Katarina Benček iskreno o selitvi iz Slovenije: "Dušilo me je ob misli, da tako nadaljujem svoje življenje" #intervju

Katarina Benček, ki se je je prijel tudi vzdevek Rina, je na domači sceni prisotna že več kot deset let. Nekateri jo poznate z družabnih in gala dogodkov, drugi se njenim iskrenim dogodivščinam nasmejite na njenem Instagramu (tukaj) ali njenem blogu (tukaj).

Spet tretji ste jo spoznali po njeni modni trgovinici Urbani obešalnik (ki je z njenim odhodom v svet zaprla vrata), četrti po Diamantkah, podjetju za posredovanje modelov in hostes, ki sta ga že pred leti ustanovili z Dorotejo Premužič. Spet peti pa po kakšni fotografiji iz Playboyja …

Katarina je vsekakor dekle z naslovnic, ki pa je bilo v svoji karieri v majhni Sloveniji poleg številnih oboževalcev deležno tudi žaljivih komentarjev anonimnežev in opazk komentatorjev z domače zofe, ki jih poslovni dosežki diplomirane ekonomistke niti ne zanimajo.

A Katarina je uspela pridobiti trdo kožo in ob takšnih stvareh le še zamahne z roko. Le kdo ima čas za negativne izpade?

Eden njenih zadnjih projektov je bila modna trgovina v središču Ljubljane, kjer je preživela tudi največ časa. A uspešen posel je terjal svoj davek, saj je njeno življenje postalo 12-urni delovnik, sedem dni na teden.

Čez čas je ugotovila, da tako ne bo šlo in skočila v drugo skrajnost. Dala je odpoved sami sebi, zaprla podjetje, spakirala kovčke in šla v svet. Pristala je na Baliju, med našim klepetom pa je ravno raziskovala Šrilanko. Katarini in njeni dogodivščini po svetu lahko sledite tudi na Instagramu (tukaj) ali njenem blogu (tukaj). Kako se je torej njeno življenje obrnilo na glavo? Preverite v spodnjem intervjuju.

Za začetek nam zaupajte, kje smo vas ujeli in kako dober okus ima pravkar obran kokos?

Trenutno se nahajam na Šrianki. Kokos ima končno okus po kokosu (smeh).

Pred kratkim ste svoje sledilce šokirali z novico, da zapirate svojo priljubljeno trgovino z oblačili Urbani Obešalnik v Ljubljani in se poslavljate, tudi od Slovenije. Kaj vas je v tem tempu tako dušilo?

Najbolj me je dušila ideja, da bi tako živela še nadaljnih 5 let, ali eno leto, ali celo pol leta. Tempo je bil res nor, delala sem 12 ur na dan, 7 dni v tednu. Rezultati so bili super, ampak časa zase nisem imela nič. Rutina me tako in tako ubija, od nekdaj me je. In dušilo me je ob misli, da tako nadaljujem svoje življenje. Postavila sem si preprosto vprašanje, "Je to življenje, ki si ga želiš? Je to – to, kar privoščiš sami sebi?" Moj odgovor je bil: NE! Počasi sem kovala načrt, kaj in kako naprej.

To, da se mladi brez desetletnega načrta, kredita, otrok in drugih stvari, ki jih naše babice tako rade odkljukajo s seznama stvari, ki jih MORAMO storiti, odpravijo v svet, sicer ni nič nenavadnega … A v Sloveniji je zgodba malo drugačna. Na kakšne odzive ste naleteli ob najavi, da pač "malo greste in pridete, ko pridete”?

No, tu se moram kar ustaviti. Ko sem slišala ljudi in odzive, sem si rekla, to moraš definitivno narediti. Čisto vsak, ampak res vsak je rekel – kapo dol za pogum. In dodal: ČE ne bi imel/-a otrok, moža, kredita, ČE, ČE, ČE ne vem česa ne bi bilo, bi storil/-a isto! Ampak čisto vsak. Skoraj se ne spomnim človeka, ki bi rekel, "Ti si nora, kaj se greš." Mislim, da ljudje imajo želje in sanje, ampak največkrat pustijo, da samo to tudi ostanejo. Jaz pa nisem te sorte, jaz grem v akcijo. Če mi kaj ni všeč, naredim spremembo. Nič lažjega.

Se je začetno tresenje rok, od zaprtja podjetja, pakiranja kovčkov in sestopa z letala v vroč azijski zrak že kaj umirilo?

