Melita, na pomoč! Zakaj otrok potrebuje meje

Včasih sem sama sebi že sitna, ker staršem, ki pridejo po pomoč, težim o tem, da otroci res hlepijo in hočejo od njih, staršev, omejitve, ki jim bodo pokazale, kaj je prav in dovoljeno, kaj pa je prepovedano. Kajti vedno pogosteje ob iskreni zmedenosti staršev opažam, da so malce izgubili svoj starševski instinkt in kompas, kaj je dovoljeno in kaj je treba omejiti, saj je otrok po naravi bitje brez meja.

Otrok nima vgrajenih notranjih omejitev, te se oblikujejo skozi primerno in zdravo vzgojo. A žali bog, vsi živimo v svetu neštetih omejitev, zapovedi in zakonov, česa vse se ne sme početi, in enako moramo začeti tudi pri otroku postavljati določene omejitve.

Sedaj se zagotovo sprašujete, kaj je to primerna vzgoja?

Dejstvo je, da vsak otrok potrebuje drugačen pristop k temu, kako mu predstavimo in postavimo omejitve. Prvi otrok se jim bo takoj pokoril in jih bo sprejel, drugi jih bo premikal in iskal pozornost tako, da bo še kar naprej trmaril v svojem iskanju svobode oziroma preizkušanju starševskih zapovedi. Tretji otrok bo padel v nori trmasti izpad in bo tako prisilil starše, da mu bodo v vsem ustregli, ter bo tako dobil napačen program v smislu »če sem dovolj glasen in nasilen, dobim, kar hočem«, kar je res nezdrava popotnica za odraslost in oblikovanje odgovorne in zrele osebnostne strukture.

Otrok nima vgrajenih notranjih omejitev, te se oblikujejo s primerno in zdravo vzgojo.

Kvečjemu se lahko razvije narcistična osebnost, ki bo prepričana, da se ves svet vrti okoli nje in njenih neomajnih potreb, saj nima zgrajenega mehanizma, s katerim bi uravnaval zmožnost dojemanja, da vse njegove potrebe ne morejo biti takoj zadovoljene.

Sama sem bila zahtevna mama. Hči je dobila veliko omejitev. Ker svojo mladenko neskončno ljubim in me tega ni sram na glas povedati in napisati, sem ji že kot dvoletnici morala postavljati meje in pri njih dosledno vztrajati, saj je po naravi trdoglava in dominantna.

Otrok od staršev namreč potrebuje štiri pomembne stebre, če želimo, da oblikujemo zdravo osebnostno strukturo pozneje v odraščanju, in sicer da otroka brezpogojno ljubimo, da ga sprejemamo natanko takšnega, kakršen je, in ga nikoli ne primerjamo z drugimi, da mu zagotavljamo varnost, kar pomeni, da imamo urejene partnerske in družinske odnose, znotraj katerih lahko varno oblikuje svoje osrediščenje kot član družine, ter četrti steber, da je od otroka treba zahtevati več, kot mi starši mislimo, da zmore.

Ko otroka ujčkamo in mu v vsem ustrežemo, se nauči, da mu ni treba vložiti nobenega truda, da doseže zadovoljitev svojih potreb. Iz otroka delamo osebnostnega in čustvenega invalida, ki ne bo sposoben sprejeti tega, da ni v centru sveta, ko bo odraščal in se mu bosta zgodila življenje in odnosi zunaj matične družine, ki ga bodo osebnostno porušili, ker ne bo imel zgrajenih mehanizmov in zavedanja, da se vse ne vrti zgolj okoli njega. Si to želite za svojega otroka?

Kot odrasli sedaj že vemo, da brez truda nikoli ne moremo doseči zadovoljitve vseh svojih potreb in želja, temveč je treba vedno delati določeno selekcijo in se za doseganje ciljev še kako prekleto truditi in garati, ker nam nič ne pade z neba. Ali pač?

Zato, dragi moji nadobudni starši, pogumno razmislite, kaj je tisto, kar bi radi privzgojili svojemu otroku, katere vrednote naj ponotranji, kaj je vam pomembno, da bo s seboj nosil kot odrasla oseba, in tako delujte že pri malčku, ki vam že cefra živce s svojim preizkušanjem, kaj mu dovolite in česa nikakor ne. Sicer pa pocukajte in povprašajte mene.

Avtorica prispevka je univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja in diplomirana socialna delavka Melita Kuhar, Svetovalnica, www.svetovalnica.si

Preberite še: Marko Juhant: Prihodnost naših otrok je svetla (intervju)

Morda vas zanima še: Kako ravnati ob otrokovem napadu trme in kako pravilno postavljati meje (odgovarja pedagoginja)