Žiga Jelar, slovenski skakalec je tudi pevec: Ljubezen do skokov in glasbe se je začela hkrati

V prekrasni in s soncem obsijani dolini pod Poncami letos spet vihrajo slovenske zastave, navdušena množica spremlja in pozdravlja najboljše smučarske letalce sveta. Med njimi je tudi eden od številnih slovenskih junakov Žiga Jelar. Četudi mu je praktično pol sezone odščipnil covid, se je 24-letnik v zaključku vrnil in s sijajno formo zablestel nedavno v Oberstdorfu, ko je poletel tudi na zmagovalni oder.

Nadarjeni skakalec pa se je v zadnjih letih slovenski javnosti že predstavil tudi v nekoliko drugačni luči. Že od malih nog je namreč zaprisežen glasbenik, ob karieri vrhunskega športnika pa svoje druge ljubezni nikdar ni postavil povsem v kot. Kljub športnim obveznostim mu uspeva ustvarjati svoje avtorske pesmi, nekaj jih je javnost že spoznala, nedavno pa je predstavil najnovejšo z naslovom Odpri oči.

Ste eden redkih vrhunskih športnikov, ki je precej dejaven tudi na drugem področju. Kako se je vse skupaj začelo? Ste prej vzljubili skoke ali glasbo?

Vse skupaj se je začelo že zelo zgodaj pri nekje treh letih. Imel sem plastično harmoniko, na kateri sem raztrgal meh zaradi vnetega igranja. Takrat so se starši odločili, da mi kupijo pravo diatonično harmoniko. Vpisali so me na učne ure, kasneje pa sem odšel tudi v glasbeno šolo. 

Moram reči, da se je vse začelo hkrati. Pri petih letih sem obiskal prvi pravi trening smučarskih skokov, prav tako pa prvo učno uro harmonike.

Gre za dva zelo različna svetova, kako vam uspe biti aktiven v obeh?

Prioriteta so smučarski skoki. Glasba pa me sprošča oz. se z njo ukvarjam, kadar mi čas dopušča.

Kaj vam predstavlja glasba - morda tudi nek pobeg in sprostitev od vrhunskega športa?

Res je, odpelje me v svoj, odmaknjen svet. Lahko se pomirim, lahko me dvigne ali pa svoje občutke zlijem na list papirja.

Ali glasbo pišete sami? Koliko vam je uspe posneti?

Besedila in glasbo pišem sam. Snemanje pa ni tako enostavno, zato res to počnem takrat, kadar sem prost treningov ali priprav. Preveč bi bilo vsega, če bi snemal v popoldanskih urah po treningu.

V kolikšnem obsegu lahko dejansko tudi glasbeno ustvarjate med tekmovalno sezono?

Med tekmovalno sezono napišem le kakšen tekst, ustvarjam pa ne veliko. Raje v roke vzamem kitaro/harmoniko ali pa sedem za klavir in preigravam pesmi za sprostitev.

Kakšne odzive dobivate v skakalnem svetu? Kako na vašo drugo kariero gledajo trenerji - tudi zavoljo ostalih obveznosti?

Iskreno na začetku niso bili najbolj navdušeni, saj konec koncev tudi niso poznali, kako se lotevam stvari. Vendar po pogovorih in obrazložitvi so lepo sprejeli. Konec koncev bi bil nor, če bi po tekmovalnem vikendu preživel še ure in ure v studiu. Moraš si zastaviti prioritete, sprostitev in uživanje so sekundarnega pomena. 

Za vami je kar težka sezona, kaj se je dogajalo?

Tekom poletja sem res trdo delal in dosegel svojo najboljšo pripravljenost do sedaj. Konec meseca oktobra pa sem hudo zbolel za covidom. Izgubil sem mesec in pol priprav ter še začetek sezone. Pot nazaj ni bila lahka, ampak treba se je bilo soočiti z nastalo situacijo.

Kako ste se uspeli na zadnjih tekmah vendarle dvigniti v ospredje?

Z vero in trdim delom. Iskal sem luč na koncu tunela po vseh težavah in nisem obupal.

Še zadnja postaja - Planica 2022! Kaj vam pomeni ta kraj in česa si obetate od tekmovalnega vikenda?

Planico obiskujem vsako leto že od tretjega leta starosti. Zame je ta kraj magičen in odkar se zavedam življenja mi Planica pomeni ogromno. Želim si, da prikažem svoje najboljše skoke in uživam v dolgih poletih pred domačo publiko.

Kako se vidite v prihodnosti, bodo skoki in glasba še vedno prepleteni? Kakšne so vaše glasbene in športne sanje?

Na prvem mestu so skoki, glasba pa bo del sprostitve. Želim si čim dlje ostati v smučarskih skokih in dokazati, česa sem lahko sposoben. Sanje na obeh področjih pa naj za zdaj ostanejo skrivnost.

Preberite še: Gloria Kotnik o materinstvu in pasteh vrhunskega športa: Izgorelost začneš čutiti prepozno. Dobesedno te odreže.

Morda vas zanima tudi: Skrušeni ruski športniki ostali pred zaprtimi vrati. Športni pravnik: »To je cena vojne. Ni vprašanje, ali je pravično ali ne.«