3.11.2021 ob 5:20 | Foto: osebni arhiv
Vedno je bila v manjšini, deklet, ki bi se profesionalno ukvarjala z (alpskim) deskanjem na snegu, nikdar ni bilo na pretek. A s športom je Gloria Kotnik rasla v družini, njen oče je deskarski trener Peter Kotnik, in tako tudi ob prekinitvi tekmovalne kariere zaradi materinstva na šport ne gleda kot na nekaj, kar je (ali bo) pustila za seboj. Še več. Zdaj, ko sta njeno življenje postala 10-mesečni sin Maj in partner Željko, se zdi še veliko bolj prepričana vase, polna energije, zagona in tudi ljubezni do svojega najljubšega športa.
Še kako dobro pa ve, kako je vrhunski šport tudi krut in neizprosen. Za Mično je spregovorila tudi o hudi izgorelosti, zaradi katere skoraj ni več mogla vstati iz postelje, ni mogla spati brez sredstev proti bolečinam. To je bila pomembna življenjska lekcija, ki je spremenila njen pogled na svet.
Pred vami je že druga zima stran od deskanja in tekmovanj. Ste to poglavje že zaključili? Pogrešate ta način življenja?
Ko si enkrat tako dolgo v športu, ni to samo nekaj, kar počneš, temveč je način življenja. Tega se ne da enostavno presekati. V obdobju nosečnosti in po porodu sem pač svojo vadbo prilagodila in počela stvari, ki sem jih lahko. Šport ti tudi pusti določene posledice, nekaj mišične mase sem vendarle izgubila, hitro začne boleti hrbet, kolena. Za dobro počutje se je treba gibati. Zame je to čas, ki ga imam zase, ne glede na to, ali sem v profesionalnem športu ali ne. Trening mi veliko da, vedno se veliko boljše počutim. Ko celo življenje treniraš, imajo mišice spomin. Presenečena sem bila, kako hitro sem se vrnila v formo, brez da bi se preveč forsirala. Videla bom, kako bo šlo, morda pa se bom še vrnila.
Torej v deskanju še niste rekli zadnje?
Ko sem prekinila kariero, nisem rekla, da je to konec. Tedaj sem premor potrebovala zaradi zdravstvenih težav, bila sem prenasičena z vsem. Začutila sem tudi, da je bil to pravi čas za otroka. Prišla je korona in lahko sem se resetirala. Tako ali tako nisem mogla več nič načrtovati glede kariere. Vedno pa sem si želela otroka, družine. Zdi se mi, da zdaj, ko sem izpolnila svoj glavni življenjski cilj, tudi lažje funkcioniram. Manj sem obremenjena tudi na drugih področjih. Sicer sem si od nekdaj znala čas dobro razporejati, morda si ga znam zdaj še bolje. Ko imaš družino, tudi vidiš, kaj je zares pomembno v življenju.
Zdaj, ko sem izpolnila svoj glavni življenjski cilj, tudi lažje funkcioniram na drugih področjih.
Sprašujejo me, kako naporno je materinstvo, pa mi ni jasno, zakaj je to postal pojem takšnih naporov. Glede na moj življenjski stil pred materinstvom, so to zame počitnice. Uživam, res mi je lepo, moram se sicer tudi zahvaliti Maju, ki je res zelo priden dojenček. Vsi zelo dobro sodelujemo. Ja, saj je res vedno nekdo drug na prvem mestu, ampak še vedno se mi zdi zelo pomembno, da si vzamem čas zase. Pa ne le zase, tudi za partnerja. Če ni ravnovesja, se prej ko slej začne kaj podirati. Pojem družina je zame nekaj, kjer smo zadovoljni vsi, ne le en. Vesela sem, ker mi Željko pri vsem zelo pomaga. Tako kot sem si želela, da bi bilo.
Ko ste prekinili kariero, pa ste preživljali precej težke trenutke, kajne? Kaj se je dogajalo?
Imela sem velike težave, preživljala sem hudo izgorelost. Ko se mi je to prvič zgodilo, sem mislila, da sem jo premagala, a se nisem naučila lekcije. Ko se pojavila drugič, sem bila že v katastrofalnem zdravstvenem stanju. Na zadnji tekmi v Kanadi sem se komaj odvlekla na štart, izgledala sem kot živi mrtvec. A še kar sem rinila naprej. Takšen človek sem, ko si nekaj zadam, si želim to stoodstotno opraviti. Potem pa je prišla korona in mi pravzaprav naredila uslugo. Imela sem čas, da sem prišla k sebi in se pozdravila. Imela sem hormonske težave, bilo me je strah, da ne bom mogla zanositi. Pojavile so se težave s kožo, kopičile so se avtoimune bolezni. En dan je bilo to, naslednji dan kaj drugega in zdelo se mi je, kot da se vrtim v začaranem krogu, vse skupaj pa se je samo stopnjevalo.
Bila sem tako psihično kot fizično izgorela. Vem, da sem si preveč naložila, sem tip človeka, ki ne zna reči ne. Vedno sem čustva in počutja drugih postavljala na prvo mesto, vedno najprej razmišljala o posledicah za druge. Vse to te izčrpava.
Izgorelost in depresija – sta ti dve temi v športu še vedno tabu?