Iskreno, tako hitro se je vse dogajalo, da niti sama nisem imela časa razmišljati, kaj se dogaja. Zadnji mesec je bilo toliko tega, da sem komaj dihala. Preseliti sem morala svoje stanovanje, celo trgovino, posloviti se od vseh, spakirat zadeve za seboj, zapreti firmo, prodati vse, kar sem imela namen prodati (hvala bogu za Instagram) … Ko sem sedla na letalo, mislim, da se še vedno nisem zavedala, kaj točno se dogaja. Prvi teden, ko sem prispela, sem bila kar anksiozna. "Kaj pa zdaj?" si rečeš. Predvsem, ker sem prišla iz našega "zahodnega" tempa. Potem pa začneš hodit na jogo, gledat sončne zahode, dihat in se nekako umiriš, živiš in bolj čutiš.

Dogodivščina dihanja s polnimi pljuči se je začela v Aziji. Zakaj od vseh izpopolnjujočih destinacij ravno Bali?

Prvi plan je bil Dubaj. Ampak nekaj me je mučilo in motilo v tem planu. Želela sem pobegniti od materialne družbe, zato sem vedela, da Dubaj nekako ni pravo mesto. Razmišljala sem, kam – in kot po čudežu sem se kakšen mesec pred odhodom dobila s prijateljicami iz srednje šole. Takrat še nisem vedela, kam točno grem, vedela sem le, da grem. Med njimi je bila ena, ki živi nomadsko življenje. Po pogovoru z njo in raziskovanju na spletu, sem se odločila, da je Bali destinacija, kamor bom šla najprej. Ogromno "digitalnih nomadov" živi tam. V življenju se večinoma ravnam po občutku, ker mislim, da nam ti vedno kažejo pravo pot in jih pogosto zanemarimo. Zato poskušam poslušati le te in če nekaj v meni govori NE, potem je NE. Pika.

Mislite, da je za iskanje svoje sreče lažje spakirati kovčke in ohladiti glavo med ljudmi, ki nas ne poznajo ali so nam tisti, ki nas poznajo, lahko pri tem v pomoč?

Vsekakor je lepo, če lahko konec dneva nekoga pokličeš (prijatelje, družino) in deliš z njimi te izkušnje, ki pridejo na pot. V Sloveniji vidim velik problem v tem, da ljudje delajo nekaj zaradi okolice. Bojijo se, da ne bodo sprejeti ali da jih bodo ljudje obsojali. Zato – te male sredine vsekakor niso najboljše za osebnostni razvoj. Slovenijo vidim kot dokaj negativno državo, ker se med seboj ne spodbujamo, res drži rek "sosedova trava je bolj zelena" in dajmo jo potem uničiti, če se le da, bi še dodala.

Vsekakor mislim, da je sreča v nas samih. Ne moremo ubežati svojim problemom. Vse pride za nami in podobne situacije se pojavijo tudi v tujini, sploh če pred njimi bežimo. Verjamem pa, da nam tujina ogromno da. Potovanja pravzaprav so nekaj, kar absolutno širi obzorja, vse dobi drugačno perspektivo. Vsekakor pa moraš biti odprt človek in opazovati sebe. Veliko ljudi ima težavo biti sam iz takšnih in drugačnih razlogov, ampak moje prepričanje je, da se takrat najbolj spoznamo, ko smo sami s seboj in se vržemo v neke nove situacije in kulture.

Torej sebe najbolje spoznaš prav v neznanem?

Absolutno, saj si takrat postavljen v čisto nekaj novega, kar lahko prinese nekaj čisto novega. Einstein je rekel, da bi bilo neumno delati eno in isto "stvar" ter pričakovati drugačen rezultat. To je nekako to. Če si non stop v istih situacijah, ne boš spoznal nič novega o sebi.

Kaj pravite na idejo, da lahko sorodne duše najdemo na drugem koncu sveta, in imamo takoj občutek, kot da bi se poznali že vse življenje. Se vam je to že kdaj zgodilo?

Seveda. Sem precej spritualna in hinduziem ter budizem sta mi veliko bližje kot pa "naša" vera. Zato verjamem, da se lahko duše med seboj prepoznajo in takoj "kliknejo". Seveda se mi je že zgodilo, pa ne samo v tujini, tudi pri nas.

Kakšne so prednosti solo pohajkovanja po svetu in katere so slabosti?

Prednost je, da spoznaš veliko ljudi in da si bolj odprt za vse, saj drugače ne gre. Slabost je mogoče to, da je vse na tebi, odvisen si samo od sebe. Ampak tudi to na koncu ni tako slabo.

