Nekoč je Slovenijo zastopala na OI, danes sredi Šanghaja Kitajce uči smučati

Smučarski kros večina Slovencev povezuje s Filipom Flisarjem, a že nekaj let pred njim je v tej panogi ledino orala in tudi zmagovala Saša Farič. Nekdanja alpska smučarka, ki je presedlala na novo panogo v svetovnem pokalu, je od nekdaj rada ubirala nove in neustaljene poti.

Po dveh zmagah in še petih uvrstitvah na zmagovalni oder v svetovnem pokalu, bila je tudi tretja na X-igrah, ki veljajo za najmočnejše tekmovanje v športih prostega sloga, je leta 2013 končala športno pot, ki pa jo je nato odnesla v nove vode. Zaljubila se je v kitajsko medicino in tudi - v Kitajsko.

V deželi, ki smo jo doslej le redko povezovali z zimskimi športi, letos gostijo zimske olimpijske igre, Faričeva pa, zanimivo, tam uči smučanje in deskanje. A ne na snegu, temveč kar sredi Šanghaja.

Pred olimpijski igrami v Sočiju, leta 2013, ste končali kariero. Kako je šla odtlej vaša pot do Kitajske?

Nehala sem smučati, ker enostavno ni bilo več tako kot je bilo. Nisem imela več prave vneme, ker sem se ves čas vrtela v krogu poškodb. Se vrnila in se spet poškodovala. Vedno so se pojavljale nove težave.

Tako nisem bila več sposobna toliko tvegati, nisem več videla smisla v tem, da tekmujem, če nisem 100-odstotna. Moja zadnja poškodba je bila res huda, lahko bi postala invalid. Nisem več mogla premikati roke, trikrat sem si prelomila nadlahtnico, roka se mi sploh ni držala skupaj.

Tako situacija nikakor ni bila rožnata, ob toliko poškodbah sem imela tudi vse manj pokroviteljev, imela nisem niti prave ekipe in bila sem precej izgubljena. Bila sem na tekmi v Sočiju, leto pred olimpijskimi igrami, in ko sem videla tisti strahovit zadnji skok (na njem je na OI grdo padel Filip Flisar, op. p.), sem si rekla, da se tega ne grem več.

Ko gledaš tekme s kavča si želiš, a na smučeh ni šlo več. Nekaj časa sem rinila z glavo skozi zid, potem pa spet pristala v postelji in čakala, da bo bolje. Ni imelo več smisla. Začela sem razmišljati tudi o življenju po športni karieri.

In kakšno je bilo vaše življenje po slovesu od smučarskega krosa?

Sploh nisem vprašala, kako in kaj, takoj sem rekla da grem. Zdaj sem tu, v Šanghaju in živim svoje sanje.

Najprej je bilo zelo težko. Soočiti se moraš z realnostjo, ki je ne poznaš. Najprej sem se morala postaviti na noge, predvsem v fizičnem smislu. Iskala sem različne načine in pritegnila me je kitajska medicina. Zanimivo se mi je zdelo dejstvo, kako človeka obravnava kot celoto.

V centru, kjer sem začela obiskovati terapije, so mi pomagali, da sem že po nekaj dneh začela normalno spati in povsem drugače funkcionirati. Ostala sem tam in se izučila za terapevtko. Ta filozofija me je povsem prevzela, v štirih letih sem se veliko naučila. Imela sem veliko željo, da bi vse to videla od blizu.

Gre za zelo širok pojem in kot športnica sem želela osvojiti vse. Potihoma sem načrtovala, da bi šla za kakšen mesec ali dva na Kitajsko, nato pa je kot naročena iz neba padla priložnost.

Poklical me je prijatelj in mi ponudil službo učiteljice smučanja na Kitajskem. Sploh nisem vprašala, kako in kaj, takoj sem rekla da grem. Zdaj sem tu, v Šanghaju in živim svoje sanje. Imam jih sicer še veliko, a to, da lahko takole nabiram izkušnje, je ena najboljših stvari v mojem življenju.

Kaj torej počnete na Kitajskem, kako izgleda vaš delovnik?

Kitajska pomeni povsem drug način življenja. Delam od 10. zjutraj do 9. zvečer, a sem lahko fleksibilna, včasih več zjutraj, drugič popoldne, najbolj zasedeni smo ob koncih tedna. Dobim pa zato veliko dopusta, zato vedno, ko imam možnost grem domov za kakšen mesec in pol. A zdaj že več kot leto dni nisem videla mojih, situacija je neugodna.