Ja, v športu ne smeš, niti nočeš izpasti šibek. Veliko športnikov se bori z depresijo, tudi sama jih poznam. Ni enostavno. V športih, ki so še bolj popularni, so športniki še bolj na udaru. Pri nas je morda v ozadju več nekih drugih, tudi eksistenčnih težav. Te so povezane tudi z izgorelostjo. Marsikdo se tega sploh ne zaveda. Izgorelost začneš čutiti prepozno. Dobesedno te odreže. Sama nisem mogla več vstati iz postelje, nisem mogla spati, brez da bi pojedla par tablet za bolečine. Bolelo me je celo telo, od sklepov, mišic do kosti. Po sezoni sem potrebovala kakšen mesec, da nisem počela nič, da sem lahko normalno zaspala. Tanka je meja med utrujenostjo in izgorelostjo, tega se marsikdo ne zaveda.
Kako težko si je v vrhunskem športu to priznati in narediti rez?
Jezilo me je, saj sem vedela, da sem bila dobra, da sem imela dobro tehniko. Če mi je uspela vožnja, kot sem je sposobna, sem lahko prišla visoko, toda v našem športu nista dovolj le dve vožnji. Z dvema vožnjama šele prideš v finale, ki se dogaja tri ure pozneje, za cel dan potrebuješ energijo. Če nisi spočit, telesno in mentalno, ne moreš biti konkurenčen.
Moja težava je bila tudi, da sem vedno ob športu še delala. Nisem bila zaposlena v vojski ali policiji, da sem si pokrila stroške, sem začela delati v podjetju, ki proizvaja podložne plošče, ki jih uporabljamo deskarji. Tako sem bila na tekmah pravzaprav tudi v tej poslovni vlogi, veliko tekmovalcev se je obračalo name v zvezi s ploščami in tako dalje. Znašla sem se, da sem sploh lahko trenirala, toda hkrati je bilo težko ohranjati fokus.
Z delom ob športu pa ste tudi naredili že pomemben korak proti drugi karieri, kajne?
Seveda, treba je poskrbeti zase, za prihodnost, potrebuješ delovne izkušnje. Nikoli mi ni bilo težko. Če bi menila, da tega ne zmorem, tega niti ne bi počela. Meni, tako kot tudi moji družini, je bilo vedno pomembno, da ob športu dosežem tudi izobrazbo, da končam šolo, saj v življenju ni le šport. Doma so mi privzgojili delovne navade, za kar sem zelo hvaležna. Situacija je nanesla, da sem tudi prek službe ostala v športu, ampak, če te priložnosti ne bi bilo, verjamem, da bi se znašla drugače.
Z očetom Petrom Kotnikom, ki je reprezentančni trener kitajskih deskarjev, ste v preteklih letih spoznali tudi letošnje prizorišče olimpijskih iger. Kakšni so vaši vtisi o Kitajski kot gostiteljici olimpijskih iger?
Redno sem se jim priključevala na treningih, dvakrat sem tudi odšla na Kitajsko na priprave. O njih lahko povem le pozitivne stvari. Res, da nimajo tradicije zimskih športov, toda gredo v korak s časom, imajo moderno infrastrukturo, hitro se učijo in ne bojim se, da se ne bi znašli. Tekmovalci so močno predani športu, srčno spoštujejo svojo zastavo in ponosno zastopajo. Trenirala sem na prizorišču, ki je kakšne tri, štiri ure oddaljen od Pekinga, povezavo do tja bo zdaj zagotavljal hitri vlak.
Če se bom odločila, da poskusim z vrnitvijo, bom to naredila povsem brez bremen.
Vas kaj srbijo pete, da bi se jim pridružili?
Seveda, pogrešam deskanje, a ne želim pritiskati nase ali imeti pričakovanj. Če se bom odločila, da poskusim z vrnitvijo, bom to naredila povem brez bremen.
Še vedno se čutim kot del karavane, ne bi rekla, da sem povsem 'out'. Rada imam ta šport. Ko sem bila na snegu, sem videla, da tudi telo še dobro deluje. Vem tudi, da tudi ostalim tekmovalcem v preteklem obdobju ni bilo lahko, zaradi vseh omejitev in negotovosti, zlasti v prvem valu epidemije. Marsikdo ni mogel niti trenirati, številni so imeli težave z motivacijo, tudi z depresijo. Marsikdo je iz športa vajen perfekcionizma in do potankosti načrtovanega življenja. Korona pa je te načrte vse podrla. Ko nisi vedel niti za mesece vnaprej, ali boš lahko treniral ali ne, je bilo zelo težko. Zdi se mi, da se je to odražalo na celi prejšnji sezoni – vsaj tako sem videla jaz, ki sem opazovala z druge strani.
Kaj vam je šport dal, kaj najbolj cenite?
Nauči te discipline in odgovornosti, po drugi strani pa dobiš neko širino o življenju nasploh. Spoznaš različne ljudi, kulture, znaš se znajti v različnih situacijah. Ves čas moraš delati, da prideš skozi. Tudi zato morda na materinstvo gledam drugače kot morda kdo drug. Meni se zdi to najlepši del življenja, ni vedno lahko, a to je življenje. Začela sem drugače razmišljati o stvareh, starševstvo res spremeni človeka.
Preberite še: Špela Ponomarenko Janić po hudem razočaranju na OI: Otroka sta me spomnila, da življenje ni le šport
Morda vas zanima tudi: Ko srečaš samega sebe (Piše: Manca Čampa Pavlin)
oddajte komentar