Petra Majdič: Dotaknila sem se kotičkov svoje duše, v katerih se ne skrivajo vedno prijetne reči

Kadar se nam zdi, da že ni več upanja in da je življenje pretežko in ne moremo storiti niti koraka več, se lahko vedno spomnimo nanjo. Ko je tistega februarskega dne pred dvanajstimi leti na nezaščitenem delu proge padla v tri metre globoko jamo, so z njo padle tudi sanje Slovenije o kolajni v smučarskem teku na Olimpijadi v Vancouvru – pa je vstala in se pobrala, odločena, da pride na cilj, četudi s petimi zlomljenimi rebri in predrtimi pljuči. In je prišla, kriče od bolečin je zdrvela do cilja in do brona.

Z isto vztrajnostjo, isto strastjo do življenja in spoštovanjem do višje sile Petra Majdič danes stopa po svoji poti matere in poslovne ženske. Daleč je Vancouver, pred njo so nove življenjske zmage. 

S kakšnimi občutki boste kot nekdanja vrhunska tekmovalka spremljali olimpijske igre v Pekingu? 

Z mešanimi, ker je tokratna Olimpijada zaradi ukrepov, povezanih s koronavirusom, vsekakor posebna v negativnem smislu. Za tekmovalce je to dodaten stres, ker se obremenjujejo s tem, če bodo pozitivni ali negativni na testu.

Ni več pomembno, kako si pripravljen in kakšni so tvoji načrti, obenem športniki v moji nekdanji panogi niso imeli možnosti testirati olimpijske proge. Zaradi tega se mi tekmovalke in tekmovalci kar malo smilijo, saj si predstavljam, da je nastop na letošnjih olimpijskih igrah stresen na več nivojih.

Kaj jim polagate na srce, da bo izkušnja zanje vendarle lepa?

Olimpijske igre so zagotovo že same po sebi posebno doživetje v življenju športnika. Če govoriva o tem, kako doseči čim boljši rezultat, pa na slednjega vpliva vrsta dejavnikov.

Lahko se zgodi, da še dan pred nastopom nisi v optimalni formi, potem pa se ti vse »poklopi« in po spletu vrste okoliščin ravno na tisti, ključni dan pokažeš najboljšo predstavo v vsej sezoni in nemara celo osvojiš kolajno.

Skratka, lahko se zgodi, da imaš srečo – in potem je celotno doživetje resnično nepozabno. Zato našim športnicam in športnikom polagam na srce, naj verjamemo, da se sreča lahko nasmehne tudi njim. 

Nepozabno izkušnjo ste imeli tudi sami v Vancouvru pred dvanajstimi leti, ko je celotna Slovenija stiskala pesti ob vašem teku, med katerim ste šli onkraj meja zmogljivosti običajnega smrtnika. Ste tedaj tudi vi imeli srečo v vsej nesreči s poškodbo ali pa ste bili preprosto res čudežna ženska, kot se je zdelo vsem nam, ki smo vas spremljali pred zasloni? 

Ta dogodek je nepozaben že zato, ker ga ne morem izbrisati iz spomina, tudi če bi želela, saj me skoraj vsak dan kdo spomni nanj. Med samim tekom je seveda bilo težko, a sem se že hitro po zaključku pogovorila sama s seboj in razčistila, zakaj se je to zgodilo prav meni; tedaj sem spoznala, da usoda očitno naloži več tistim, ki tudi prenesemo več –  vsakdo dobi ravno tolikšno breme, kot ga še zmore.

Tako da je bila na koncu preizkušnja dvojno pozitivna: osvojila sem medaljo, obenem pa me je življenje naučilo, da zmorem še več, kot sem dotlej verjela. 

Nekoč ste izjavili, da je bil tek na smučeh za vas najboljša šola – česa vas je torej naučil? 

V prvi vrsti kako biti sama s seboj in pri tem ostati zadovoljna s seboj. Kar je velika dragocenost v časih, ko smo povsem omreženi s socialnimi mediji in medsebojnimi odnosi in je vse več ljudi že kar odvisnih od všečkov in zunanjih potrditev.

Tek na smučeh pa je precej osamljeno početje, dolge ure sem preživela na treningih po gozdovih in samotnih poteh in v teh urah sem se učila in končno naučila, kako sprejeti sebe z vsemi plusi in minusi. Prečistila sem določene teme in se dotaknila skritih kotičkov svoje duše, v katerih se ne skrivajo vedno prijetne reči. 

