Anamarija Lampič: Upam, da sem tudi jaz že komu vzor, tako kot je bila Petra meni

Tiste dni, ko smo Anamarijo Lampič ujeli doma za pogovor, je med drugim v gostem sneženju brezskrbno norela na domačem dvorišču, postavila snežaka pred hišo, česar ni počela že več kot deset let, pred tem pa s svojimi domačimi preživela tudi lep božični večer. A otroška razigranost je hitro izginila z obraza, ko je na Pokljuki spet zagrizla v smučino, še zadnjič pred odhodom na Tour de Ski, kjer je pred letom dni tako navduševala s svojimi šprinterskimi podvigi. 

Pa vendar 25-letnica iz Valburge pri Medvodah pravi, da ni dekle dveh obrazov, prava je le ena - tista nasmejana, za hece. Takšna je odrasla v športni družini (oče je bil kolesar, njen brat Janez je prav tako član tekaške reprezentance) in tudi veliki napori smučarskega teka ji nasmeha niso izbrisali z obraza.

Vedno je zagrizeno trenirala in ni se dala odgnati, kljub zdravstvenim težavam - srčni aritmiji. Kar hitro je v teku našla tudi svojega srčnega izbranca, nekdanjega sotekmovalca Boštjana Klavžarja, ki jo danes na športni poti spremlja kot pomočnik, Ana pa v smehu pravi, da ga bo morda že kmalu povišala v glavnega trenerja.

Kako ste preživeli praznike? Kaj si lahko vrhunska tekačica privošči za božično večerjo?

Kar nekaj časa sem preživela na Pokljuki in trenirala, domov sem prišla na božični večerjo, naslednji dan pa sem se že vrnila nazaj. Pri prehrani sama do sebe nisem zelo stroga. Če si nekaj zaželim, si to tudi vzamem in pojem. Da zato, ker sem športnica, ne bi jedla čokolade? Ne ne. Menim, da telo potrebuje vse in tega se držim.

Sicer pa je prehrana pomemben dejavnik v športu, zato vas spremlja tudi kuhar, kajne? Kako pomemben doprinos je to za ekipo in posledično za uspeh?

Lososa in riža imam hitro dovolj, zato sem večino časa jedla kruh, maslo in med.

Ja, res je. Hrana mora biti polnovredna, zato sem zelo vesela, da imamo na tekmah večinoma s seboj našega kuharja, ki nam pripravlja običajne, domače jedi, da nam ni treba jesti hotelske hrane. Imam precej zdržkov in ne eksperimentiram rada s hrano, držim se domačih preverjenih različic. Ta hotelska hrana je večinoma »prazna« in mi nikakor ne tekne. Sploh v Skandinaviji recimo, po dva tedna lahko ješ le lososa in riž. Po nekaj dneh mi presede, zato sem bila večino časa na kruhu, maslu in medu. Zato je naš kuhar zares velik plus, nikdar ga ne bi zamenjala s hotelskim.

2019 ste bili najboljša šprinterka na Tour de Ski, s kakšnimi spoznanji in pričakovanji ste se na turnejo podeli tokrat?

Vsako leto je drugače, tekmice se menjajo, konkurence se nikoli ne znebiš. Celo poletje in jesen skušaš narediti vse po najboljših močeh, da bi bil pozimi čim boljši. Lahko, da začneš nekoliko počasneje in se forma pozneje dvigne, lahko je ravno obratno, nikoli ne veš, kako se bo telo odzvalo na vse te priprave. Tako samo čakaš tekme in greš korak za korakom.

Sezona je prinesla tudi neko novo realnost, nove protokole s številnimi testiranji na koronavirus. Kako vse to vpliva na vas, zmoti pripravo?

Tekmovanja se zaradi tega niso spremenila, je pa res, da preden prideš na kakšno prizorišče, potrebuješ negativni test. V Skandinaviji smo se testirali tudi šele na licu mesta. Tri dni pred tekmo se testiramo, to je vstopnica za na tekmo. Če si negativen, lahko štartaš, če si pozitiven, je to pač slabo, pošljejo te domov, vodstvo odloča, ali gre le posameznik ali cela ekipa. Vse skupaj se lahko zelo zaplete, zato se res poskušamo čim bolj izolirati od vsega.

