Jure Košir: Nehal sem bezljati naokrog, bil sem preveč razpet med vsem

Čeprav je bil pred 25 leti na vrhuncu svoje slave in smučarskih uspehov, je Jure Košir še danes praktično enako prepoznaven obraz slovenske javnosti. Deloma, ker je tudi njegova druga kariera še vedno povezana s smučanjem in promocijo, deloma pa tudi, ker je skupaj z uspehi (trikrat je zmagal v svetovnem pokalu in na OI 1994 osvojil bronasto kolajno), vedno korektnim, prijaznim in profesionalnim pristopom ustvaril priljubljeno podobo, ki jo imamo Slovenci, skupaj z nostalgijo za tistimi časi, še vedno zelo radi.

Po koncu športne poti se je podal v podjetniške vode, danes je razpet med številnimi marketinškimi projekti, z dušo pa še vedno najbolj predan športu.

Ravno ste prišli s Krvavca, vas že kliče sneg tam z vrhov? Ima zima za vas, ki ste s snegom povezan profesionalno, še vedno poseben draž?

Ko se začne takole hladiti, avtomatično začnem razmišljati, da je spet čas za smučanje. Ne morem drugače. Pred nekaj leti sem bil prvič v življenju v zimskem času v toplih krajih. Sicer sem se vračal z Japonske, s smučanja, in se ustavil enkrat na Tajskem in enkrat na Baliju. To se mi je zdelo noro, eksotično, zavedel sem se, da še nikdar v življenju nisem imel te možnosti, da bi bil v drugem temperaturnem okolju v času zime. Ampak zima mi je všeč, ima poseben čar, vedno me takoj poveže s smučanjem in zimskimi radostmi. Verjetno bo vedno tako.

Je šport in smučanje tisto, kar še vedno najbolj zaznamuje vaše obveznosti in zaposlitev? Bo tudi v nadaljnje tako?

Večina mojih projektov je povezanih s smučanjem, pa tudi širše s športom, v njih se tudi najbolje počutim in najraje to delam.

Najbrž. Največ imam s tem izkušenj, največ poznanstev v teh krogih in tudi s to industrijo. Večina mojih projektov je povezanih s smučanjem, pa tudi širše s športom, v njih se tudi najbolje počutim in najraje to delam. To je zame vse najbolj naravno. Glede letošnje situacije sicer upam, da bo zimska sezona vsaj približno izvedljiva, saj imam tudi sam osebno veliko načrtov. Trenutno sem pogodbeno vezan na dva opremljevalca iz smučarske industrije, Nordica in Colmar, sodelujem s športno agencijo, ki zastopa nekaj športnikov, tesno sodelujem s smučarskim centrom Krvavec, že pet let, imamo cel kup projektov. Med drugim Šolar na smuči, ki je sicer vseslovenski projekt, zajema brezplačen smučarski dan za slovenske četrtošolce. Gre za uspešno akcijo, mislim, da smo že okoli 15.000 otrok spravili na sneg, iz vseh koncev Slovenije, na pet različnih slovenskih smučišč. Ciljamo na tiste otroke, ki se še niso srečali s smučanjem. To zelo rad počnem, se tudi sam vsak dan družim z njimi. Letos bo vse skupaj potekalo dva tedna, v začetku marca.

V kakšen izziv se vam je podati tudi v druge vode? Ste denimo tudi ambasador modne znamke.

Novi izzivi so mi vedno zelo zanimivi. Vedno si vzamem čas za vse, da vsaj razmislim in se odločim. Želim si aktivnosti in dela na različnih področjih, ni me strah poskusiti. Ne morem sicer reči, da je vse enako uspešno, je pa vsekakor zanimivo. Mislim, da moramo ljudje večkrat stopiti iz svojih okvirjev. Letos sem se pridružil velikemu projektu, Shoppster. Gre za širšo regijsko zadevo, bom eden od voditeljev in nosilcev televizijskega kanala, v prihodnosti pa nameravam v okviru tega razvijati tudi svojo blagovno znamko. Vse skupaj je zame nekaj novega. Moral sem se spoprijeti z izzivom nastopanja pred kamero, kar ni tako enostavno, je pa zanimivo. In tudi zabavno.

Kako se znajdete v tem svetu spletnih vplivnežev, »influenserjev« – se štejete mednje?

Mislim, da se ne morem šteti za tipičnega influenserja, niti ne vem, ali imam željo, da bi želel za vsako ceno pridobivati čim več sledilcev. Povsem organsko skušam zgraditi določeno bazo, za katero upam, da jih zanima, kaj počnem ali promoviram. Je pa vse skupaj pomembno marketinško orodje, ki ga ne gre zanemariti. V našem prostoru so sicer številke še precej nizke. Vsaj kolikor opazujem, tudi podjetja ne organizirajo teh akcij z večjimi budžeti. Gre bolj za izdelke ali nižje zneske. V Sloveniji je pač tako, ne moremo se primerjati z zahodnimi trgi ali pa z azijskimi, kjer gredo dosegi v milijone, temu primerno pa tam tudi vlagajo v te zadeve. Dobro je, ker so stvari zelo merljive, hitro se pokaže, kako dobro se je kaj promoviralo ali ne. Poleg tega lahko določeni ljudje konkretno živijo od tega.

