Maruša Ferk o hudem udarcu in življenju v Franciji: Nisem želela odnehati tako

Izkušena slovenska smučarka Maruša Ferk Saioni je pri 33 letih že stara znanka tekem svetovnega pokala, prvič je na tekmah najvišje ravni nastopila pred 15 leti, leta 2007 v Cortini d'Ampezzo in tam takoj osvojila 18. mesto. Nadarjena in vsestranska smučarka se je v svoji karieri poskusila v vseh disciplinah, utrpela nekaj hudih padcev in poškodb, a najbrž noben od njih ni bolel tako kot udarec izpred dveh let, ko zanjo ni bilo več prostora pod okriljem slovenske smučarske reprezentance. 

Ker nastopa le še v hitrih disciplinah, slovenska zveza pa te ženske ekipe nima, je bila postavljena pred vrata. A klena Gorenjka ni pristala na to, da bi na takšen način končala kariero. Pridružila se je mednarodni ekipi, kjer so združena dekleta, ki se na tekmovanja pripravljajo sama. »Je nekaj novega, to mi kar ustreza. Dobro se razumemo med seboj, združujemo lahko drugačne poglede in navade. Spremljamo in podpiramo se. Tudi druženje v prostem času je zelo sproščeno,« je sporočila iz njihove italijanske baze v Pozzi di Fasa. 

Ker smučanje ogromno stane, se je - deseta na lanskem svetovnem prvenstvu v alpski kombinaciji - zatekla tudi po pomoč k spletni platformi Make a Champ, kjer zbira prostovoljne prispevke za nadaljevanje svoje poti. Ta je zaenkrat začrtana do OI v Pekingu ...

Slišati je, da se v ekipi res dobro počutite. Ste se lahko znebili te grenkobe, da so vas v slovenski reprezentanci odpisali? Dejansko predstavljate Slovenijo, a podpore nimate nobene.

Nisem želela odnehati na tak način - ker nekdo ti reče, da ne moreš več smučati.

Ko sem izvedela za to, sem bila precej šokirana. Dosegla sem kriterije za uvrstitev v ekipo, medtem ko jih nekateri drugi niso, a so na zvezi očitno sprejeli neko osebno odločitev, da me ne želijo več. Hitro sem se morala znajti. Dva dni sem bila povsem izgubljena, a imela sem cilj, da še nadaljujem. Po tisti sezoni, ki jo je prekinila korona, sem se hitro začela trenirati kondicijo in se pripravljati na novo zimo. Moj cilj je bil vseskozi nadaljevati. In ko sem izvedela, da nisem del slovenske ekipe, nisem želela odnehati na tak način - ker nekdo ti reče, da ne moreš več smučati. To zame ni bila opcija. Hitro za tem sem se povezala z mednarodno ekipo, v dveh dneh smo se dogovorili, teden pozneje sem že šla z njimi na prve smučarske treninge. Všeč mi je ta njihov malo drugačen pristop.

Vendar pa bo grenak priokus vedno ostal. Mislim, da ni bilo prav, kar so naredili, ne zdi se mi fer in ne vem, zakaj so se tako odločili. Razumem, da nimajo ekipe za hitre discipline, a lahko bi mi vsaj namenili nekaj podpore, ki jo potrebujem v samostojni ekipi. Ko sem to predlagala, mi nihče ni niti odgovoril.

Ob tem se sprašujem, kako nameravajo poskrbeti za mladi rod. V hitrih disciplinah tekmujeva le jaz in Ilka Štuhec. Slovenskih deklet v hitrih disciplinah ni. Če bi imeli ekipo, bi se lahko kakšna pridružila, z Ilko bi lahko veliko pripomogli s svojimi izkušnjami. Tako pa svoje izkušnje pač delim znotraj mednarodne ekipe.

Kako poteka pridobivanje sredstev? Kakšna številka je potrebna za izvedbo sezone na lastno pest?