Torej je lahko tek na smučeh tudi svojevrstna meditacija? 

Tako, to je ta zen, poduhovljena plat teka na smučeh. Ki mi je zelo blizu, saj se venomer trudim, da bi bila boljši človek. Obenem mi je profesionalni šport odkril, kako deluje poslovni svet – tudi v tem svetu moraš biti vztrajen in se moraš boriti, če želiš uspeti; konec je šele, ko dosežeš cilj, ki si si ga zastavil, do tedaj pa ni predaje.

Ko ti življenje ali šef ali sodelavci dajo izziv, ne moreš preprosto reči »Tega ne zmorem« - če nisi niti poskusil in dal vsega od sebe, ne moreš računati na dober rezultat. Seveda pa ni vse kri, znoj in solze; že precej mlada sem prepotovala dobršen del sveta in takrat sem dokončno uvidela, da je življenje tudi izjemno lepo. 

Kako pa ta zen, to sprejemanje samote in sebe v njej, ohranjate sedaj, ko imate kot mati in kot poslovna ženska na kupe obveznosti in stikov? Dandanes je to kar umetnost… 

Sem nočni tip človeka, zato poiščem čas zase, ko opravim vse obveznosti in otroci zaspijo. V poznih nočnih urah opravim jogo ali pilates ali pa preprosto meditacijo, da utišam svoje misli, se pomirim z minulim dnevom in naravnam za naslednjega. To je ura večerne tišine, v kateri sem znova povsem sama s seboj in svojimi mislimi. 

Omenili ste socialna omrežja in lovljenje všečkov; tovrstne skušnjave lahko predstavljajo velike izzive pri vzgoji otrok. Pa me zanima, kako se vi kot mati lotevate teh izzivov in katere so vrednote, ki jih skušate privzgojiti svojima hčerama? 

Prva je samodisciplina, ki se mi zdi temelj vsega. Učim jo skozi šport in gibanje, ki je zame enako pomembno kot osnovna osebna higiena; kot bi si naj vsako jutro umili zobe, tako bi morali dnevno storiti nekaj za svoje fizično telo.

Gibanje ti daje svobodo in občutek nadzora nad telesom, zaradi česar se počutimo bolje.  Pomembno je, da se čutimo, zavedamo, kako deluje telo in kakšna je naša fizična oblika. Pri tem se je treba zavedati, da tudi napor sam po sebi ni nič slabega; pomembna je le pot in težja kot je, večji je nato užitek na cilju. 

Še greste kdaj teči na smučeh? Tako, za dušo? 

Seveda. Že poslovno, v sklopu team building dogodkov, ki jih vodim, pa tudi zasebno. Zame je tek na smučeh še vedno eden najboljših športov in tudi po koncu profesionalne športne poti sem ohranila veselje do njega. 

In ko sva pri zaključku kariere – imate kaj obžalovanj na tem področju ali pa čutite, da ste se poslovili ob pravem času?

Mislim, da sem nehala v idealnem času. V tistem obdobju sem se dokončno sprijaznila in pomirila sama s seboj. Po Vancouvru še nisem bila pripravljena, takrat sem se še spraševala, koliko še lahko dam, in nisem želela, da mi poškodba določa potek kariere.

Tako sem se nato uspešno vrnila, nadaljevala še eno leto na najvišji ravni in nato se je preprosto zgodilo, da sem izživela svojo tekmovalnost – preprosto prešla je, kakor če bi jo odplaknila voda.

Od tedaj nimam nobenega obžalovanja; tudi ko spremljam tekme, ni v meni nobenega neodgovorjenega vprašanja, nobene potrebe po primerjanju. Ostal pa mi je užitek v teku na smučeh kot v rekreaciji.

Na kaj ste torej v življenju najbolj ponosni? 

Da stojim z obema nogama trdno na tleh.  In da je šport še vedno del mojega življenja, moja uteha in moj učitelj. Kadar imam težek dan ali sem zmedena in ne najdem prave poti, se lotim športa. Brez pretiravanja, 30 do 45 minut zmerne rekreacije, nordijske hoje, teka ali teka na smučeh – to mi zadostuje, da se glava prečisti in da se pred menoj izriše pot, po kateri moram iti.

Preberite še: Nekoč je Slovenijo zastopala na OI, danes sredi Šanghaja Kitajce uči smučati

Morda vas zanima tudi: Peking 2022: Kako je nastala nova kolekcija, ki jo bodo nosili naši športniki