Marjan Žiberna: Kako je v Sloveniji, se ti razjasni, ko greš malo po svetu

Marjan Žiberna v novem vodniku Daleč od ponorelega sveta ponuja predloge za obisk manj znanih turističnih biserov po vsej Sloveniji. »V vodniku jih odkrivam kakšnih šestdeset, a vsaj toliko bi jih lahko še predstavil zgolj s svojim sedanjim poznavanjem Slovenije, ki je daleč od popolnosti. Kdor bi se še malo poglobil, pa bi jih odkril še sto, dvesto, tristo …« pravi uveljavljeni pisatelj, publicist in urednik.

Doda, da je Slovenija bolj kot ne žepna država, a leži na stičišču štirih geografskih območij, na križišču južnoslovanskega, germanskega in romanskega sveta, na vzhodu se poznajo zgodovinski madžarski kulturni in jezikovni vplivi …

»Zato je vsakovrstnih zanimivosti 'na kvadratni meter' pri nas res veliko. Seveda se to sliši klišejsko, vendar je res.«

Ne le da urejate popotniško revijo Svet in ljudje, kot pisec redno sodelujete s slovensko izdajo revije National Geographic, pišete in objavljate reportaže in intervjuje, ste tudi avtor sedmih leposlovnih knjig (z romanom Dedič ste bili lani nominirani za Delovo nagrado kresnik) in petih turističnih vodnikov. Kako se vam je utrnila ideja o vodniku Daleč od ponorelega sveta? Ste morda imeli v mislih nekakšen »best of«, ko ste se ga odločili spisati?

Pred leti sem za Mladinsko knjigo pripravil tak »best of Slovenija« za tuje obiskovalce; knjižica je izšla v angleščini, ruščini, italijanščini in nemščini. Nato sem založbi predlagal, da bi nekaj podobnega napravili kot njeno nadaljevanje – žepni vodnik za tuje obiskovalce, da bi imeli priložnost ugotoviti, da Slovenija niso samo Ljubljana, Bled, Piran, Postojnska jama …

Ko sva z urednico premlevala idejo, sva ugotovila, da bi lahko tak vodnik pripravili tudi za slovensko občinstvo. Da bi se spomnili na katerega od krajev, ko tuhtamo, kam bi šli na krajši ali daljši izlet, in da bi kakšen manj znan kraj tudi komu na novo odkrili. Peš­čica slovenskih krajev je zadnja leta – izvzemimo čas pandemije – tako oblegana, da bomo do turistov morda že kmalu tako odklonilno razpoloženi, kot so marsikje po svetu že dolgo.

Po drugi strani pa je veliko privlačnih krajev, kamor skoraj nihče ne zaide – tam so turistov še vedno veseli. To je bil osnovni namen vodnika.

Izšla je tudi krajša angleška različica, z na­slovom Out of the Crowd, ki je malo drugače oblikovana. V zvezi z oblikovanjem – razveselilo me je, da je oblikovalec našel način, kako se izogniti zeleni barvi, v kateri so najbrž skoraj vsi slovenski vodniki; vijoličasta, ki jo je izbral, mi je zelo všeč.

Ste dolgo izbirali gradivo?

Kar precej dela je bilo, ne nazadnje tudi zato, ker sem prispeval precej slikovnega gradiva. Ne ravno najboljših fotografij, te so delo profesionalcev, a sem za fotografiranje porabil kar veliko časa.

Za nefotografa z amatersko opremo, kot sem sam, to pomeni predvsem lov na optimalne vremenske razmere; nenehno moraš biti na preži za njimi. To pa zahteva predvsem čas. Drugače bi lahko za to, koliko dela je s takim vodnikom, uporabil znan opis – nekaj mesecev na nekaj deset let podlage.

»Knjiga je razdeljena na slovenske pokrajine, zaobjema pa vse od raziskovanja manjših mest, ki so ohranila svoj značaj, do dvorcev, ki še vedno razkrivajo svojo zanimivo preteklost. Vodi nas do osupljivih koščkov narave, kjer se pretakajo slapovi, zrcalijo jezera, zibajo mogočna drevesa in kjer nam pot prekrižajo majhne in velike živali.« Tako založnik, Mladinska knjiga, o izletniškem vodniku. Izletnike in pohodnike res poskušate navdušiti, da bi na svojih poteh po Sloveniji odkrili kaj novega. In povabite celo na opazovanje sončnega vzhoda na Ljubljanskem barju ...

