Lepotni odmerek: Poletje in spotakljiva golota

Čas dopustov je in poletje je nekakšen sinonim za vročino, morje in veliko gole kože. To je tudi čas, ko cveti posel podjetjem, ki izdelujejo kopalke. Kaj pa, če ti za kopalke sploh ni mar?

Vsako poletje se na družbenih omrežjih (pred njihovim pojavom pa se je to počelo na različnih drugih skupnostih, npr. forumih) razpravlja o tem, koliko golote na plaži še lahko prebavi navadni smrtnik. Saj poznate goreče debate: topless za in proti. Prva stvar: ko gre za plažo, je golota grešna. Druga stvar: tista, ki hoče biti zgoraj brez, naj se skrije ali te ekshibicije zganja na nudistični plaži, nič hudega slutečih obiskovalcev tekstilne plaže pa naj ne nadleguje, saj si vendar nihče ne želi gledati tega, kar imamo itak vse ženske. Tretja stvar: končni sklep bi bil, da je golota, ko gre za resnične osebe iz mesa in krvi, slaba in skrajno nezaželena. Spomnim se nekih pravilnikov izpred let, da se na hrvaških plažah ne bo več smelo odvreči modrčka. Čistunstvo par excellence! Pustimo ob strani dejstvo, je sicer golota nekaj, kar je dostopno na vsakem koraku – kioski, jumbo plakati, splet, filmi. Ampak to je čisto v redu!

V sorodu z Adamom in Evo

Sem ljubiteljica divjih plaž s kar najmanj (še najbolje pa nič!) ljudi okoli sebe. Navadne mestne, hotelske ipd. plaže me naravnost deprimirajo in vsi vejo, kako zelo sitna znam biti, ko se tu in tam znajdem na kakšni taki. Ker pa je najti lepo divjo plažo s preprostim peš dostopom in čudovito vodo kar velik podvig, najdeni dragulj težko menjam za novo lokacijo, novo iskanje itd. Prednost divje plaže poleg vsega naštetega je tudi to, da ti v njej ni treba biti v kopalkah. Že slišim: Pa saj obstajajo nudistične plaže! Ne, ne maram tudi teh, ker razen golote niso nič drugačne od navadnih 'sardela' plaž, kjer naključni sosedje praktično ležijo na tujih brisačah, če pa se spozabiš in malo bolj stegneš nogo, je že nevarnost, da koga suneš tja, kamor ne bi bilo treba. Torej golota. V čem je bistvo tega nastavljanja in kazanja drugim, češ, poglejte me vendar vsi! Ni ga. Pravzaprav si ne želim, da bi me sploh kdorkoli gledal. Kdor je z mano na plaži, me je videl v Evinem kostumu že neštetokrat in je torej že dovolj pohujšan, za vse druge pa si želim, da se brigajo zase. Je to tako težko? Ja, zdi se, da kar precej. Vsako poletje premišljujem o istih stvareh. Zakaj je golota nekaj, kar je po eni strani tako razvrednoteno, ker je povsod dostopno, po drugi pa še vedno tak grozen tabu? Da ne bo pomote – jasne so mi meje dobrega okusa na splošno, in prav tako mi sredi Portoroža ne bi padlo na pamet, da bi bila na plaži zgoraj brez. Ne zato, ker bi bil Portorož preveč monden, ampak zato, ker se mi je že zgodilo, da sem takšna srečala tam koga, ki ga poznam in imam z njim 'oblečen' odnos. In seveda si ne želim z njim kramljati na dolgo in široko o tem in onem – ne zgoraj brez niti v kopalkah. Pravzaprav si ga sploh ne želim srečati, zato pa hodim na divje plaže. Če se vrnem h goloti – počasi prihajam do tega, da ne razumem več dvojne morale sodobne družbe. Na vsakem koraku se nate usujejo gola telesa (seveda popolna, kajpak, Photoshop pač zna), ki ti sporočajo, da je vsak trenutek pravi trenutek – za seks ali pa za nakup novega avta, ki ti ga prodaja golo telo. Ko odpreš splet in recimo iščeš idejo za večerni film, se ti tudi ponujajo nagice s sumljivimi telesnimi proporci (pozabite nekdanji ideal 90-60-90, punce na slikah ali animacijah imajo približno 120-30-120), ki ti obljubljajo razsvetljenje, če klikneš na njih. In ne nazadnje – ko dopustuješ pri sosedih, ki so pred leti napovedali linč vsem ekshibicionistkam na plaži, vidiš, da so precej licemerni. Cenene razglednice, ki so namenjene pošiljanju poletnih pozdravov, lahko tematsko razdelimo v tri skupine. 1. motivi hrvaške obale, 2. hrvaška obala, prekrita z živalmi (bolj ko je kičasto, bolj hoče otrok pokupiti vse tiste razglednice z osli in delfini ter jih poslati celemu razredu), 3. napol golo žensko telo, ki nam dopoveduje, da je to srce hrvaške obale. Te iste obale, ki takšne 'nespodobnosti' v resničnem življenju na plaži pač ne prenaša.

Izgnanstvo iz raja

Za vse tiste, ki torej ne maramo gneče na plaži in ki radi odvržemo poslednje krpice, nismo pa radi v getu na nudističnih plažah, torej ostane samo eno – iskanje rajske plaže sredi civilizacije. Vsi, ki to počnejo, vejo, da je naloga kar težka, sploh če nimaš čolna. Ko takšno plažo najdemo, je veselje neizmerno. In ja, po raju veselo skačemo točno takšni, kot naj bi pred spoznanjem skakala tudi Adam in Eva – goli! Čisto brez sramu se nastavljamo morebitnim paparacem in upamo, da nas opazijo najmanj Hefnerjevi agenti. Šalo na stran, v resnici mi je nedoumljivo razmišljanje, da kdorkoli s tem, ko si želi biti na plaži gol, išče pozornost. Golota je pač naravna. Razumem, da tekstilna plaža ni prostor zanjo (ne bojte se, ne bom se slekla, če me pot pomotoma zanese tja!), na divji plaži pa si želim, da mi vsi dajo mir in da sem točno takšna, kot se zdi v redu meni. Ali sploh lahko karkoli zmoti ta raj? Ja, to da so nekega dne na tvoji sanjski plaži vsi sicer maloštevilni obiskovalci oblečeni v kopalke. To je sicer čisto nemoteče do trenutka, ko ugotoviš, da je sredi divjega rajskega zaliva naenkrat tudi tvoja golota nezaželena. Tako divje rajske plaže postanejo ljudske in zgodba se začne od začetka … Sklep za drugo leto: najem čolna nam bo olajšal iskanje divjih plaž. Do takrat pa upam, da moja sanjska divja plaža še ne bo postala Portorož št. 2.

Razmišljanje o goloti je napisala Katarina Mihelič Bajt.