Lepotni odmerek: Lepota ženskih odnosov

Danes namenjam par besed temi, ki mi že dolgo leži na duši. V glavi sem imela ta sestavek spisan že neštetokrat. Tudi popravila in dodelala sem ga neštetokrat. Ga spet premlela, pretehtala pa zbrisala in spet napisala. Ampak samo v glavi …

… zares pa šele danes.

Za to ni nobenega posebnega razloga, najbrž bo držalo, da vse stvari potrebujejo svoj čas za to, da dozorijo, postanejo zrele. Tudi besede. Razmišljam o odnosih, ki jih imamo med sabo ženske. Koliko lepote je lahko v njih! Pomislim na svoje drage prijateljice. Sestre. Nekatere izmed njih so res dušne sestre, sploh mi ni treba razlagati in iskati besed, ker enostavno vejo. Govorimo isti jezik in smo na isti frekvenci. Potem pomislim na tiste, s katerimi me družijo podobna zanimanja ali se ujamem z njimi v nekaj stvareh – in tudi to je lahko čisto dovolj. Z leti spoznaš, da ni treba imeti ene same prijateljice, s katero si deliš vse od A do Ž, kot smo to počele v osnovni šoli. Lahko imaš veliko žensk, z vsako si na svoj način povezana, bolj ali manj, a je popolnoma dovolj za tvoj občutek v duši. Prideš do točke, ko ne šteješ več, koliko stvari vaju s posamezno veže. Zgolj čutiš. Hvaležna sem za vse in vsako po svoje imam rada, sem zanjo hvaležna.

In potem so ženske izven teh odnosov. To so tvoje sošolke, sodelavke, poslovne partnerice, karkoli že pač. Sploh če delaš v kolektivih, kjer prevladujejo samo ženske, hitro spoznaš, da stvari žal nikoli niso takšne, kot se ti je sprva zdelo. Zgodba je preprosta: hitro jih sprejmeš. Ene bolj, druge manj, ampak ker se nimaš za pretirano problematično osebo, si v vsakem novem kolektivu hitro tudi malo s srcem. Ne, ne iščeš si načrtno novih prijateljic (resnici na ljubo niti nimaš časa za kaj takega), ampak rada imaš lepe odnose z ženskami, s katerimi delaš. Si prijazna, ker taka si. Po naravi. In narediš prvo napako. Sklepaš po sebi! Namreč motiš se, da so zares prijazne tudi vse tiste, ki so s tabo prijazne. Dolgo verjameš tej zgodbi, ampak žal se na koncu izkaže, da je bila najprijaznejša oseba v resnici ves čas proti tebi, še več, za tvojim hrbtom je tudi poskrbela za to, da se o tebi ni vedno govorilo lepo. Natančneje, poskrbela je, da te je spodkopavala. Tebi tega seveda ni omenila. Raje kot to se ti je lepo smejala, bila do tebe prijazna in ti vzbujala lažen občutek, da je vse super. Ko pa so vendar nasmeški tako lepi in res je lepo vzdrževati imidž, kako je vse super in lepo. Ampak ti si še kar naivna in se ti ne sanja, kaj se dogaja za nasmeški. Ko se zgodi, da se ti lahko na delovnem mestu zgodi manjše napredovanje, takrat najbolj nasmejana in najbolj super sodelavka pokaže vse svoje adute. Uporabi vse mogoče orožje, da doseže svoje – to, da ti obtičiš na točki, kjer si. Pravzaprav se izkaže, da je bila simpatija med vama samo v tvoji glavi, kajti v njeni je zgodba diametralno nasprotna, kot kaže, si ji šla v nos od prvega dneva. Vse druge smejoče se sodelavke počasi spoznajo, komu se je dobro dobrikati, in ker je tvoja opcija na neki točki 'napačna', kmalu spoznaš, da si v manjšini. Imaš samo dve možnosti – ali sprejmeš novo situacijo, ki zate nikakor ni ugodna (nihče ne ve, zakaj, ampak ti nekako moraš obtičati na mestu, ne smeš nikamor izven teh svojih okvirjev!), ali pa greš. Ko se začneš imeti rada, greš. In se ti življenje spremeni na bolje za sto odstotkov. Začne se ti dogajati. Vidiš, s kakšnimi plašnicami si živela. Zadihaš s polnimi pljuči in se smeješ sama sebi, zakaj nisi tega storila že davno prej.

Ženske – vir lepote in zla?