Ja, prav Ljubljansko barje, ki me že zelo dolgo navdušuje, sem kar podrobno predstavil – na samem Barju in njegovem obrobju je nekaj res lepih kotičkov. Ribniki v Dragi, Iški vintgar, borovniški Pekel, Podpeško jezero …

Tudi Tehniški muzej Slovenije, ki je v prostorih nekdanjega kartuzijanskega samostana v Bistri, je pravzaprav na Barju. Če pa se povzpnemo proti Rakitni, lahko že kmalu na začetku poti zavijemo do cerkvice sv. Ane, ki stoji na vzpetini nad južnim obrobjem Barja. Med fotografi je zaradi pogledov, ki se ponujajo proti Barju, Ljubljani in Alpam v ozadju, izjemno priljubljena. Če ste se kdaj znašli tu ob sončnem vzhodu, ko se nad Barjem dvigajo meglice, je jasno, zakaj.

Morda ima kdo tak pogled za kičast in morda je v resnici kičast, a se vam zaradi imidža nekoga, ki je nad tem vzvišen, ni treba pretvarjati in omalovažujoče zamahniti nad okusom večine …

Zakaj je dobro, da se, vsaj vsake toliko, ozremo čez domači plot?

Zato, ker vse v svojem bist­vu temelji na primerjavah. Bolezen ti da jasno vedeti, kako lepo je biti zdrav, žeja, kako fino je, če nimaš suhih ust …

Kako je v Sloveniji, se ti razjasni, ko greš malo po svetu. Postane ti jasno, da marsikje, najbrž kar večinoma, živijo ljudje precej slabše, da nimajo za dom dežele, ki je tako pestra in zelena kot Slovenija, da je pitna voda iz vsake pipe vse prej kot samoumevna.

Mislim, da to lahko vsaj za nekaj časa pomaga, da si malo manj nergav in nezadovoljen, da te jezi samo to, kar je res vredno jeze in nezadovoljstva, ne pa kar vse vprek. Če ne bi bila beseda domoljubje tako zelo zlorab­ljena, bi rekel, da postaneš večji domoljub.

In ko smo pri tem, kar imamo, naj omenim še časovno primerjavo – danes je okoli 60 odstotkov Slovenije prekrite z gozdom, pred dobrim stoletjem ga je bilo skoraj dvakrat manj. Če se razgledamo le po najbolj karizmatičnih živalih: ris je bil iztrebljen, podobno tudi kozorog, volk in medved skoraj, jeleni, srne in divji prašiči so bili zelo velika redkost, bober je bil iztrebljen že nekaj stoletij prej, svizca pri nas ni bilo od konca zadnje poledenitve …

Danes vse te živali živijo v velikem številu, srne so tudi v mestih, naseljujejo se šakali, ki jih prej ni bilo, imamo muflone, ki prav tako niso avtohtoni …. Glede na globalne podnebne in okoljske spremembe ta idila ne bo trajala v nedogled, ampak za zdaj smo je lahko veseli.

Še vedno živite in delate v Ljubljani? In kam običajno pobegnete iz naglice vsakdana?

Peš grem, predvsem pozimi, velikokrat na Krim, Šmarno goro, Polhograjsko Grmado … Ko se malo otopli, pa se običajno vozim s kolesom. Včasih po Polhograjcih ali pa se zapeljem z avtom do Podpeči in grem na Rakitno, včasih z Vrhnike na Pokojišče, nekajkrat na leto na Krvavec, Vršič …

V glavnem po klancih, da se prediham in prezračim. Stvar navade in potrebe.

Splača se vsak dan vsaj eno uro nameniti temu, da se človek dobro prediha, mar ne?

Ja, pravijo, da se splača. (Nasmešek.) Kaj mi pomenita narava in gibanje, mi postane jasno, če nekaj dni za to nimam časa. Postanem zaležan, siten, potlačen …

Verjamem, da vam potepanja dajejo tudi občutek svobode.

Tudi, vendar zadnja leta za kakšna brezskrbna potepan­ja nimam kaj dosti časa in priložnosti. Prav gotovo pa priprava turističnega vodnika ni kakšno pohajkovanje, ampak delo.

Morda bi bila bližje temu, če bi bila Slovenija 50-milijonska država in bi založba lahko računala, da bo prodala vodnik v taki nakladi, da bi namenila avtorju primeren honorar.

Potem bi tisti, ki pišemo vodnike, lahko tudi malce bolj lagodno in uživaško pristopili k stvari. Tako pa je na delu »ekonomija obsega«. No, vsaj moje izkušnje so take, morda so izkušnje drugih avtorjev drugačne.

Videli ste mnogo biserov Slovenije. Kateri trije so vam osebno največ dali, se vas posebno dotaknili?

