Prekleta ljubica! (Piše: Mateja)

Komaj so bili o tem dobro podučeni meni bližnji, že sem bila nekaj tednov osrednja tema lahkotnih pogovorov. Med tistimi, ki jih poznam in onimi, ki jih ne. Saj ne, da bi se obremenjevala s tem. Že dolgo vem, da se ljudje raje, kot s seboj, ukvarjajo z drugimi in vedno trdim, da bi bil svet veliko lepši, če bi bilo ravno obratno. Pa ni, tako pač je. In dokler trači nikomur ne škodujejo ter niso polni zlonamernih laži, mi gredo skozi eno uho noter ter skozi drugega ven.

Ima pa tovrstno širjenje novic tudi posledice. Nisem še povsem zadihala v novem statusu, že so se prikrito ali očitno pojavila takšna in drugačna nespodobna povabila. Najprej prošnja za prijateljstvo. Seveda jo sprejmem. Tako, iz vljudnosti. Nato v klepetalnici nekaj klišejskih fraz v smislu kako si, slišal sem da … in bla bla bla, ki jim je sledilo:  "Saj ne vem, kako naj napišem, da si ne bi narobe razlagala, ampak bi šla kdaj z mano na bližnji hrib? Ne mislim nič takšnega, samo da ti ne bi bilo dolgčas."

Oprosti, imam jih 40 plus, ne 20 minus, nisem priplavala po vodi in sploh si nimam kaj razlagati. Povabi na bližnji hrib svojo ženo. Pa še otroke vzemita s seboj. Z družino kvalitetno preživet čas je neprecenljiv. Padali so tudi bolj konkretni poskusi. "Samo malo me stisni, žena me že dolgo ni …"

Najboljši so razočarani gospodje, ki so izjemno antropološko podkovani in svoje osvajalske pohode pripisujejo evoluciji.

Seveda te ni, ko pa zvečer, ko ti proslavljaš kdo ve kaj, doma skrbi, da so otroci siti, imajo vse pripravljeno za naslednji dan in razmišlja, kaj jutri postaviti na mizo. Mogoče bi, če bi kdaj v roke vzel metlo, bila bolj pri volji in ne bi bila vedno tečna, kot jo opisuješ. Res si revež, da te ne razume. A globoko sem prepričana, da ona o tem, kako ti trpiš, sploh ničesar ne ve.

Pa tudi, če bi bilo res vse tako grozno, mislim, da se težave rešuje tam, kjer se porajajo, ne pa na izletih izza plota. Kajti moje skromno mnenje je, da je razmerje zavestna odločitev dveh odraslih, ki v skladu z njo živita ter se trudita, da bi se obneslo.

In če se nekomu zazdi, da v njem nikakor ne najde tistega, kar je pričakoval, je najprej treba zapreti eno, šele nato odpreti drugo poglavje. Ter sprejeti vse, kar to prinaša. Kajti ono, kar je sprva vznemirljivo, drugačno ter privlačno, redko takšno tudi ostane in peščeni grad se lahko hitro poruši pod težo nerealnih pričakovanj, neuresničenih iluzij in dejanskega razpleta drame.

Najboljši so razočarani gospodje, ki so izjemno antropološko podkovani in svoje osvajalske pohode pripisujejo evoluciji. Ta naj bi jim naložila vlogo lovca, prazgodovinski spomin ter globoko vcepljeni nagoni naj jim ne bi dali miru: oni imajo nalogo, ki jo morajo izvrševati.

Kako priročna opravičila. Samo ne vem, zakaj si potem okoli riti ne zavežejo kože, v roke ne vzamejo kopja in se ne podajo v gozd, da bi vsak večer domov prinesli srno ali vsaj zajca. Zakaj, če ima evolucijska zapuščina nanje tako velik vpliv, ne hodijo peš in tudi, zakaj zvečer ne spijo v jami temveč v topli postelji in pričakujejo, da jih bo vsak dan čakalo sveže kosilo, v omari pa čiste spodnjice ter zlikane srajce.

Skratka, varanje se mi zdi nedopustno. Vseeno, ali vara on ali ona, da ne bo pomote. In vseeno, kako upravičene razloge ima nekdo, ki partnerju natika rogove ter oni, ki pade v objem nekoga, ki ga doma nekdo čaka.

Zame je to nekaj najbolj nizkotnega in podlega. Nekaj, česar si nihče ne bi smel privoščiti in česar posledic nihče ne bi smel okusiti. Kajti v takšne in drugačne zgodbe so vedno vpeti tisti, ki so zanje najmanj krivi.  

Ne hodim v cerkev, po verskem prepričanju sem ateist, a če obstaja kaj, kar bi umestila v kategorijo svetega, je to družina. Moja, tvoja, vsaka. Tudi takšna, ki presega tradicionalne okvirje pojmovanja te osnovne celice družbe.

Je skupek odnosov, v katerih se s prvimi vrednotami soočajo nedolžna bitja in črpajo vzorce, s katerimi bodo nekoč živela samostojno življenje. Intimna skupnost, v kateri naj bi vsak našel podporo, zavetje, tolažbo, razlog za veselje pa tudi priložnost za bolj burno izmenjavo mnenj. In ničesar ne bi storila, da bi jo ogrozila.

Smo tudi takšne, ki smo samske, srečne, znamo poskrbeti, da nam ni dolgčas in nam v življenju prav nič ne manjka.

Res je, tega nisem občutila na svoji koži, a sem skozi bolečino meni ljubih videla, kaj lahko sprva spodobni izleti postanejo in kam lahko pripelje spočetka čisto nedolžen flirt. 

Prevečkrat bila priča temu, kaj se zgodi, če nekdo verjame sladkim besedam nekoga, ki doma grozno trpi, opazovala, kako prevarani izgubi vse svoje dostojanstvo, je izdan, razvrednoten in ponižan do najnižje možne točke, s težavo pobira črepinje razbitega življenja in premaguje neizmerno bolečino, ki mu jo je povzročil nekdo, kateremu je zaupal, mu verjel in bi zanj storil vse, da bi mu bilo v življenju lepo. Ob tem pa mora biti še močan za bitja, ki se nanj zanašajo.

Ne morem razumeti človeka, ki mu vest dopušča, da zaradi lastnega užitka, pregovorne krize srednjih let, nepremišljenosti, potrebe po vznemirljivosti ali lačnega ega pozabi na razum, na vse dane obljube, odmisli sočloveka in ne razmišlja o tem, kaj vse lahko njegova dejanja prinesejo in kdo vse bo na koncu plačal za njegove nečedne podvige.

Ne morem si predstavljati, da bi bila razlog za umazano ločitev ter krut boj za skrbništvo. In tudi ne, da bi bila zgolj zabava, za katero nihče ne bi izvedel.

Sploh pa ne vem, od kje ideja, da samska ženska hrepeni po mogočnemu rešitelju, ki naj bi njenemu življenju dal dodano vrednost, da je nesrečna, zagrenjena in obupana ter zato lahek plen. Saj ne rečem, ljudje smo različni, a roko na srce smo tudi takšne, ki smo samske, srečne, znamo poskrbeti, da nam ni dolgčas in nam v življenju prav nič ne manjka.

Še najmanj pa kakšen prazgodovinski lovec, ki upravičuje svoje evolucijsko poslanstvo, sedi na dveh stolčkih in nad nekoga prikliče prekletstvo, imenovano ljubica.

Preberite še: Prešuštniki, to je kazen, ki vas čaka po prevari

Morda vas zanima tudi: Grešim. In ni me sram. (Piše: Mateja)