Se vam je na poti pripetilo že kaj nerodnega?

Verjetno se je, ampak nisem človek, ki bi se obremenjeval s tem, zato take stvari hitro pozabim.

Kakšen tip popotnice ste? Backpack s 15 kilogrami in brez načrta? Ali trije kovčki in TO SEE seznam?

Sebe vidim kot precej kontradiktorno osebo. Včasih sem lahko najbolj razvajena princeska, naslednji trenutek sem otrok cvetja, ki lahko spi v senu. Odpotovala sem z dvema kovčkoma, brez načrta. Ne maram planov, sovražim jih, pravzaprav. Sem zelo svobodna duša, zato težko planiram, ker ne vem, kaj bom čutila naslednji teden. Kar bom čutila, tako bom naredila.

Kaj odgovarjate ljudem, ki trdijo, da so potovanja draga?

Nekaj seveda stanejo, ampak vedno lahko najdeš poceni varjanto in dražjo varjanto. Predvsem Azija je lahko izjemno ugodna. Zato mislim, da je denar izgovor, ko ljudje rečejo, da je to ovira. Vedno lahko iščemo problem ali rešitev, od nas je odvisno, kako gledamo na situacije.

Si potep financirate iz prihrankov ali delate tudi na poti?

Na srečo imam lastniško stanovanje, ki ga oddajam in sem trenutno "brezposelna". Ogromna časa mi sicer vzame pisanje bloga in urejanje vseh fotografij, ampak to zame ni delo, je moj hobi, tako gledam na to. Čisto spontano se je začelo sodelovanje z raznimi hoteli/vilami na Baliju, restavracijami ter različnimi butiki in znamkami, zato je življenje na Baliju precej ugodno zame, saj s pomočjo Instagrama praktično živim skoraj "zastonj".

Z Instagramom torej tudi služite?

Nekaj ja.

Na Instagramu vam sledi prek 30 tisoč ljudi, kaj je ključ do grajenja tako odzivne baze sledilcev?

Faktorjev je več, mogoče je že nekoliko lažje izhodišče, da si prepoznaven v Sloveniji. Potem, ko imaš že neko bazo sledilcev, te zopet ljudje nekoliko lažje začnejo slediti. Če so poleg vsega še lepe fotografije, si pa že skoraj "na konju". Seveda ni nekega recepta, ki bi deloval za vsakega posameznika. Vztrajnost definitivno pomaga.

Si predstavljate teden, ko ne naredite niti ene fotke?

Trenutno res ne. Mislim, da nekako postaneš kar zasvojen s tem. Fotografija me je od nekdaj veselila in zanimala, tudi oba dedka sta bila fotografa. Kri ni voda, ali kako že pravijo, zato bi se v tem pogledu želela še izpopolniti.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Ne. Večina pogreša hrano, ampak jaz že tako ne jem tipične slovenske hrane. Med drugim sem pesketarijanka. Pogrešam samo bližnje in skok na kavo v centru Ljubljane. To je pa to.

No, temu vprašanju žal niti letos ne morete ubežati – že veste, kje boste za praznike? Greste v 2019 v kopalkah?

Morda presenetim in celo pridem v Ljubljano, ker božič je zame res nekaj najlepšega. Ampak kot povedano, ne delam nobenih planov. Trenutno sem na Šrilanki, če bi mi vprašali 10 dni nazaj, kje bom, bi verjetno odgovorila Bali. Življenje je eno veliko presenečenje in jaz ga tako jemljem.

Kateri je najboljši karierni, ali pa kar življenjski nasvet, kar ste jih kdaj dobili?

If you don’t like where you stand, move – you are not a tree. To je nekaj, česar se držim.

Kam vas bo poneslo v prihodnje?

Težko povem. V svet (smeh)!

Katarini in njeni dogodivščini po svetu lahko sledite tudi na Instagramu (tukaj) ali njenem blogu (tukaj), iskren vlog na YouTube, v katerem je naznanila, da odhaja, pa najdete TU.

Avtorica: Maja Fister
Foto: osebni arhiv Katarine Benček

Preberite še: Katarina Malgaj: Organizatorka, ki stoji za sanjskimi porokami na Krasu #intervju ali pa Gajstnice: Šaljiv način, kako Slovenc(lj)em nastaviti ogledalo in jih spraviti v smeh

Priporočamo tudi: "Zastavila mi je vprašanji, ki bi si ju morali vsi" (piše Maja Fister)