V okolici Ljubljane mi je zelo ljuba že omenjena Rakitna, travnata kotlina sredi gozdov na 800 metrih nadmorske višine nekako na pol poti med Ljubljano in Cerknico. Tu je majhno jezero, ki je nastalo potem, ko so pred desetletji zajezili potoček. V njegovi bližini je replika 68 met­rov dolgega debla smreke, ki so jo tu posekali konec 19. stoletja in z vprego odpeljali v Trst, kjer je postala jambor jadrnice nekega slovenskega trgovca. Ko vidiš njeno »kopijo«, ti ni niti približno jasno, kako je bilo to mogoče. Na Rakitno grem velikokrat, a se je še nisem naveličal.

Drugi kraj je, morda malo presenetljivo, Koper. Njegovo staro jedro mi je ljubo, tudi zato, ker je še vedno mesto, kjer ljudje živijo, in ne le turistična kulisa. Le dobre četrt ure hoje stran pa je naravni rezervat Škocjanski zatok, kjer v polslanem močvirju živijo različne ptice – te me privlačijo že od otroštva. Pa tudi boškarina lahko tu vidite. Oziroma ugotovite, kaj boškarin sploh je.

Tretji kraj je, iz zelo osebnih razlogov, Svečina. Leži tik ob meji z Avstrijo, sicer pa je znana po srcu, ki ga izriše cesta med vinogradi, če pogledate nanjo izpred ene od domačij v naselju Špičnik.

Vem, da je vprašanje lahko zagonetno, ampak: zakaj je dobro, da starši z otroki potujejo?

Morda je dobro, da potujejo starši in otroci … Starši zato, da vidimo kaj novega, da se še vedno lahko čemu čudimo, da nas kaj vznemiri in zbudi, potem ko nas začnejo goltati vsakodnevne obveznosti in živčnost, po drugi strani pa otopelost in naveličanost.

Otroci zato, da vidijo, da je svet pisan in različen, a v svojem bistvu tudi podoben. Da se zaradi neznanja ne bodo bali vsega drugačnega – da ne bodo nekoč, ko bodo zagledali prvega človeka, ki ne bo stereotipni »kavkaški belec«, pomislili, da jim bo gotovo kaj ukradel, če ne bo celo posilil sosede.

Sicer pa, da ne bo pomote, nisem kakšen promotor turizma za vsako ceno; kaj ta pomeni za podnebje in okol­je nasploh, je že dolgo jasno. Predvsem letalska potovanja na kratkih razdaljah imajo velike toplogredne učinke. Zato bi morali kot družba in kot posamezniki iskati načine, kako najti kompromis med željo – torej možnostjo, ki jo kot bogata družba imamo – potovati v daljne kraje in odgovornostjo do Zemlje, edinega doma, ki ga imamo. Pravijo, da Naguib Mahfouz, egiptovski dobitnik Nobelove nagrade za literaturo, skoraj nikoli ni zapustil Kaira, pa je kljub temu stvari videl zelo ostro.

Različna blebetanja o potrebi po osvajanju Marsa in drugih »nadomestnih planetov«, kjer da se bo nekoč naselilo človeštvo, kakršna slišimo od Elona Muska in njemu podobnih, so namreč točno to – blebetanje superbogatašev, ki ne vedo več, kaj bi si še izmislili za lastno zabavo.

Vas lahko prosim za tri pred­loge za izlete po Sloveniji denimo v poznopomladanskem in zgodnjem poletnem obdobju?

Lahko me prosite, dobili pa boste zelo subjektiven odgovor. Ampak saj drugačnega najbrž niste niti pričakovali. (Nasmešek.) To so tisti kraji, ki sem jih omenil prej. No, da ne bom tako skop s predlogi – obiščite katere od idrijskih klavž, pojdite na izlet v Dovžanovo sotesko pri Tržiču ali do partizanske Baze 20 v Kočevskem rogu.

Na stadionu v Šiški vas je še mogoče srečati?

Še, a redko. Včasih, ko v slabem vremenu pripeljem tja hčerko, ki trenira atletiko. Vesel sem, da se ukvarja z njo, ampak nisem eden tistih staršev, ki se mešajo v delo trenerjev in jim gledajo pod prste; popolnoma jim zaupam.

Predvsem sem vesel, da je atletika njena odločitev, in jo bom pri tem podpiral, dokler ji bo v veselje. Podpiral pa bi jo tudi, če bi jo zanimalo kaj drugega, kar meni morda ni blizu. Tako kot podpiram oba sinova.

Pomembno se mi zdi, da imajo svoje poti, da imajo stvari, ki jih vznemirjajo in zaposlujejo, in da so jim pripravljeni nameniti čas in trud.

Preberite še: Lea Mederal: »Takrat, bog ne daj, da se mi kdo približa«

Morda vas zanima tudi: Ta slovenski kraj se ponaša z izjemno ohranjeno naravo