V čem vidite prednosti in pasti »influenserstva«, ali morda na splošno vaše medijske prepoznavnosti?

Treba je izhajati iz neke iskrenosti samega do sebe. Če se s produktom, za katerega si nekdo želi, da ga promoviraš, ne moreš identificirati, potem nima nobenega smisla, da se tega lotiš. Če neko početje ni v skladu s tvojimi nazori, potem vse skupaj izpade prisiljeno. Ljudje hitro opazijo, kaj je pristno.

Kaj pa medijska prepoznavnost vrhunskega športnika? Danes obstaja mnogo kanalov, prek katerih jih lahko javnost bolje spozna. V vaših časih je bilo drugače, vseeno pa ste sami našli pot do ljudi, bili bolj priljubljeni kot ostali.

Šport je sam po sebi zelo prvinski, preprost. Da delaš iz tega medijsko zgodbo, niti nima velikega smisla, saj vse pove rezultat. 

Včasih razmišljam, kako bi bilo, če bi imeli na voljo vse, kar imamo sedaj. V vsakem primeru bi šlo še za večjo prepoznavnost, hkrati pa tudi več stranskega dela, ki ga je treba vložiti v to. Po drugi strani pa sem kar hvaležen, da smo živeli v nekih drugih časih. Šport je sam po sebi zelo prvinski, preprost. Da delaš iz tega medijsko zgodbo, niti nima velikega smisla, saj vse pove rezultat. Mi nismo imeli telefonov ali interneta. Socialna omrežja se mi zdijo za športnika dobra stvar, če želi izraziti svoje mnenje, povedati še kaj več, kot je povedal na športnem prizorišču. Hitro pa se lahko ujame v zanko. Vzemimo recimo Novaka Đokovića, ki se je na socialnih omrežjih vključil v cel kup projektov, a mu po mojem mnenju zgolj jemljejo energijo. Vse skupaj lahko postane zelo moteč dejavnik, ljudje še lažje dostopajo do tebe, veliko mnenj se lahko tudi krivo interpretira. Danes si veliko bolj vsem na očeh, znani športnik ni nikjer več skrit, treba je biti pazljiv. Glede tega se je vse skupaj precej spremenilo.

Ste imeli, ali pa še imate, tudi vi kdaj težave s tem? Navsezadnje ste v javnosti prepoznavni praktično v enaki meri kot za časa vaše kariere.

Težav niti ne. Včasih nisi najbolje razpoložen, nimaš najboljšega dne, vidiš, da te ljudje opazujejo in to ti pride pod kožo. Ne mislim nič slabega, saj v Sloveniji dejansko ne kažemo pretirane evforije. Tudi če bi zdaj mimo prišel Primož Roglič, najbrž ne bi hodile horde ljudi za njim in vreščale, kot v nekaterih drugih državah. Recimo v Italiji, kjer sem to videl v času, ko sem tekmoval z Albertom Tombo.

Kaj pa vaši otroci, kako se oni spoprijemajo s to prepoznavnostjo?

Kaj pa vem, mislim, da nimajo težav s tem. Povsem preprosto sem jim razložil, da so me ljudje bolj poznali včasih, nekateri me še danes, zlasti poznajo ime. To vedo zdaj že sami in po navadi vse obrnejo bolj na šalo. Včasih mi povedo kakšno izkušnjo, ko nekdo izve, čigavi so. Včasih jim pride prav, vedno pa tudi ne. Za kakšno stvar potem tudi jaz prej izvem, kot bi sicer (smeh).

Kako pa je biti na očeh javnosti, ko se dogajajo osebne prelomnice, kot je bila denimo ločitev?

Vedel sem, da bo do tega prišlo, to sem vzel v zakup. Moram reči, da je bilo v veliki večini vse skupaj pospremljeno povsem korektno. To se pač dogaja, nekateri želijo vse skupaj izkoristiti in napišejo bolj senzacionalistično. A te stvari se hitro poležejo. Ljudje imamo dokaj kratek kolektivni spomin, kar se medijev tiče, sploh v današnjem času, ko je informacij ogromno. Tako da nimam nobenih travm zaradi tega. Pojavilo se je sicer kar nekaj izmišljotin, a zame je bilo bistveno to, da so tisti, ki so mi blizu, moji prijatelji, točno vedeli, kakšna je situacija. Tudi takrat sem tako razmišljal.