Tudi sicer ste bili že doslej zelo pazljivi, kar se tiče zdravja, vsaka viroza je lahko velik udarec.

Že vse, odkar sem v svetovnem pokalu, smo na to zelo pozorni. Razkužujemo in se pazimo, zato res večje spremembe za nas, razen nošenja mask, ni.

Tečete od malih nog, vajeni ste hudih naporov. V katerih trenutkih vam je najtežje?

Ko vse dobro teče sploh nisi utrujen, ne čutiš bolečin kot tedaj, ko ti ne gre.

Boljši kot si, boljši kot so rezultat, bolj z užitkom tekmuješ. Ko pa ti ne gre, pa se hitro ujameš v nek začaran krog, iz katerega se težko rešiš. Takrat je res težko. Vsak si želi biti v tem zagonu, ko vse dobro teče. Tedaj sploh nisi utrujen, ne čutiš bolečin kot tedaj, ko ti ne gre.

Sicer pa je najtežji del sezone za nas poleti, tedaj se pripravljamo za to, da lahko zdržimo celo zimo tekmovanj. Delaš za to, da te ne zmanjka, da te nobena tekma ne uniči. Kar pa se tiče tekmovanj, je Tour de Ski zagotovo eden najbolj napornih delov sezone, v desetih dneh se zvrsti osem tekem. Premora skorajda ni, vsako telo se drugače odzove. Zagotovo pa se zgodi, da imaš krizo tudi vmes, to je sestavni del.

Kako premagujete te krize? Tudi v teku na smučeh ni vse le v nogah, temveč veliko tudi v glavi, kajne?

Moraš biti trmast, vztrajen. Tek na smučeh je šport, ki se odvija v vseh razmerah, ko je dež, sneg, mraz. Je specifičen, mora ti biti všeč, vztrajen moraš biti in se zavedati, da rezultatov ne moreš doseči čez noč.

Vseeno vaša kariera ni samoumevna, pred leti ste zaradi aritmije prestali kar tri operacije na srcu. Kako težko vam je bilo v tem času?

Tega je zdaj že kar nekaj časa nazaj. Po navadi rečem, da se nočem o tem pogovarjati in obujati spominov na to. Ni lahko, ko veš, da ni vse v redu. Bilo je težko, najtežje pa v tistem trenutku, ko mi je zdravnik rekel, da bom morda morala končati športno kariero in ne bom smela več trenirati. To me je najbolj prizadelo. A odločena sem bila, da bom trenirala, ne glede na vse. Šla sem čez to, skupaj z družino, vedno sem imela dobro podporo in za to sem zares hvaležna. Danes je stanje dobro, me ne ovira. Upam, da tako tudi ostane.

Najtežje je bilo v trenutku, ko mi je zdravnik rekel, da bom morda ne bom smela več trenirati.

Poznamo vas kot vedno nasmejano in pozitivno naravnano, verjamem pa, da to ni vedno lahko. Je tudi značaj recept za uspeh v vrhunskem športu?

Mislim, da je veliko športnikov vedno pripravljenih na hece in kakšne »fore«. Zlasti to opažam pri nas, v naši ekipi. Sploh, če pride, kdo na novo, se z njim veliko hecamo, se delamo norca. Morda je za koga, ki tega ni vajen, to kar težko. Včasih se moramo celo malo ustaviti. Sicer pa smo si tako v športu kot v zasebnem življenju ljudje različni. Zase lahko rečem, da sem sproščena oseba, ne obremenjujem se z nepomembnimi stvarmi. Izbrala sem si šport in tek na smučeh, vidim, da sem v tem lahko dobra. Vsak izbere zase, v čimer je najboljši, v vsaki stvari je treba delati pametno.

Pride kakšen trenutek, ko se je Anamariji bolje izogniti?

Veliko ljudi me vpraša, ali kdaj nisem nasmejana. Po navadi je to po kosilu, ko si vzamem počitek, kakšno urico spanja. In če me kdo zbudi ali ravno tedaj pokliče … Uf! To ni pametno.

To najbrž Boštjan, vaš partner in trener, že dobro ve, kajne?