Nazadnje sem šla domov ravno ob začetku pandemije. Načrtovala sem, da bom doma dva tedna, na koncu sem se lahko vrnila sem šele po 10 mesecih. Imela sem veliko srečo, da sem sploh lahko prišla nazaj. Zdaj pa se ne premaknem več, dokler se situacija ne normalizira.

V Sloveniji sem naredila veliko tečajev, terapije in kitajsko medicino tukaj raziskujem zase. Tukaj pa učim smučanje in deskanje.

Torej, smučanje v Šanghaju. Razložite, prosim.

Smučati jih učimo na tepihu. 

Smučanje je postalo hit zaradi zimskih olimpijskih iger. Vsi ti zimski športi, pravzaprav. Nimajo luksuza, kot ga imamo v Sloveniji. Priljubljeno je smučanje v dvorani, na napravi. Gre za trak, ki se vrti, tepih, podoben tekaški stezi in tam jih učimo smučati.

To so začetniki, ki niso nikdar stali na smučeh, niti na snegu. Naše podjetje se imenuje Snow Gate – jim odpremo vrata, preden lahko odidejo na sneg. Pri nas se naučijo osnov, nato pa lahko gredo na sneg in smučajo sami.

Sama zaenkrat še nisem šla z njimi tudi na hrib, imam pa seveda željo. Sem pa bila z njimi v dvoranah, v katerih prav tako smučajo na snegu. Trenutno se kar držim Šanghaja, ne želim preveč tvegati s potovanji naokrog. 

Kam pa hodijo Kitajci smučat na sneg?

Veliko hodijo v bližino Rusije – Urumqi, v okolici Pekinga jih je kar nekaj, Xinjiang, Harbin. Na severu jih je kar nekaj. Veliko so vlagali v infrastrukturo zlasti, odkar so dobili zimske olimpijske igre.

Kdo se po navadi sploh odloči za učenje smučanja?

Kitajci so fascinantni, zelo jih spoštujem. Nedavno se je pri meni učil deskanja 73-letni gospod. Odkar sem tu, sem učila že veliko različnih ljudi, od malčkov do upokojencev.

Kaj vas najbolj navdušuje pri njih?

Preden sem šla, sem poslušala različne zgodbe o tem, kakšno je življenje na Kitajskem. A sem se odločila, da si naredim svojo izkušnjo te dežele. Ljudje imajo neverjetno toplino. V vseh teh letih, odkar sem tu, nisem imela nobene slabe izkušnje. Kamorkoli grem, sem fascinirana nad njimi. Zato sem se tudi odločila, da se naučim kitajsko.

Prav zato, da sem jim lahko še nekoliko bolj približam in se z njimi kaj pogovorim. Vedno prav pride, da znaš domači jezik. Ta njihova kultura sicer deloma izginja, časi se spreminjajo, zlasti Šanghaj, ki je za nas tujce zelo »udoben«, utrip v mestu je mednaroden. Ko pa odideš malo ven iz mesta, vidiš zlasti to starejšo generacijo, kako ob 5. zjutraj telovadijo, živijo ta zdrav način življenja.

Kaj sredi velemesta najraje počnete v prostem času?

 Imaš na razpolago vse, kar želiš, a vse je »indoor«.

Moja služba traja do 9. zvečer, tako da najraje odidem domov spat. Sicer pa se tu veliko dogaja. Zelo radi imajo karaoke. Vse kar se dogaja, se dogaja ob hrani. Kondicijo vzdržujem s kolesarjenjem. Sicer tukaj je nekaj parkov, a da bi, kot v Sloveniji, šla iz hiše in se nekaj odpeljala – tega tukaj ni. Moraš iti ven iz mesta.

Vse te aktivnosti moraš opravljati znotraj. Imaš na razpolago vse, kar želiš, a vse je »indoor«. Za kitajsko novo leto sicer vseeno načrtujem, da bom šla kolesarit po otokih tukaj ob Šanghaju.