Vem, to, kar pišem, je pristransko. Tudi bistveno drugače je lahko. Ampak vse v življenju je pristransko. Tudi če misliš, da so vsi moški v resnici barabe, je to čisto pristransko. No, moja pristranska izkušnja je, da moški (vsaj v poslovnem smislu) nikoli ne zmorejo takšne zlobe in hinavščine kot ženske. Hej, drage ženske, kje je zdaj tisto, da smo ženske med sabo sestre? Noben moški nas ne more tako onesposobiti, kot se lahko onesposobimo me same med sabo. Draga ženska, zakaj te moj uspeh tako moti? In ne, nisem zares uspešna ženska v poslovnem smislu, daleč od tega. Več kot vsak poslovni uspeh mi pomeni družina. Že zehaš? Kariera – kaj je že to? Ne zanimajo me te stvari. Res pa delam, kar me veseli, drži, in vedno bolj lahko rečem, da sem uspešna, a vse to se nikakor ne more meriti z resničnim poslovnim uspehom. Zakaj? Ker je vse v mojem življenju podrejeno družini, tudi delo. Če ni združljivo z njo, potem me ne zanima. Lahko mi ponudiš milijone, če to terja družinski davek, ti mirno odkimam, ker se mi ne zdi vredno. V očeh družbe torej nisem in ne morem biti poslovno uspešna. Fascinira pa me dejstvo, da sem kljub temu večkrat naletela na ženske, poslovno bistveno bolj uspešne od mene, ki so v meni videle veliko nevarnost, zato so me na vse kriplje poskušale onemogočiti. V resnici pa v poslu, v katerem delam, kljub nešteto ljudem, ki jih poznam, ni veliko prijateljstev. Vse te ženske so redko tvoje prijateljice, v glavnem je povsod sama preračunljivost in tekma za to, katera bo prilezla višje. Drage moje, hvala vam za bolečo izkušnjo! Bile ste moje velike učiteljice – naučile ste me, da zdaj še bolj spoštujem sebe in svoja načela. Prej sem jih premalo, zaradi vas pa sem si upala reči NE miloščini. Kaj se je zgodilo? Ko sem rekla ne vsemu, sem spoznala, da takrat šele pride k meni vse tisto, kar si zaslužim in kar mi pripada. Hvala vam za to! Ne glede na to pa mi ostaja uganka – zakaj? Česa osebam, ki se rinejo proti vrhu brez pomislekov na sredstva, ki jih uporabijo, v resnici primanjkuje? Poleg takta in dobrega okusa, se razume? Zakaj so nekatere moje in tvoje 'sestre' tako lačne svojega 'uspeha', da vidijo nevarnost tudi v nekom, ki sploh nima enakih apetitov?

Ženska modrost

Mogoče res drži, da smo si ženske med sabo največje sovražnice, ampak dejstvo je, da smo si tudi največje učiteljice. Moje drage prijateljice so me naučile marsičesa, ampak največ so me naučile ženske, ki so me najbolj prizadele ali bile do mene najbolj krute. Zaradi njih sem danes na točki, ko lahko mirno rečem ne vsemu, kar mi ne ustreza. Pomagale so mi do tega, da sem spoznala svojo poslovno vrednost. Prej je sploh nisem videla, danes pa sem na točki, ko sem jaz v položaju izbiranja, ne pa čakanja na to, da izbirajo drugi (in trepetanja, ali bom izbrana). Če sem takrat v vas videla samo slabo, ste danes zame samo ženske, ki iščete svoje mesto v tem za ženske krutem poslovnem času. Hudo mi je za vas, da ste se na poti do uspeha morale poslužiti tudi nizkih, nepotrebnih udarcev, ampak upam, da ste vsaj dosegle svoj cilj. Jaz sem ga zaradi vaših polen ne le dosegla, ampak tudi presegla – vem pa, da ga brez vaše brce najbrž ne bi nikoli. Mogoče boste tudi ve kdaj spoznale vse to, mogoče ne. Stvari se zgodijo z namenom in življenje ubira res nepričakovana, zanimiva pota.

Za konec

Nisem zagrenjena, če je slučajno moj zapis zvenel tako. Sem pa na koncu te poti, ko se sicer počutim kot zmagovalka, malce žalostna. Ženske smo po mojem mnenju tako sposobna in vsestranska bitja s tako močjo, da se vsak moški lahko skrije. Ne, nimam nič proti moškim! Rada jih imam in spoštujem njihovo drugačnost od nas, žensk. Ne nazadnje, brez njih bi bil ta svet tako dolgočasen. Ampak moč in energijo žensk postavljam absolutno nad to! Zakaj torej, drage ženske, se onemogočamo? Kje smo, sestre? Rade se imamo in tulimo v isti rog, samo dokler v drugi ne vidimo tekmice. Ko zadiši po uspehu, pa jo je treba izločiti iz skupine, kot da je kužna. Poskrbeti, da si bo nekje v samoti lizala rane in se počutila, kot da je naredila nekaj zelo narobe. V resnici je narobe to, da ne sprevidimo nečesa, kar je tako očitno: naša težava v 'moškem' svetu niso moški, naša težava smo me same. Me, ženske, smo postale moški v tem svetu. Brezčutne, hladne, sterilne. Pravzaprav takih pregovornih moških sploh ne poznam, vse več pa poznam takih žensk. Škoda. Kam je šla opevana ženska mehkoba? Bodimo spet to, kar smo – ženske. Z vso potrebno mehkobo in čutom za človeka. Trdno verjame v moč ženske energije. Moj uspeh je v resnici uspeh mojih prednic. In mojih so-žensk. Ko berem ali slišim za zgodbe uspešnih žensk, sem ponosna. Ker gre za – žensko. Mojo vrsto. Sestro.

Lepotni odmerek je zapisala Katarina Mihelič Bajt

Foto: Dejan Javornik in Shutterstock