj pa reševanja izrednih razmer v smislu popravi vrata, poglej, kje pušča kopalnica, odmaši zamašen odtok ali odpelji avto k mehaniku. Da vsega, kar s seboj prinese vzgoja mladeža, sploh ne omenjam. Včasih se v življenje prikrade občutek, da se vse samo še podira. Komaj se nekaj reši, že pride kaj drugega.

 "Boš v redu mami," me je vprašala mlajša hči, ko se je v obdobju puščic (retrogradni Merkur?) odpravljala od doma. "Seveda," sem ji rekla in malce cinično oddala: "Samo da se vse to razplete. Potem bomo pa počakali, da pride novo."

Kajti človek vse, kar mu življenje nameni, potisne naprej.  Čeprav bi se kdaj samo usedel in zjokal, zatulil ali prav pošteno zaklel. V končni fazi je na koncu vse dobro in če ni, še ni konec, pravijo. Vsaka premagana ovira je sladka zmaga, če do nje ne zmoreš sam, ti je vedno kdo pripravljen priskočiti na pomoč. Če je nemočen dobri sosed, imaš v imeniku nešteto številk takšnih in drugačnih mojstrov.

Skratka, ni ravno za obupovati. Je pa malce grenkobe, ki se vsake toliko prikrade v misli.  Prvič se je zgodilo kmalu potem, ko sva z bivšim zaključila skupno zgodbo.

Oče je bil v bolnišnici in obiskali smo ga skupaj z mamo. Sedel je na robu postelje, ona se je usedla ob njega in opazovala sem ju, kako sta po petdesetih letih zakona sproščeno čebljala o tem in onem.

O sosedih, ki ga pozdravljajo, o tem, kdo vse je vprašal po njem, pa o zdravnikih in sestrah, ki so prijazni ter včasih ne, o tem, kaj se je tedaj, ko ga ni bilo, zgodilo doma in o onem, kar bo še treba postoriti. Ni in ni jima zmanjkalo besed in v tistih trenutkih je bilo toliko intimnosti, ljubezni, spoštovanja, predanosti, skrbnosti in podpore, da me je res zbodlo pri srcu, ko sem pomislila:

"Jaz tega nikoli ne bom imela."

Preberite še: Slavna sveže ločenka: Ločiti pred tridesetim se je prav šik

Morda vas zanima tudi: Sabina Obolnar: So to novodobni očetje in mame?