Sicer pa, ko se učim kitajsko, sem pol dneva v šoli, pol dneva v službi. Učiti se kitajsko je kar izziv. A me veseli, ker jih zdaj že bolj razumem, tudi govorim že. Sicer pa je šolski sistem tu precej naporen, otroci v šoli imajo ogromno dela. Lahko rečem, da je Slovenija luksuz, kar se vsega tiče.

Kitajsko novo leto je tudi pred vrati. Kako ga praznujejo?

Preživijo ga družinsko. Ne gre brez rdeče kuverte, v kateri je žepnina. Gredo v tempelj, eni pred, drugi po novem letu, zahvalijo se za dobro leto. Praznujejo z večerjo. Ognjemeti so zadnja leta prepovedani. Jaz ga bom preživela s prijatelji, s Tajvana, tisti, ki smo brez družin. Imamo večerjo, kakšne igre, sama rada praznujem bolj mirno.

Kakšne imate sicer ukrepe zaradi covida-19, kako se z njimi spopadajo Kitajci?

Če je v veljavi nek ukrep, se ga držijo. Ne moreš kar početi malo po svoje, to tukaj ne gre. 

Življenje tukaj trenutno poteka povsem normalno. Niti v službi mi ne bi bilo treba nositi maske, a sama jo vseeno še vedno imam zaradi varnosti, veliko različnih ljudi prihaja. Če se ponovno pojavijo kakšni izbruhi, pa takoj vse zaprejo in pošljejo ljudi v karanteno.

Obvezno je treba masko nositi le v nakupovalnih središčih in na podzemni železnici. Sama se sicer večinoma vozim s kolesom. A tudi, če bi obtičala doma: vse lahko naročiš prek telefona, dobiš domov v pol ure. V trgovine tako ne hodim prav veliko, se pa veliko zadržujem v centrih za kitajsko medicino, na masažah, kjer se dodatno izobražujem.

Kitajce zelo cenim, od njih sem se marsikaj naučila. Če je v veljavi nek ukrep, se ga držijo. Ne moreš kar početi  malo po svoje, to tukaj ne gre. Za kazni sicer niti ne vem, kakšne so, a pri njih maske tako ali tako niso nič novega, nosili so jih že prej, ko so bili bolni.

Držijo se pravil, čutiti je neko spoštovanje do sistema. Trenutno se mi zdi, da je morda pri nas celo najbolj normalna situacija, lahko delamo in živimo normalno. Je pa res, da bomo verjetno v tem ujeti še nekaj časa.

Kar nekaj časa se še vidite na Kitajskem, imam prav?

Nimam natančnega načrta, kako dolgo bom ostala, nikoli ne veš, kaj se jutri zgodi. Se je pa vedno dobro prilagoditi. Ko sem se nazadnje vrnila v Slovenijo, mi je bila muka čakati 10 mesecev, da sem spet lahko prišla sem.

Ogromno nekih postopkov sem morala dati skozi, da sem lahko prišla čez mejo. Prvič, ko sem poskusila, so me celo obrnili nazaj. Mesec dni pozneje sem morala izpolniti še dvakrat toliko obrazcev. K sreči sem imela direkten let z Dunaja, sicer bi me ob vsakem postanku čakale nove komplikacije.

Težko mi je, ker ne vidim nečaka odraščati, a tako pač je, ne moreš vedno imeti vsega. Na začetku je bil res šok, a zdaj se že prilagodila, dobila nov krog ljudi. Ogromno se še imam za naučiti tukaj.

Na Kitajskem se začenjajo zimske olimpijske igre, a žal si jih od blizu ne boste mogli ogledati. Kako jih pričakujete kot nekdanja olimpijka, kako se nanje pripravljajo Kitajci?

Kitajci so ponosni na te igre, vanje so vložili milijarde, verjamem, da bo za vse res dobro poskrbljeno.

Veliko željo sem imela, da bi si ogledala igre, da bi videla slovenske športnike. Kitajci so ponosni na te igre, vanje so vložili milijarde, verjamem, da bo za vse res dobro poskrbljeno. Slišala sem, da so v nove hotele, ki so jih zgradili, kar vabili ljudi in želeli njihove odzive. Spremljala bom slovenske športnike, vsem želim odlične nastope.

Preberite še: Maruša Ferk o hudem udarcu in življenju v Franciji: Nisem želela odnehati tako

Morda vas zanima tudi: Kitajska medicina: Okrepimo ledvice in se znebimo strahu