Pojavilo se je sicer kar nekaj izmišljotin, a zame je bilo bistveno to, da so tisti, ki so mi blizu, moji prijatelji, točno vedeli, kakšna je bila situacija. 

Poleg tega v takšnih trenutkih to najbrž niti ni glavna skrb.

Ne, to pač pride zraven. Nekdo drug lahko to izpelje neopaženo, pri meni je bilo pač jasno, da ne bo šlo kar tako mimo.

Kako je ločitev sprejeta v slovenski družbi: jo še vedno spremlja stigmatizacija?

V prvi vrsti vidiš, da je tega ogromno, žal je to realnost. Po drugi strani pa izveš za cel kup zgodb, o tem, kako se ljudje razidejo in zares niso prijetne.  Veliko je travm, še zlasti, če so vključeni otroci. To je verjetno tista stvar, ki najbolj razburi ali zaskrbi v družbi.

Kako danes gledate na vse skupaj? Zdaj je že nekaj let od tega, ste že utečeni v nov ritem družinskega življenja.

To je zdaj pač neka stvar iz preteklosti. Življenje se je postavilo na novo, stvari so jasno postavljene tudi glede otrok, ki so polovico časa pri meni, polovico pri bivši ženi.

Se je v zadnjih letih posledično kaj spremenil vaš način življenja, ste na kakšno stvar začeli gledati drugače?

Nisem več najmlajši, življenje se počasi malo preoblikuje. 

Prav gotovo se je. Skušam manj bezljati naokrog, nisem več vključen v toliko različnih projektov, na toliko različnih koncih. Naučil sem se zavrniti kakšno stvar, kar v preteklosti niti nisem. Bil sem preveč razpet med vsem. Zdaj sem definitivno več doma. Tudi svoje navade sem precej spremenil, končno sem se naučil kuhati. No, recimo, da sem se (smeh). In to mi odgovarja. Nisem več najmlajši, življenje se počasi malo preoblikuje. Imam hobije, ki me zadovoljujejo.

Je tudi vaša sedanja partnerica Simona spremenila vaš pogled na življenje, glede na to, da ima tudi sama za seboj posebno življenjsko preizkušnjo (prebolela je raka, op. p.)?

Zagotovo. In hvaležen sem ji za to. Ogromno novega je prinesla v moje življenje, od nje sem se lahko veliko naučil. Lepo je tudi, ker naju zanima veliko podobnih stvari.

Ostajate pa zvesti aktivnemu načinu življenja. Se je z leti kaj spreminjalo vaše dojemanje športa samega, tudi skrbi za telo in zdrav način življenja?

Telo imamo le eno, skrbeti je treba zanj.

O eni stvari sem prepričan: moramo biti aktivni. To je ena in edina naložba v nas, ki je 100-odstotno zanesljiva. Telo imamo le eno, skrbeti je treba zanj. Istočasno pa sem prepričan tudi, da se je vsega treba lotiti smiselno in pametno. Opažam, da se pojavlja tudi cel kup nekih aktivnosti, ki so hitro lahko nevarne. Hitro začnemo tudi pretiravati, strogo je treba potegniti črto med profesionalnim športom in rekreacijo. Ljudje se včasih malo izgubijo, zlasti tisti preveč zagrizeni rekreativci, ki niti ne več pri rosnih letih, vzamejo stvar preveč tekmovalno. Po 45. letu priganjati svoje telo do ekstremnih naporov ni več smiselno in lahko tudi kontraproduktivno. Sam zagovarjam zmernost, vsekakor pa rednost. Največja težava je v tem, da smo ljudje premalo disciplinirani. Dobro je tudi menjati vadbe, ohranjati tako bazično pripravljenost, kot tudi moč. Treba si je narediti nek načrt in pri njem vztrajati. Če bi razmislili, koliko časa v dnevu posvetimo povsem nepomembnim stvarem, bi ugotovili, da bi si zlahka vzeli tudi pol ure za počasen tek ali nekaj vaj. To lahko naredi veliko razliko.

Rad opozarjam, da je treba skrbeti za svoje telo. Tudi sam se moral nekaterim športnim panogam odpovedati, predvsem kontaktnim športom na trdih podlagah. V karieri sem vendarle pridelal kar nekaj poškodb. Tako se bolj najdem v teku, zelo rad imam hribe. Te sem na novo odkril, potem ko me je v rani mladosti tja gor gnal oče. Ampak brez ekstremov, ne plezam po nevarnih stenah, nisem usposobljen za to. Z leti tudi prilagodiš svoje aktivnosti.

Leta tečejo, kmalu vas bo ujela tudi petdesetica. Kako gledate na te prelomnice?