Ve, ve (smeh).

Kako pomembno se vam zdi za vašo kariero, da je vanjo vpleten tudi vaš partner v zasebnem življenju? Zdi se, da ima to pri vrhunskih športnicah kar veliko težo.

Ja, res je, najbrž dekleta res bolj potrebujemo ob sebi osebo, na katero smo navezane in nam je blizu. Zato sem vesela, da je Boštjan del ekipe, me spremlja. Vem, da se lahko zanesem nanj in mu zaupam.

Najbrž dekleta res bolj potrebujemo ob sebi osebo, na katero smo navezane in nam je blizu.

Skupaj sta že kar nekaj let. Kako je prišlo do tega, da je postal vaš trener?

Ja, že več kot sedem let sva skupaj. Boštjan je bil tudi del reprezentance, tekmoval in treniral, zato točno ve, kako stvari potekajo. Ve, kako treniram, odkar sva skupaj, je zraven in se tudi konstantno uči od mojega italijanskega trenerja Stefana Saracca. Dobro že ve, kako in kaj, zato bo v naslednjih letih gotovo on postal moj glavni trener.

Je kdaj tudi težko, ko je trener hkrati vaš partner? Najbrž niti ni mogoče ločevati zasebnega in kariernega?

Ne. Oba prihajava iz tega športa, tudi Boštjan je treniral in dobro me razume. Oba sva v tem že celo življenje in odlično shajava tudi s tem, da imava skupaj tako zasebno kot športno življenje. Mislim, da nama gre super.

Sicer pa čestitke tudi za naziv športnice leta! Kaj vam pomeni to priznanje?

Hvala. Mislim, da to veliko pomeni vsakemu športniku. Tega ne moreš doseči vsak dan ali vsako leto. To je nagrada za vso garanje in vloženo delo. Mi je pa žal, da ni bilo podelitve in da nisem te nagrade prejela osebno. A situacija je pač takšna kot je, nič ne moremo.

Ste se veselili, da bi športno opremo vsaj za en večer zamenjali tudi za večerno toaleto?

Ja, zelo. Imam rada lepe obleke, rada se naličim, zato mi je bilo res kar žal. Nimamo na razpolago veliko dni v letu, ko se lahko športnice lepo uredimo, oblečemo večerno toaleto. Morda pa drugo leto.

Nimamo na razpolago veliko dni v letu, ko se lahko športnice lepo uredimo, oblečemo večerno toaleto. 

Ste sicer prva tekačica po Petri Majdič, ki je prejela to nagrado, pa tudi sicer dobro nadaljujete njeno zapuščino. Kaj je Petra pomenila za vašo kariero?

Seveda, od majhnega je bila moja vzornica, še danes je. Rada jo imam, rada jo poslušam, jo tudi povprašam za nasvet, vsake toliko se slišiva. Pokazala nam je, da lahko tudi v teku veliko dosežemo, upam pa, da sem zdaj tudi jaz ostalim vzor, tako kot je bila ona meni.

Povejte nam še kaj o Anamariji, ko nima vpetih tekaških smuči. Kaj radi počnete poleti ali pa takrat, ko počivate?

Pravzaprav pri meni ni velike razlike med zimo in poletjem. Rada sem v dobri družbi, sproščena, se šalim, nimam dveh obrazov. Rada grem v šoping, rada imam modo, obleke, make-up, vse, kar je normalno za dekleta. Ljubiteljica knjig res nisem, rada pa na spletu prebiram kakšne trače in zvezdniške zgodbe. Bolj enostavne stvari, ki te sprostijo in odpeljejo misli malo stran od športa. Rada gledam tudi filme in serije, tudi med masažo. Sicer pa poleti rada v svoj trening vključim tudi številne druge športe. Veliko kolesarim, hodim v hribe, tečem, tudi veslam in plavam.

In še: kakšne so vaše želje za 2021?

Zdravje, samo to.

Preberite še: Jure Košir: Nehal sem bezljati naokrog, bil sem preveč razpet med vsem

Morda vas zanima tudi: Manca Trampuš in Koala Voice: Bili smo malo prestrašeni, a ustvarili nekaj iskrenega #pozitivnazgodba