Že danes pri številki 50.000 evrov

Za prejšnjo sezono sem porabila 50.000 evrov, a to je bila sezona brez potovanj v Ameriko in Kitajsko, saj so tekme tam zaradi korone odpadle. Poleg tega sem bila v pripravljalnem obdobju brez serviserja in je bilo tudi zato stroškov nekoliko manj. V tej zimi pa sem že danes pri številki 50.000, do konca sezone pa so še dobri trije meseci. Številka bo torej precej večja. Ko sem to vse skupaj seštevala, sem predvidela, da bom potrebovala pomoč. Poslala sem ogromno prošenj pokroviteljem, a ni bilo odziva. Zato zbiram sredstva tudi prek platforme množičnega financiranja. Poskusila sem že prejšnjo sezono. Tokrat sem skušala predstaviti bolj osebno plat, da me ljudje spoznajo in vidijo. Znesek, ki ga lahko donirajo, je popolnoma poljuben, gre za odločitev posameznika. Tako so mi v veliki meri pomagali družina, prijatelji in tudi popolni neznanci.

Vse, kar sem v teh letih prihranila, sem vložila v smučanje. Tudi letos vsak evro, ki ga dobim na tekmah, gre naprej za kritje novih stroškov.

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Marusa Ferk Saïoni (@marusaferk)

Kako stresno za športnika to, da mora biti ob vsem tekmovalnem fokusu misliti tudi na finance?

Že prejšnjo sezono, ko sem se odločila za samostojno pot z mednarodno ekipo, mi je mož dejal: 'Na stran moraš dati 50.000 evrov, nato pa nanje pozabiti. Vložila si jih vase, zato ker to želiš in imaš cilje. Odtlej moraš samo tekmovati in ne misliti na denar.' Mislim, da je to pravilno razmišljanje. Zato na tekmah tega bremena ne čutim, še zdaleč ne.

Je pa ta vnema in ljubezen do smučanja ves čas premagovala te skrbi, ni bilo pri vas nikdar dvomov, ali še nadaljevati kariero?

Na olimpijskih igrah v Pjongčangu sem bila tako blizu in hkrati daleč od kolajne (v kombinaciji je bila po odličnem smuku v slalomu na poti proti vodilnim mestom, a bila diskvalificirana, op. p.), sem se trdno odločila, da vztrajam do naslednjih olimpijskih iger. Ko sem izpadla iz slovenske ekipe, so me tudi doma podprli, da vztrajam pri tem cilju.

Omenili ste tudi, da ste bili nekaj časa brez serviserja. Slišala sem, da ste kar sami poprijeli za to delo.

Ja, lani ob začetku pripravljalne sezone je bilo težko še najti prostega serviserja. Zato sem si od začetka priprav pa do konec novembra smuči pripravljala sama. Tako sem se spet naučila nekaj novega. Že v prejšnjih letih sem sicer pogosto opazovala serviserje pri delu in jih obiskovala med pripravami smuči. Ko sem morala sama poprijeti za delo, sem se skušala spomniti vsega tega, seveda tudi spraševala druge za nasvet. Veliko sem se naučila, zdaj bolj vem, kaj je treba namazati kakšen dan (smeh).

Tudi sicer ste se najbrž v mednarodni ekipi naučili veliko?

Šport te že na splošno veliko nauči, ti da širino, spleteš prijateljstva, se naučiš komunikacije, organizacije, znaš se postaviti zase in hitro moraš odrasti. Smučanje mi je veliko dalo, greš po svetu, potuješ sam, moraš se znajti. Vsak dan se sproti učiš.

Koliko vas pot sploh še zanese v Slovenijo, glede na to, da ste toliko na poti in da vaš mož Christophe Saioni, nekdanji reprezentant, danes pa trener, živi v Franciji? Kje sta si ustvarila dom?

Pravzaprav še vedno živiva tako kot pred poroko. Ko pride pomlad, sva veliko v Franciji, sicer pa se pozimi, ko sem prosta kakšen dan, vrnem v Slovenijo. Mož dela v smučanju, je trener francoske moške reprezentance v hitrih disciplinah, zato se zelo malo vidiva. Letos nisva bila skupaj niti za božič, saj sem sama zbolela za covidom in sem bila v izolaciji, bila zaprta v sobi in se z nikomer nisem videla.