Ja, upam, da bom že lahko imel zabavo (smeh). Ja, 50 je že lepa številka, nikoli pa z njimi nisem bil obremenjen. Vedno si zadam en cilj, tako sem ob 42. rojstnem dnevu pretekel maraton v Berlinu. Lepo je, da lahko to proslaviš s prijatelji. Leta gredo res hitro, a se z njimi ne obremenjujem.

Je med temi izzivi in željami tudi knjiga? Nekje sem ujela, da si jo želite izdati.

Ja, nekaj sem to že omenjal, a so drugi to morda preveč zagrabili. Ne želim pisati neke kronologije mojega življenja, temveč bolj o tem, kako jaz vidim kakovosten način življenja s športom, o mojih nazorih, kako biti aktiven, filozofiji življenja, kot jo vidim jaz. Nimam še izdelanega načrta, je pa ideja. Rad bi dal svoje izkušnje in priporočila, ne bi pa pisal o dogodkih izpred 20 let. Lahko sicer kaj vključim, a bolj bi rad povedal to, kaj sem se naučil. Mislim, da bi lahko bilo vse skupaj kar zanimivo. Se je pa treba lotiti.

Verjetno šele zdaj vidite tudi to širšo sliko. Ko si vrhunski športnik, redko pogledaš iz teh okvirov treningov in tekmovanj, kajne?

Cel kup stvari iz svojega življenja črtaš, da se lahko osredotočiš le na eno stvar.

Seveda, razmišljaš drugače. Si tudi v krogu ljudi, ki delajo zate, vsi vidijo le en cilj. Poklicni šport je glede tega zelo neizprosen. Cel kup stvari iz svojega življenja črtaš, da se lahko osredotočiš le na eno stvar. Na koncu ti samo ta stvar lahko da rezultat in tudi kruh navsezadnje. Ni bližnjic. Je psihično in fizično zahteven poklic, ki lahko traja kratek čas, redki imajo možnost vztrajati malo dlje. In pa tudi poklic, ki pusti kar nekaj posledic. Vsaj večina športnikov, ki so imeli resne mednarodne kariere, ima kar nekaj »prtljage«. Večina ljudi vidi le zvezdnike na televiziji, malo pa jih ve, kaj vse je v ozadju in kaj še bo s temi športniki.

Verjetno tako v fizičnem kot tudi v psihičnem smislu.

Absolutno. Cel kup je duševnih stisk, o katerih pa se govori zelo malo. Niti ne gre le za obdobje po koncu kariere, ta pritisk neke nujnosti rezultata je strašanski. Če nekdo ne uživa dovolj v tem, kar počne, in če je vse skupaj preveliko breme, lahko nastane velika težava. Kar nekaj tega poznam, še vedno pa to ni tema, o kateri bi spregovoril uspešen vrhunski športnik, ki vedno skuša dajati vtis nekega junaka.

Kako se sicer spopadate s trenutno realnostjo, ki jo je prinesla pandemija? Kako se spopadate z izzivi, ki jih prinaša tudi šolanje na daljavo?

Kar gre. Moji otroci so stari 18, 15 in 13 let in so v obdobju, ko se intenzivno razvijajo njihove osebnosti in značaji. Prihaja do trenj, seveda. Glede šolanja na daljavo, pa vidim, da so se tudi učitelji dobro pripravili, verjamem, da se bodo iz cele situacije vsi marsikaj naučili. Je pa res, da mladina potrebuje druženje in vrstnike, to je velik minus. Že tako je v današnjem času tega skoraj premalo. Vsi so na telefonih, socialnih omrežjih. Doma je zanimivo, včasih tudi smešno. Se pa kar trudijo. Rekel bi celo, da je včasih lažje »zabušavati« v razredu. Imajo veliko projektnih nalog, pomembno je, da se naučijo tudi sami kaj pripraviti in poiskati.

En ima to, drugi potrebuje nekaj drugega, vmes se še skregajo. Akcija, ampak saj človek se vsega navadi.

Vse skupaj je posebna preizkušnja za celo družino.

Moja partnerica dela v zdravstvu, tako sem največ doma jaz. Tudi kuham, pri čemer mi predvsem starejša hčerka veliko pomaga. Je veliko usklajevanja, en ima to, drugi potrebuje nekaj drugega, vmes se še skregajo. Akcija, ampak saj človek se vsega navadi. Smo pa res veliko več časa skupaj. Nima vsak svojih dejavnosti in obveznosti. Človek tudi hitro vidi, koliko dejansko sploh potrebuje v življenju. Ne moreš vedno biti na vseh koncih in tudi vsega ne moreš imeti.

Morda vas zanima tudi: Jure Košir: Da, naredil sem veliko napak

Preberite še: Gašper Bergant: Humor mi je pri dekletih prinesel več sreče kot videz

Morda vas zanima tudi: Ciril Komotar: Gledalke so vesele, ko v vlogu vidijo ženo in hči ali celo psa