Skupaj sva že 12 let, vajena sva takšnega načina življenja. Ko so se ob izbruhu korone zaprle meje, se nisva videla štiri mesece in pol. Junija nama je le uspelo, z njegovo ekipo sva odšla smučat in ko sva se vračala v Nico me je vprašal: 'Se poročiva?' 'Pa se dajva' sem rekla. In čez mesec dni je bila poroka v Nici, od koder prihaja Chris.

Kakšno je sicer življenje v Nici?

Nikoli si nisem predstavljala, da bom živela nekje ob morju, ampak je zelo lepo. Jutranja kava in pogled na morje, to je super. Je pa res, da je poleti tam ogromno turistov. Tedaj večinoma pobegneva na njihov vikend v hribih in sva večinoma tam. Za kakšen dan prideva v mesto, a ker je noro veliko ljudi, se hitro vrneva nazaj. Veliko tudi kolesariva, tam blizu je kolesarski park. Zelo razvit je ta turizem, vožnje po gozdovih so legalizirane.

Francosko že znate?

Znam toliko, da me ne morejo prinesti okoli (smeh). Učim se sproti, iz televizije, ko poslušam druge. Bi pa bilo mogoče dobro, da bi šla na kakšen tečaj, da bi se naučila govoriti pravilno.

Kako pomembno je, zlasti v teh težkih trenutkih kariere, ko ne veš, kako naprej, da imaš partnerja, ki je v tem športu in te najbolje razume?

Ko si v dvomih in sprejemaš teže odločitve, je pomembno imeti podporo. Da pa bi Chris analiziral moje smučanje, pa ne. Zna pa biti zelo kritičen do mojih nastopov na tekmi. Če kaj ni bilo dobro, lahko pričakujem, da jih bom slišala (smeh). A mu tega ne zamerim, saj po navadi vem, da ima prav. Včasih je to treba slišati, da te strezni.

Kako se vidite čez pet let? Kakšen je vaš načrt?

 V teh časih je zaradi covida vse zelo negotovo, trenutno je med tekmovalkami ogromno okužb.

Čet pet let zagotovo ne bom več tekmovala. Moj cilj je bil, da vztrajam do letošnjih olimpijskih iger, to je vse, kar bom rekla (smeh). Do OI me čakajo še tri tekme hitrih disciplin, to leto želim dobro začeti. V Pekingu pa si želim najboljši rezultat doslej. A do tja je pravzaprav še dolga pot. V teh časih je zaradi covida vse zelo negotovo, trenutno je med tekmovalkami ogromno okužb. Treba se je paziti. Tudi če si zdrav in če ti test pokaže, da si pozitiven, lahko hitro ostaneš brez štirih, petih tekem. Bolj se bodo bližale OI, več nervoze bo.

Se tudi po karieri vidite v smučanju?

Že nekaj let nazaj sem se bolj posvetila tudi izobrazbi. Sem študentka managementa in če bo vse po sreči, bom letos diplomirala. Mislim, da se trenerstvu ne bi nikoli posvetila, morda pa bi lahko delovala kot pomočnik v ekipi, kot je naša, in hkrati skrbela še za marketing. Tako bi lahko delila izkušnje iz tekmovanj, hkrati pa skrbela za organizacijo in logistiko. To me zelo zanima. Ker moram na fakulteti opraviti tudi prakso, bi se rada vključila tudi v organizacijo kakšnih dogodkov ali pa morda skrbela za športnike, ki se udeležujejo mednarodnih tekmovanj. Tako sem si malo zamislila svojo pot, a čisto mogoče je, da bom počela nekaj povsem drugega.

Preberite še: Športni dogodki, ki jih v letu 2022 ne smete zamuditi

Morda vas zanima tudi: Filip Flisar o novih kariernih izzivih: Zdaj, ko sem v 'penziji', imam še manj časa kot prej